Prejeli smo: Ministrstvu za kulturo, občinam, knjižnicam, ljubiteljem izvirnega slovenskega leposlovja

2
202
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Sem samozaposlena v kulturi, ljubiteljica slovenskega leposlovja in zadnjih nekaj več kot deset let pravzaprav poskušam živeti od branja, lektoriranja, urejanja knjig slovenskega leposlovja, pišem pa tudi biografije slovenskih literatov, ki izhajajo v knjigah s skupnim naslovom Slovenski književniki. Doslej jih je izšlo šest, pravzaprav osem, saj sta knjigi o literatih, rojenih do leta 1899, izšli že v drugi, dopolnjeni izdaji.

Ko sem raziskovala življenje in delo slovenskih literatov, rojenih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, sem spoznala, kako zelo so ljudje trpeli med prvo svetovno vojno. »Potegnila« me je ta literatura. Najprej sem leta 2008 sestavila spored za literarni večer Z umetniško besedo proti vojni, ki smo ga izvedli v nekaj krajih, ker pa sem odkrivala vedno nove avtorje in dela na to temo, sem v letu 2014, ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, izdala tri antološke knjige, in sicer zbirko kratke pripovedne proze Zlo, ki se mu reče vojna, poezije V vojni pokrajini in dramskih del Vojaki, družine, begunci. Pričakovala sem, da bo ljudi to zanimalo, da bodo z veseljem vsaj navdušeni bralci in tisti, ki jih zanima prva svetovna vojna, kupovali te knjige in jih prebirali, saj so dela kakovostna in predstavljajo našo kulturno dediščino, ali vsaj da bodo knjižnice v doglednem času pokupile dovolj, da bom lahko plačala stroške.

Potem je sledil šok.

Knjižnice so pokupile približno tretjino pričakovanega števila izvodov. Nekatere so sicer sprejele mojo ponudbo, da pripravimo literarni večer, in nekateri večeri so bili tudi dobro obiskani, prodaje pa žal skoraj nobene. Knjižničarke in knjižničarji so mi povedali, da jim občine že nekaj let zapored namenijo vsako leto manj denarja za nakup knjig. Tudi državni proračun nameni za knjige vsako leto manj denarja. Ljudje pa se tako ali tako najlaže odpovedo knjigi. So čisto zadovoljni tudi brez njih, saj knjiga poleg tega, da daje, tudi zahteva – čas in zbranost namreč. Tisti, ki ne berejo, se ne zavedajo, da so s tem prikrajšani za marsikatero spoznanje. Leposlovje nam odpira pogled v mišljenje in obnašanje drugih ljudi, kar nam, bralcem, širi obzorje. Obogateni s temi spoznanji, laže sprejemamo sočloveka takega, kakršen je, in usmerjamo svoje življenje in mišljenje.

Tudi večina medijev je projekt ignorirala. Ni se jim zdel vreden predstavitve, sploh ne nacionalnim medijem. Na predstavitev projekta, ki je bila na sedežu Društva slovenskih pisateljev, je prišla le ekipa ene lokalne kabelske TV, nekaj medijev pa je še izkazalo interes za predstavitev in smo se osebno dogovorili …

Lani jeseni pa sem izdala ponatis kratkega vojnega romana Sončne pege Vinka Bitenca, zraven pa še njegovo kratko pripovedno prozo in poezijo o prvi svetovni vojni. Ker je pisateljeva hči mednarodno priznana koncertna pevka, je posredovala za predstavitev knjige na nacionalni televiziji in v časniku Delo. Predstavitvi sta bili korektni in ugodni, učinka pa praktično nobenega. Kot da slovensko izvirno, res nekoliko starejše leposlovje, pač z začetka 20. stoletja, nikogar ne zanima.

Za kulturo nasploh – tudi slikarji pravijo, da zelo malo prodajo – in še posebej za knjige se namenja vse manj denarja. Preživeli bodo očitno le tisti, ki izdajajo knjige, ki jih napišejo v službi, torej raziskovalci, pa avtorji in založniki različnih priročnikov: kuharic, knjig o vrtnarjenju in knjig na temo novejše zgodovine; med leposlovjem pa se najbolje prodajajo prevodi svetovnih uspešnic ter mladinska in otroška literatura; vsaj knjižnice te knjige kupujejo v zadostnih količinah, da imajo založniki kmalu pokrite stroške tiska in oblikovanja, verjetno tudi prevoda. Poleg tega pa je izid marsikatere knjige podprt tudi z državnim denarjem, za dodelitev državnega denarja pa so kar ostri pogoji, ker je denarja vse manj. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da so prav zaradi majhnega števila prodanih izvodov knjige v maloprodaji dražje, kot bi bile, če bi bilo natisnjenih in prodanih več, saj bi se tako stroški priprave – tako pisanja in urejanja kot oblikovanja in tiska porazdelili na več izvodov.

Slovensko leposlovje je večinoma kakovostno, pripoveduje o življenju v našem okolju, o reševanju problemov pri nas, o naših medsebojnih odnosih, o trpljenju naših sokrajanov ali prednikov. Od ljudi, ki so prebrali knjige slovenskega leposlovja na temo prve svetovne vojne, dobivam pohvale, vendar kaže, da so premalo glasne, da bi segle dovolj daleč.

Pa še to: sponzorjev ali donatorjev za slovensko leposlovje ni. Večine tistih, ki imajo dovolj denarja za drage avtomobile in drug luksuz, knjige ne zanimajo … Večine drugih pa verjetno ne zanima niti to, kako živimo tisti, ki knjige »delamo«.

Marjeta Žebovec
Samozaposlena v kulturi

2 KOMENTARJI

  1. Bralna kultura slovenske leposlovne knjige človeka spada med abecedo človekove kulture.

    Mediji, pa tudi politika, premalo ozaveščata kako pomemben je civilizacijski kulturni standard človeka, pri katerem je obvezna sestavina naša kulturna dediščina in sedanji kulturni dosežki.

    Brez tega kulturnega temelja ne moremo pričakovati pozitiven razvoj slovenske skupnosti in človeka.

    Je pa res, ad so svoje storili tudi elektronski mediji.

    Vendar ni kulturne omike, brez kulturnega druženja med ljudmi.

    Prav gotovo bodo potrebni ustvarjalni prijemi, ki bodo takšna druženjem obogatili z zanimivim programom in sodelovanjem prisotnih.

    Ko sem imel predstavitev knjige v lanskem letu, sem med potekom predstavitve večkrat zaprosil za predah, da smo skupaj s poslušalci zapeli nekaj ljudskih pesmi.

    Odziv na koncu je bil ugoden: Tako prijetnega večera na predstavitvi knjige še ni bilo.

    Ljudska pesem naj živi, da bomo vedno radostni!

    Da bomo zdravi in veseli, vedno radi se imeli!

    Živijo, oj živijo na svet!!!

  2. Ljudje, poslušalci oziroma gledalci, radi aktivno sodelujejo.

    Če jim je to omogočeno, so hvaležni in zelo zadovoljni!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite