Prejeli smo: Matevž Krivic o priporu Milka Noviča kot o “ne le žalostni, ampak že kar škandalozni zadevi”

Foto: Odbor 2014.
Foto: Odbor 2014.

Pravnik Matevž Krivic je 8. avgusta 2016 odvetniku Milka Noviča Jožetu Hriberniku in hkrati javnosti posredoval svoje mnenje glede spornega pripora obtoženega. Na to temo se Matevž Krivic oglaša že četrtič.

MNENJE KOT PRILOGA USTAVNI PRITOŽBI

Prejšnje, svoje že tretje pravno mnenje v tej, za slovensko sodstvo skrajno žalostni zadevi, sem napisal 21. 7. 2016 kot prilogo pritožbi zagovornikov zoper sklep Okrožnega sodišča z dne 20. 7. 2016. Pritožbeno sodišče (Višje sodišče v Ljubljani) je njegovo argumentacijo popolnoma ignoriralo (razen pavšalnega pol stavka v 30. točki obrazložitve), saj ni zavzelo stališča do nobenega od njegovih štirih argumentov (po enega v vsakem odstavku tega kratkega mnenja), zato to kratko mnenje tu najprej citiram (z naknadnim podčrtanjem nekaterih mest ):

Mnenje o sklepu Okrožnega sodišča

Da senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je sprejel sklep št. I Ks 53384/2014 z dne 20. 7. 2016, sploh ni razumel odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 7. 2016, s katero mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje (sicer brez potrebe, a o tem kdaj drugič, ko bo za to več časa in prostora), je jasno razvidno že iz prve točke tega sklepa. V njej ta senat že na začetku (nadaljnja kratka obrazložitev sklepa pa to samo še dodatno potrjuje) jasno pove, kako napačno je razumel odločbo Ustavnega sodišča – razen če jo je morda sicer razumel, a je že v tej prvi točki zavestno napačno predstavil njeno vsebino. Predstavil (povzel) jo je namreč tako, kot da mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje samo (ali predvsem) zato, ker “obstoj subjektivne okoliščine, zaradi katere naj bi bil podan razlog ponovitvene nevarnosti, v odločbah ni konkretiziran”.

Kako je senat na nadaljnjih petih straneh (skupaj šest strani dolge obrazložitve svojega sklepa) povsem nezadostno in neprepričljivo izvedel tudi to “konkretizacijo” (v resnici le natančnejšo obrazložitev starih trditev in “ugotovitev”, medtem ko bi v sedanjem sklepu morali tako obrazložiti sedanje, nove ugotovitve), bo najbrž navedeno v pritožbi obtoženčevih zagovornikov, zato se bom tu omejil na to, katere bistvene zahteve iz odločbe US (oziroma razloge za razveljavitev prejšnjih sklepov) je ta senat bodisi (iz malomarnosti?) spregledal bodisi zavestno zamolčal. Gre za zahteve, ki so v odločbi US najprej (v 11. in 13. točki obrazložitve) prikazane načelno, nato pa konkretizirane na koncu 16. točke takole: “K temu je treba dodati tudi utemeljeno izrecno opozorilo pritožnika, da je bilo izvedensko mnenje izdelano že na začetku sodne preiskave. Izvedenec je bil sicer na glavni obravnavi zaslišan, vendar je odgovarjal na vprašanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, izdelanem v času preiskave. Medtem je sedaj pritožnik v priporu že osemnajst mesecev. Prav to, da mora sodišče ob vsakem podaljšanju pripora ponovno preveriti obstoj vseh ustavnih pogojev za dopustnost posega v pravico do osebne svobode, narekuje osvežitev dokazne podlage, ki je temelj tovrstnega sklepanja o obstoju subjektivne okoliščine. Tudi tega sodišča niso opravila.”

Da tako zahtevane “osvežitve dokazne podlage” v 24 urah sodišče ne more narediti, je bilo gotovo jasno tudi Ustavnemu sodišču, ki je tako zahtevo postavilo, zato je njegovo vrnitev zadeve v ponovno odločitev v 24 urah najbrž mogoče razumeti in jo je treba interpretirati samo tako, da je bila s tem pristojnemu senatu dana možnost, da tako “osvežitev dokazne podlage”, če je bila medtem morda že opravljena, vključi v novi sklep in ga s tem utemelji – drugače pa bi moral slediti razlogom v odločbi US in pripor takoj odpraviti.

Da pristojni senat Okrožnega sodišča odločbe Ustavnega sodišča res ni razumel (razen če je njeno vsebino morda celo zavestno napačno interpretiral), je – podobno kot iz 1. točke obrazložitve – jasno razvidno tudi iz zadnje, sklepne 5. točke obrazložitve, ki se glasi: “Upoštevaje težo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, je ukrep pripora, kljub temu, da traja že od 24. 12. 2014, povsem sorazmeren ukrep s pravico obtoženca do osebne svobode.” Komentar te sklepne “ugotovitve”, upam, na tem mestu niti ni potreben. Bo pa najbrž potreben, če bomo kdaj bolj resno poskusili doseči, da bi se kvaliteta tovrstnega sodnega odločanja začela približevati vsaj neki povprečni kvaliteti sodnega odločanja, kakršno bi v državi članici EU in podpisnici Evropske konvencije o človekovih pravicah smeli pričakovati.

Mnenje o sklepu Višjega sodišča

Kot v dosedanjih treh mnenjih se tudi v tem ne opredeljujem do vprašanja utemeljenega suma, da je obtoženi zagrešil dejanje, katerega je obtožen. Tudi če je ta sum bil in je še vedno utemeljen (dokazan bo lahko šele s pravnomočno obsodbo), je to le pogoj, da se obtoženemu pripor sploh lahko odredi – zakonito odrejen pa je lahko le, če je zanj podan eden od zakonitih pripornih razlogov, v tem primeru že 20 mesecev zatrjevani, a še nikoli zakonito (lege artis) ugotovljeni razlog ponovitvene nevarnosti. Ta moja trditev seveda nima podlage v odločbi Ustavnega sodišča z dne 8. 7. 2016 (gre le za moje mnenje), ker se je Ustavno sodišče takrat opredeljevalo samo do vprašanja zakonitosti aprilskih in junijskih sklepov o podaljševanju pripora – kako se je takrat dovolj jasno opredelilo do tega vprašanja, pa sem pojasnil že v zgoraj citiranem mnenju z dne 21. julija. To, kako obe pristojni sodni instanci, najprej Okrožno in zdaj še Višje sodišče, ignorirata bistvo te odločbe Ustavnega sodišča (da pristojna sodišča že dotlej, torej ob aprilskem in junijskem podaljševanju pripora, niso opravila nujne vsakokratne “osvežitve dokazne podlage” – ali “fresh reexamination” po dikciji sodne prakse ESČP) in to že takrat jasno ugotovljeno nezakonitost dotedanjega odločanja, zaradi katere sta bila junijska sklepa razveljavljena, aprilska pa ugotovljena za kršitev ustavnih pravic priprtega, mirno še enkrat ponavljata, pa zame daleč presega vse meje ne le dopustnega, ampak sploh doumljivega ravnanja sodišč v pravni državi. Ne glede na to, kako se bo končalo sámo sojenje glede očitanega kaznivega dejanja, so eklatantne kršitve ustavnih pravic obtoženega pri odločanju o njegovem priporu tako hude, da (ne le zaradi njega, ampak še bolj zaradi nevarnosti ponavljanja tako očitno nezakonitega odločanja o priporu v še drugih primerih) te hude kršitve ne bi smele ostati brez ustreznih posledic za kršitelje.

Kako je Višje sodišče v svojem sklepu z dne 28. 7. 2016 (v točkah 21-36 obrazložitve) ignoriralo bistvo odločbe Ustavnega sodišča in s tem ponovno (od aprila letos že tretjič zaporedoma!) grobo kršilo ustavne pravice pripornika, je nepotrebno podrobneje analizirati in dokazovati, saj sedanje zelo podrobno utemeljevanje starih (takrat preslabo utemeljenih) trditev v že razveljavljenih sklepih v tu izpodbijanem sklepu dejansko služi (zavedno ali nezavedno, hote ali iz nerazumevanja odločbe US) predvsem zakrivanju dejstva, da tudi v tu izpodbijanih julijskih sklepih obeh pristojnih sodišč še vedno ni niti sledu o tistem bistvenem, zaradi česar sta bila že aprilska in junijska sklepa spoznana za kršitev ustavnih pravic priprtega.

Naj kljub temu morda vendarle opozorim le na nekaj najbolj očitnih mest v utemeljitvi sklepa Višjega sodišča, ki jih je že težko razumeti drugače kot zavestno sprenevedanje.

V točki 28: “Obtoženec pa se je v času pregleda pri kliničnem psihologu (torej pred letom in pol!) nahajal v kroničnem stresu … Pritožbeno sodišče na tej točki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v fazi glavne obravnave (pred letom in pol!) odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke …. V fazi pritožbenega obravnavanja pritožbe zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (torej danes!!) izvedenec psihiatrične stroke svojega izvedenskega mnenja še ni posredoval sodišču.”

Zavestno sprenevedanje? Ali pa gre morda “samo” za nesposobnost racionalnega argumentiranja? Ne prvo ne drugo za sodnike višjega sodišča ni dopustno. Je možna še kakšna tretja razlaga za gornje očitno protislovne (in zato zavajajoče) trditve? Vsi prejšnji stavki govorijo o izvedenskem mnenju, ki je bilo februarja 2015 že narejeno – zadnji citirani stavek pa (protislovno in zavajajoče) brez vsakega pojasnila molče “preskoči” na izvedensko mnenje, ki naj bi bilo šele narejeno! Kdo pa je to novo izvedensko mnenje naročil, kdaj in s kakšnimi zahtevami izvedencu? To novo izvedensko mnenje je (med drugim) manjkalo je že pri aprilskem, junijskem in tudi tem zadnjem julijskem odločanju o podaljševanju pripora! Za morebitno odpravo te bistvene napake v dotedanjem odločanju je dalo Ustavno sodišče Okrožnemu spodišču le 24 ur časa – in ta čas je že zdavnaj minil (do tu izpodbijane odločitve Višjega sodišča pa še en teden več). Če bo to izvedensko mnenje, ko bo narejeno, po mnenju prvostopnega sodišča morda vendarle dalo zakonito podlago za ponovno odreditev pripora, naj ga odredi takrat, če bo takrat tako ocenilo – oba julijska sklepa o podaljšanju pripora pa brez najmanjšega dvoma pomenita očitno kršitev odločbe Ustavnega sodišča in grobo kršitev ustavnih pravic priprtega, zato morata biti razveljavljena.

V točki 31 Višje sodišče v prvem delu zatrjuje, da je Okrožno sodišče “razumno utemeljilo, da obstaja realna nevarnost” ponovitve kaznivega dejanja umora ali podobnega dejanja. Ali naj to trditev razumemo tako, da je bila nasprotna ocena Ustavnega sodišča (ko je zahtevalo “osvežitev dokazne podlage”, do katere tudi v tem julijskem sklepu še ni prišlo!) nerazumna? V drugem delu (v zadnjih dveh stavkih) pa si je Višje sodišče privoščilo komaj verjeten “zamegljevalni manever”, ki si ga je treba preprosto ogledati in drugega komentarja ne potrebuje. V obeh delih pa namesto “osvežitve dokazne podlage”, ki jo je terjalo Ustavno sodišče, Višje sodišče preprosto zapiše formulo “očitno še vedno” ( namreč: “goji zamere” in “ni sprijaznjen”)!! Dokazovati (utemeljevati) mu te trditve ni treba, saj je oboje (zanj) vendar “očitno”!

Ta “argumentacijska spretnost” se nato v točki 33 stopnjuje še naprej. V prvem stavku je še bolj izrazito kot prej ponovljeno, kaj po mnenju izvedenca (izpred leta in pol!) obtoženca “še vedno vznemirja” (!!) – drugi stavek pa je kot šolski primer povsem zmedene in nelogične argumentacije treba dobesedno citirati (podčrtal M.K.): “Ravno zaradi prevetritve sedanjega psihičnega stanja obtoženca in razjasnitve okoliščin, kako pretekli dogodki sedaj vplivajo na obtoženca in kako jih dojema in kako obvladuje, pa tudi, ali je pri njem podana agresivnost in kako se odraža, je po presoji pritožbenega sodišča preuranjeno trditi,da obtoženec ni storil očitanega kaznivega dejanja in tega tudi ni sposoben, saj bi se njegova prava narava lahko v času pripora že pokazala.” Iz prvega (nepodčrtanega) dela stavka je možno sklepati oziroma domnevati, da so to morda vprašanja, ki so bila šele sedaj (vsaj leto dni prepozno) končno vendarle zastavljena izvedencu – vendar izvedenec nanja še ni odgovoril. Kakšno razumno zvezo naj bi imel ta prvi del stavka z drugim, zgoraj dvojno podčrtanim, in kakšno ta drugi del s tretjim, valovito podčrtanim, pa pri najboljši volji ni doumljivo. Je sodišče morda, ko zaprošenega izvedenskega mnenja še ni dočakalo, v ta povsem nelogični stavek združilo že poprej pripravljene tri različne stavke, ki bi v drugačnem kontekstu lahko bili razumni in smiselni – združeni v gornjo argumentacijsko zmedo pa postavljajo bralca pred nerazrešljivo uganko, kaj je sodišče z njim hotelo povedati? Edino, kar je tu zanesljivo, je, da taka argumentacija sodišču, ki jo je zapisalo, ne more biti v čast (če se izrazim skrajno blago).

V točkah 34, 35 in 36 pa nato sledi vrhunec. K poročilu ZPKZ, da obtoženec v priporu ne kaže agresivnosti, sodišče najprej navede “protiargument”, da je obtoženec v priporu pač “stalno pod nadzorom in zato iz tega ni mogoče sklepati, da obtoženec ni nagnjen k agresivnosti”. Prav – toda iz česa pa sodišče potem izvede sklepanje, da je obtoženec ne le “nagnjen k agresivnosti”, ampak da je ta nagnjenost tako huda in očitna, da pomeni realno in konkretno ponovitveno nevarnost?? Citirajmo: ” … je pa dejstvo, da je utemeljeno osumljen izvršitve kaznivega dejanja umora zoper direktorja, svojega bivšega delodajalca, zato (!) je po oceni pritožbenega sodišča še vedno podana nevarnost, da bi zaradi istovrstnih motivov kaznivo dejanje na škodo drugih zaposlenih na Kemijskem inštitutu, do katerih goji zamere, in so celo na seznamu za fentanje, ki ga je sam omenjal v dveh pogovorih priči Farkaš, ponovil. Iz navedenih razlogov je podana ponovitvena nevarnost ter izkazana neogibnost pripora …” . Tu lahko le ponovim iz svojega drugega mnenja v tej zadevi: “Že v svojem prvem mnenju sem napisal, da so morda (torej skrajno redko) na svetu tudi taki ljudje (ki bi med sojenjem za umor lahko zagrešili še enega, ne glede na posledice zase), a da bi izvedenec klinične psihologije o tem najbrž znal kaj povedati (ali je konkretnegaobtoženca glede na njegove psihične lastnosti možno uvrstiti med take ljudi) – če bi ga sodišče to vprašalo.” Ga je vsaj zdaj to vprašalo? In če ga je, odgovora izvedenca še ni – sodišče pa je že “ugotovilo”, da ta obtoženec spada med take skrajno redke ljudi. Kako je to ugotovilo, nam seveda ne zna povedati – in očitno misli, da mu kljub odločbi Ustavnega sodišča tega tudi ni dolžno povedati.

V enostavčni 35. točki nato pritožbeno sodišče zgolj zatrdi (brez vsake utemeljitve) , da je prvostopno sodišče “opravilo tudi presojo sorazmernosti” (v resni ci je to tudi prvostopno sodišče le zatrdilo, v enem samem stavku v točki 5, ne pa presojo res opravilo). Presoja sorazmernosti namreč pomeni izvedbo tkim. strogega testa sorazmernosti, kjer je treba opraviti tri preskuse spornega ukrepa (primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu) , česar z golo trditvijo v enem stavku seveda sploh ni mogoče opraviti. Kako si izvedbo tega zahtevnega testa predstavlja pritožbeno sodišče, pa je razvidno iz 36. točke obrazložitve njegovega sklepa. Za to je sicer porabilo deset stavkov, ne le enega – toda v nobenem od njih ni ugotovljena ne primernost ne nujnost ne sorazmernost v ožjem smislu spornega podaljšanja pripora. Za nerazumevanje sodišča, kaj presoja sorazmernosti sploh je, so značilni zadnji trije (zaključni) stavki te točke in s tem sklepa kot celote. V prvem od njih se sodišče sklicuje na veliko zapletenost primera, “saj je potrebno razjasniti številna strokovna vprašanja, za katera sodišče nima potrebnega strokovnega znanja”. Sledi stavek, da prvostopno in pritožbeno sodišče odločata “hitro in brez odlašanja”. In nato zaključna trditev: “Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je še vedno podana sorazmernost omejevalnega ukrepa … glede na tek kazenskega postopka, težo kaznivega dejanja in predpisano kaznijo /slovnično pravilno bi bilo: kazen/ zanj.”

Jasnejši dokaz, da sodniki, ki so to odločitev (s tako obrazložitvijo) sprejeli, sploh ne razumejo, kaj je to presoja sorazmernosti – ali da, če to teoretično morda razumejo, tega v praksi ne znajo izvesti – si je težko zamisliti. Upam, da se tega, česar ne znajo, ne bodo še naprej učili na primeru tega pripornika, katerega pripor že dolgo pomeni očitno kršitev njegovih ustavnih pravic (in zdravega razuma) – očitno nezakoniti pripor se bo pa še kar nadaljeval.

Za zaključek

Naj tudi tu še enkrat – z enakimi besedami kot na koncu svojega drugega mnenja v tej zadevi -pojasnim, zakaj sem se spustil tako globoko v razčlenjevanje nelogičnosti, izmikanj in drugih argumentacijskih slabosti v izpodbijanih sodnih sklepih. Na prvem mestu gotovo zato, ker se zaradi njih temu konkretnemu obtožencu (za katerega se še ne ve, ali je res on zagrešil očitani umor ali ne) pripor podaljšuje po mojem prepričanju popolnoma neutemeljeno in grobo nezakonito. Toda v enaki meri se oglašam tudi zato, ker mislim, da bi bilo treba vse naše sodnike, zlasti seveda tiste na višjih instancah, z ostrejšim instančnim nadzorom in na druge načine prisiliti, da bodo vsi (ne le nekateri) začeli vestno in korektno uporabljati (in s tem tudi razvijati) svoje argumentacijske sposobnosti (če jih nimajo, sploh niso sposobni za sodnike) in svoje odločitve logično in razumljivo utemeljevati , ne pa se zadovoljevati s takimi, resnega sojenja nevrednimi izdelki, za kakršne štejem tudi v teh svojih mnenjih obravnavane sodne sklepe.

Ponavljam iz prvega mnenja: če lahko pri nas višje sodišče o tako pomembnem (in celo javni pozornosti tako izpostavljenem) vprašanju argumentira na tako površen, nelogičen in pravzaprav “pravno nepismen” način, potem je to zame resen simptom, da utegne biti v kvaliteti našega sodstva nekaj hudo narobe.

Matevž Krivic