Prejeli smo: Nagovor J. Juhanta v spomin na L. Ehrlicha

12
Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942, Foto: NSZ.
Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942, Foto: NSZ.

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Združeni ob lipi sprave sta v ponedeljek 26. maja 2014 pripravila komemoracijo ob obletnici umora profesorja dr. Lamberta Ehrlicha. Na slovesnosti so sodelovali dekan Teološke fakultete prof. dr. Christian Gostečnik, prof. dr. Janez Juhant in zbor bogoslovcev. Objavljamo nagovor profesorja Janeza Juhanta.

Nekateri sprašujejo, zakaj vsako leto žalna slovesnost ob umoru Slovenca, narodnega delavca, človeka krščanskih etičnih korenin, Evropejca, demokrata ter duhovnika in profesorja Teološke fakultete takratne Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani. Na drugi strani smo presenečeni, koga vse ljudje pri nas poveličujejo, mnogi celo tiste, ki so zaradi svoje oblastiželjnosti morili naše prednike. Sicer pa ali ne obujamo spomina svojih dragih ob obletnicah in godovih? Žal tudi intelektualci niso izjema in celo kak profesor naše ustanove včasih nima izdelanih kriterijev. Ob tem mi prihajajo na misel besede škofa Vovka, ki je v svoje spomine izlil žalost ob teoloških profesorjih, ki v takratnih zahtevnih časih niso opravili svojega poslanstva skladno s krščanskimi načeli in človeškimi etičnimi obvezami. Časi so bili zahtevni, a pogumnih kot Vovk je bilo in jih je še vedno vedno (pre)malo zato so on in drugi za njim plačali toliko večjo ceno. Ko se torej sprašujemo zakaj, je odgovor na dlani: Kristjani in verjamem, da posebej mi na tej ustanovi ne smemo kar tako mimo človeka, ki je postal žrtev, ker je zastavil svoje življenje za resnico in pravičnost.

Začetek te tragične zgodbe Slovencev, podobno kot je zapisal Pipes v 800 strani dolgi pripovedi o spletu okoliščin ruske revolucije in jo poimenoval tragedija ljudstva sta leti 1941 z ustanovitvijo protiimperialistične fronte ter 1942 z množičnimi pomori vodilni demokratičnih ljudi v Sloveniji bana Natlačena in drugih pretežno krščanskih Slovencev. Sega pa tragedija nazaj v slovensko zgodovino, ne v trideseta leta z okrepljeno dejavnostjo partije v Sloveniji, pač verjetno še dlje posebej v socialne in širše družbene razmere pri nas. Tragedija ljudstva ruske boljševiške revolucije je terjala milijone žrtev, tragedija slovenskega ljudstva pa je sorazmerno enako veliko število, saj večino žrtev ni povzročila vojna, pač pa revolucija.

Še posebej kot kristjani in sodelavci na ustanovi, na kateri in za katero je deloval Ehrlich kot profesor, smo dolžni svetu v katerem živimo pričevati, da je umrl kot nedolžna žrtev zarote in tako tudi danes pričati za resnico in pravičnost. To pričevanje je zanj in številne žrtve medvojnega in povojnega nasilja marsikdaj glas vpijočega v puščavi, a kristjani bi najbrž zatajili svoje poslanstvo, če tega po svoji krščanski vesti ne bi počeli. S tem ne izpolnjujemo le svoje krščanske in stanovske dolžnosti do pokojnega profesorja, pač pa pričujemo za resnico nedolžnih žrtev. S tem pa prispevamo k snemanju mask naše polpreteklosti in sedanjosti ter v družbeno zavest uveljavljamo resnico nedolžnih, med katerimi je bil tudi pokojni profesor. Pokojni profesor nam v teh zahtevnih časih kliče v zavest z višarsko oporoko tudi pomembno narodno-strateško sporočilo. Vsi državljani, ki nosite v sebi krščansko in narodno srce, kakšno je imel Ehrlich, združite svoja srca v sodelovanje za blagor domovine. Slovenija je danes znova na pomembni preskušanji. Znova nam kliče z Višarij združite svoje narodne sile in se povežite, da bo Slovenija spet postala središče Evrope in na krščanskih duhovnih temeljih za katere so si prizadevali za njimi tudi tvorci modernih evropskih povezav vez med slovanskimi, germanskimi in romanskimi narodi.

Dnevi pred nami so spomin na številne, ki jih je ob koncu druge svetovne vojne v Sloveniji zajela maščevalna roka zmagovalcev. Njihova nečloveška usoda nam govori iz brezen, jam in drugi prikritih koščkov slovanske zemlje o trpljenju, smrti pa tudi o odpuščanju in spravi in nam narekuje dolžnost spomina: Kamničan Anton Stele je bil takrat šestleten deček, ko je skozi okno svojega doma sredi Kamnika s starši, sestrami in brati gledal, kako ženejo mimo nesrečnike. Med njimi so bile ženske z otroki v naročju in spogledala sta s fantkom njegovih let in njegove oči ga spremljajo vse življenje. Oče jim je dejal: “Otroci glejte vse te bodo pobili.” Sam sebi ponavlja: Imam dolžnost ohranjati njihov spomin. A gre tudi za vrednote, za katere so umirali.

Desetletja so skušali zabrisati njihov spomin. Njihova žrtev nam ni le nerazumljiv splet človeške hudobije, pač pa spomin in opomin za zavestno ohranjanje človeškega dostojanstva in svobode, poklon njihovi žrtvi in ohranjanju človeškega dostojanstva. Tako je prvim kristjanom spomin na pričevalce in poklon njihovi žrtvi ohranjal človeško in krščansko zavest o pravičnosti in svetosti. Ali je v nas še kaj te človeške dostojnosti, ki je lahko kvas slovenskega naroda. Potem ne bo posvetitev Mariji le tradicija, pač pa izziv, da ob spominu na Ehrlicha in druge žrtvovane lahko gojimo upanjem, da njihova žrtev odpira vrata v bolj polno in zdravo življenje oseb in naroda.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Govor, ki prebuja in plemeniti slovensko vest, ki nam naj zagotovi prihodnost, v kateri bo kraljevala ljubezen v slovenski skupnosti.

  2. Zakaj tu slika njegovega trupla? Mar ste izgubili občutek za dostojanstvo? Danes povsod kažejo trupla, še nekaj let nazaj je bilo to nepredstavljivo. Mar nihče več ne ve zakaj še pred nekaj leti to ni bilo mogoče.

  3. Dober prispevek. Avtor zelo natančno omeni, da so se v tistem času našli redki intelektualci, ki so pogumno zastavili svojo besedo za narodovo življenje – medtem, ko se je večina skrila in 50 let skrivala po luknjah in se pečala s krščanskimi socialisti.

    Hvala tudi za fotografijo. Smrt naj ne bo tabu. O ubijanju civilov na ulicah Ljubljane je treba govoriti in razčiščevati, sicer se bodo že danes ali jutri ponavljali. Znana igralka ( seveda iz najbolj skrajne socialistične stranke – ki je po mojem mnenju hujša kot kakšna nacistična ali fašistična stranka – ki pa je v Sloveniji ni, tudi težko najdemo 10 privržencev take stranke) – je na FB že grozila, da bi jih bilo treba s šmajserji potolči.

    • Seveda, članek je dober. Hvala za članek.

      Pavel, objava teh fotografij nima veze s smrtjo kot tabujem. Škoda ker ne razumeš, ker si preveč besen. Tudi jaz sem, pa pozabim pohvalit članek.
      O ubijanju civilov ni dovolj govoriti. Za kaj več pa je žal prepozno. Vsa ta leta ni nihče storil nič. Gorje tistim, ki so vedeli kaj storiti, pa niso.

      • V bistvu se samo vidi njegovo telo. Obraza ne. Vidi se, da mu je kri pritekla iz glave skozi uho. Pa z neko čudno stvarjo je pokrit, očitno je to policijska fotka.

        • Ne razumeš? Ne razumeš zakaj je nedostojno kazati trupla po medijih?
          Nedostojno je cepetati v krvi kakor otrok v luži.

          • Zdravko, najbolj nedostojno, pa še kaj več je ubijati nedolžne in nič hudega sluteče ljudi.

          • Ne razumem te, Zdravko. Strinjam se z Alojzem. Treba je videti bistvo. Prave vrednote postaviti na vrh.

            Ali opažaš kako se komunisti zadnja desetletja rešujejo bistvenih obtožb: s proceduralnimi zapleti, napakami, zavlačevanje, pravniškimi fintami. Vse je bolj pomembno: celo človekove pravice zločnicev kot to, da bi zločince obsodili za množične zločine, množične rope in vse sorte Fritzlovih zlorab Fritzlovi kleti z imenom Yugo -Slovenija.

  4. Leta 1963 so komunisti izdali knjigo “Jesen 1942”. V njej je tole pismo (poročilo), ki ga je Kardelj pisal Kidriču in Leskošku, 13.10.1942. Danes komunisti ne bi izdali take knjige, leta 1963 pa so bili še ponosni na svoje zločine. Opisan umor Natlačena in slavljenje 25-letnice nastanka Sovjetske zveze:
    =====

    Draga Peter in Luka!

    Srečno sem prispel na cilj. Pravkar sem se okopal in se otrebil uši ter podobne golazni in sem se sedaj takoj spravil na tole pismo samo toliko, da bi se vam javil in vam sporočil samo nekatere najnujnejše stvari. Doslej itak še nisem z drugim govoril kot s Petračem in Julko.

    1. Kakor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala Natlačena star., a mlajši je bil laže ranjen.
    Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen, ko so me nekaj ur po mojem prihodu obvestili o tem dogodku. Naš je bil preoblečen v duhovna in jo je s pomočniki vred cel in živ pobrisal.
    Tudi Kukovič je v bolnici poginil do kraja, tako da ima naša VOS v kratkem času dva pomembna uspeha. Obakrat je opravil delo neki novinec, ki je pred nekaj dnevi prišel okolice. Novinec toda napravil je pošteno! Izgleda da bomo v njem dobili drugega Štefana. Ljubljana je popolnoma pod vtisom tega dogodka. Seveda kaj podrobnejšega danes še ne morem sporočiti. Bom prihodnjič. V zvezi z likvidacijo Kukoviča se je sedaj »Slovenec« spet spravil na Kardelja kot povzročitelja vsega tega zla in zlasti da je osebno »ukazal« Kukovičevo likvidacijo. Pošteno so nas torej vzeli v paco.

    2. O splošnem političnem položaju tukaj danes še ne morem nič posebnega poročati. Nekoliko sem se pogovarjal z Julko. Lahko bi bilo v Ljubljani mnogo bolje. Nismo storili prav, da smo pustili Ljubljano tako izprazniti. Na vseh sektorjih se sedaj to pozna. Tudi na finančnem efektu, pri zbiranju hrane, oblačil itd. za partizane. Mnogi kanali, ki bi lahko še dajali, so usahnili. V zvezi z našo akcijo za »razširjenje« še ni nič urejenega. Izgleda pa, da splošno pogoji za to reč niso slabi. Ne sicer v smislu nekih konkretnih rezultatov, pač pa splošno razpoloženje ugodno vpliva. OF ima Ljubljano absolutno trdno za seboj. Atmosfera je brez dvoma tu celo lažja kot zunaj. Politični pritisk bele garde je tu manjši. Tu zares ni prav nič drugega kot italijanska denunciantska filiala…
    Pojutrišnjem imam sejo z našim poverjeništvom, nato grem k Marjeti potem pa k Bogdanu in Kuncu (ki ju takoj pošljem na konkretno delo z zavezniki odnosno z ljudmi, ki jih je mogoče predvideti za kake kontakte), končno pa pridem se na sestanek s poverjeništvom IOOF. S tem bi bil prvi del mojega tukajšnjega posla končan. Nato se bom spravil na »Delo« in pa s Petračem bom sproti urejal nekatera tehnično-organizacijska vprašanja.

    3. Poverjeništvo IO se dobro sklada v političnem pogledu, toda se precej slabo vidi, ker se le poredko sestajajo. Sploh se ne more reči, da je bogve kako aktiven. Treba jih bo malo »razdrmati«. Nikolaj je legalen in hodi tudi v službo. Naši se boje, da bo nekega dne hudo poplačal svojo zaupljivost, on pa je prepričan, da se lahko se dolgo tako drži. Dobro je tudi z Matkom in Zvonkom, ki sta še oba legalna. Naši pa saj vesta kako! Pri delu imajo velike težave. Ravno sedaj so velike provale po liniji OF. Dvigajo cele rajone OF po 30—50 v eni noči. Vse na denunciacije bele garde! Hudičevo nas slabe. Jaz sem našim dal navodilo, da morajo predvsem teren v celoti obdržati. Kakor hitro pade en rajonski človek, ga takoj nadomestiti, čeprav z nekoliko slabšim človekom.

    4. Za partizane se bo dalo v Ljubljani Še marsikaj dobiti! Treba bo samo najti možnosti za izvoz. IOOF blagajna je skoraj prazna. Naša ima železno rezervo nedotaknjeno. Toda, če ne bodo od nekod našli kake sume, bo treba načeti celo to rezervo.

    5. Vojaških novosti tu nobenih posebnih, razen da tudi tu potrjujejo, da se v Kočevju vrši nekaka koncentracija. Toda v kakšnem obsegu in čemu ne vedo. Zdi se mi, da kaj posebnega ne bo. Morda le podpora b.g. Izredno važno je, da izvršite tisti načrt glede b. g., o katerem smo nazadnje govorili. Ta sektor je zares sedaj odločilne važnosti in najmanj zaseden po Italijanih!!! V Ljubljani sami ni veliko Italijanov. Pohitite, kolikor se da.

    6. Gibanje po mestu je precej težko, ker je izdajalske b. g. golazni vsepovsod dovolj. Danes pa še celo. Ves dan so že blokade in pregledovanje ljudi na ulicah. Moramo se kar doma držati. Obeta se pa še slabše, ko bo nastopila b. g. oficialno. Sicer pa obetajo za konec tega meseca popolno priključitev Ljublj. province Italiji (it. državljanstvo) in pa — splošno mobilizacijo. Bogme, ne izključujem!

    7. Zdaj pa o Petru. Zdi se mi, da bi bilo koristno, da bi prišel sem, četudi so vsi proti. Tudi Marjeta! Zares je hudič na ljubljanskih ulicah. Toda sedaj je prišel vmes še en hudič. Od danes zjutraj je za ljudi tistega poklica, ki je meni poslužil za prehod, uveden poseben pravilnik, ki vsaj za nekaj časa izredno otežuje naše gibanje. Potrebni so neki novi dokumenti. Te dokumente je seveda treba imeti in »se jih bo tudi imelo«. No, minulo bo zaradi tega še nekaj dni časa. Kakor hitro bo to v redu, pošljem človeka, ki Te bo odpremil. Če tega dokumenta ne bo medtem časom, ko bo Luka odšel, potem potuj z Luko, pa boš dobil na drugi strani. Dokler ne izvidimo, ne smemo tvegati. Jaz sem danes na čudne viže prišel skozi — gol slučaj. In še nekaj: s takim izrednim sredstvom kot smo mislili, ne gre več. Zdaj je izrecno prepovedano. Moral boš z rednim. Tudi jaz sem moral že danes iti. In še to: nanj sem sedel v mestu, kjer sem včasih stanoval. Lahko si misliš, kako sem se počutil sredi mase starih znancev vsake sorte! No izvozil sem, zahvaljujoč pač dejstvu, da je bil to prvi dan te nove uredbe. Pri Tebi moramo imeti solidne podatke. Zato se tu ne zadržuj, če bi ne dobil do Lukinega odhoda. Dalo se bo pa vsekakor urediti. Ostali tvoji dokumenti so že narejeni.

    8. Glede dokumentov za ostale: vsi trije filmi so bili pokvarjeni. Zato je danes Petrač poslal ven fotografa. Upam, da je prišel k vam in vas »udesio«. Če vas pa ni našel, bomo poslali več dobrih filmov, pa naj vas vsakogar po enkrat udari Hani.

    9. Glede žensk: Tinetov bunker bo te dni prost. Ceneta bomo vzeli sem, že ima dokumente, za Marušo tudi že imajo dokumente in jo bodo nekam potegnili, tako da bo ostalo prazno. Predlagam:
    ženske naj gredo kakor jaz, zjutraj čez progo (opazoval sem: nikogar niso legitimirali) in k Tin. Tam naj počakajo, da se njihova zadeva uredi. Vsaka zase seveda! Vse tri. Zdaj bo dovolj prostora.

    10. Glede naših paketov z opremo: včeraj je odšlo po neki drugi poti. Ve za to Lado s hribov za katerega ve Jug. Med drugim je Lukina, Petrova, moja. Kar se moje tiče, naj Luka napravi takole: obleko in perilo naj razdeli Luka med potrebne. Na vsak način pa naj mi ohrani in prenese na novo mesto: čevlje, površnika oba in eventualno še kaj, kar se bo Luki zdelo potrebno. Ker ne vem, kaj ste dobili in kaj ne, naj mi Luka napiše, kaj je še potrebno, pa bom poskrbel, da bodo poslali na novo mesto.

    11. Luko prosim, naj mi s prvo pošto pošlje — Dedin telegram za Quinta, ki mi ga je Matija prinesel. Imam ga ali v obleki nekje (mali žep?) ali v enem izmed notesov.

    12. Peter naj izpraša Marka od Gubč[eve] brig[ade], ko bo prišla, kako je točno z zadevo Matkove sestre, da bom uredil z njim.

    13. Glede »Dela« bomo morali uvesti neke spremembe. Tehnično je nemogoče za 7. nov. izdati še eno štev. »Dela«. Ker je pa letos 25-letnica SSSR, se mi zdi nemogoče, da ne bi posvetil temu jubileju ene štev. »Dela«. Zato predlagam iste članke, plus niz novih o SSSR, ki jih bomo oskrbeli v Ljubljani. Bom angažiral Bogdana itd. Izdelan bo zelo lepo. Proglas bom napisal jaz. Pošljite članke takoj, ker jih je takoj treba dati v tisk, če hočemo, da bo pravočasno zunaj.

    14. Istočasno pišem tudi Matiji neke malenkosti. Pozdravite najlepše vse tovariše, ki so še pri vas. Naj mi ne zamerijo tisti, od katerih se niti poslovil nisem prišel!

    S tovariškimi pozdravi Krištof

    • Hvala za to: to so pomembni dokumenti, ki kažejo na zločinska dejstva največjih zločincev med Slovenci v vsem tisočletju obstoja Slovencev: ” Bratje po krvi, tujci po misli!” Zločinci po duši, psihopati po osebnostni motnji.

  5. Juhantovi prispevki, še zlasti govori spadajo v presežno. Vidi dlje kot večina ostalih intelektualcev.

Comments are closed.