V Sloveniji smo v resnih težavah – domala na vseh področjih. Zaupanje v državne institucije, začenši z vlado, katere ministri se zapletajo v afere in nepravilnosti, je na najnižji točki. Vendar vzroki sedanjih težav in problemov niso od danes; žanjemo, kar je bilo preneseno iz prejšnjega nedemokratičnega režima pa ne dovolj dosledno sanirano ali odpravljeno.
Resne težave so se pojavile kmalu po nastopu Pahorjeve vlade, ko so se gospodarske razmere začele drastično slabšati, zadolženost Slovenije pa skokovito naraščati. Nujne strukturne reforme, ki jih je začela koalicija, ki je po volitvah 2012, kljub zmagi »novih obrazov« z Jankovičem na čelu, nepričakovano dobila mandat, so zaustavile »spontane« ljudske vstaje, predvsem pa poročilo KPK. S tem poročilom zrežirana in posledično izsiljena nezaupnica Janševi vladi, je krizo poglobila, zadolženost države pa povečala na zdajšnjih vrtoglavih 35 milijard EUR. Po zadnjih državnozborskih volitvah na katerih so zopet zmagali »novi obrazi«, se je še več ljudi umaknilo iz političnega dogajanja.
Navedeno dokazujejo tri nova dejstva v slovenskem političnem prostoru.
Prvo dejstvo je, da je treba volivce z vsemi sredstvi prepričati, da zmaga leva koalicija, ki bo zagotovila koristi in cilje različnih omrežij in interesnih skupin, ki so ugrabile Slovenijo.
Drugo dejstvo pa je, da vladajoča tranzicijska levica od osamosvojitve do danes ni izdelala nobenega političnega programa ne na državni ravni na daljši rok in tudi ne na ravni tekočega vodenja države. Preprosto trmoglavo vztraja v veri v marksistično in leninistično tezo, da je država z vsemi svojimi ustanovami najbolj učinkovito orodje za vladanje nad ljudstvom, poseganje v gospodarsko in družbeno sfero in hkrati pripravno orodje za nove oblike osebnega bogatenja njenih pripadnikov ali njej naklonjenih posameznikov.
Tretje dejstvo je optimistično. Postopoma se krepi zavest večine državljanov, da bi se lahko izognili velikim krivicam, korupciji, klientelizmu, tajkunstvu, prikritim in očitnim krajam nekoč skupnega imetja, če bi imeli delujočo pravno državo in če se ne bi do najbolj odgovornih položajev v politiki, gospodarstvu, sodstvu, javnih zavodih in institucijah dokopali ljudje s vprašljivimi etičnimi in moralnimi karakteristikami.
Optimizem zbuja predvsem dejstvo, da se spričo resnosti razmer vedno več intelektualcev in civilno-družbenih gibanj in skupin vključuje v družbeno dogajanje ter poskuša s tehtnimi razmisleki in konstruktivnimi predlogi rešitev pokazati pot, ki vodi iz zagatnega položaja v obetavnejšo v prihodnost. S tem v zvezi velja spomniti na tri pomembne poskuse civilne družbe, ki pa so zaradi medijske ignorance ostali malodane nepoznani širši javnosti. Prvi sega že kar nekaj let nazaj, druga dva pa sta malodane od včeraj:
Na posledice nedelujoče pravne države ter zlorabe tako rekoč vseh ključnih položajev, so z veliko zaskrbljenostjo opozorili ugledni intelektualci, umetniki, znanstveniki, med njimi tudi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, že davnega leta 1997 z obširnim javnim pismom »Ura evropske resnice za Slovenijo« (pismo). V njem so med drugim zapisali: »Slovenski parlament naj sprejme javno in slovesno izjavo, s katero se bo demokratična Republika Slovenija na deklarativni ravni jasno in nedvoumno izrekla za prekinitev s prejšnjim totalitarnim sistemom in njegovo prakso, ki se nadaljuje v slovenski tranzicijski dobi. V izjavo je treba v skladu z evropskimi kulturnimi in političnimi načeli zapisati, da je bil prejšnji režim obsojanja in prezira vreden, ker je zaradi svoje protidemokratične narave teptal človekove pravice in temeljne svoboščine. Izjava naj med drugim razloči partizanski narodnoosvobodilni boj proti okupatorju od komunistične revolucije kot uzurpacije absolutne oblasti Komunistične partije, katere nasledniki še danes ideološko in dejansko pretvarjajo upor proti okupatorju v instrument podaljševanja preteklosti.«
Naj iz pisma citiramo še problem kadrovanja, o katerem avtorji ugotavljajo: »Imamo formalno demokracijo, toda skoraj vse centre moči zasedajo ljudje, ki so si oblikovali mišljenje in metode vladanja v času enostrankarskega sistema, najsi v njegovih povsem totalitarnih, najsi bolj liberalnih, vselej pa nedemokratičnih obdobjih«.
Kot rečeno, pismo uglednih slovenskih razumnikov ni bilo deležno potrebne medijske pozornosti. Pričakovano, saj sta v njem obravnavana tudi vloga in pomen pluralnih medijev v demokratični družbi, pri čemer je bilo zelo jasno povedano, da smo pri nas tudi na tem področju daleč od evropskih standardov.
Spričo kritičnih razmer v državi je Civilna družba za pravično Slovenijo (CDPS), ki združuje 45 civilno družbenih gibanj, v juniju 2013, v Unionski dvorani v Ljubljani, objavila »Zahteve za pravično Slovenijo« v 18 točkah (zahteve). Te zahteve so po vsebini praktično identične s prej omenjenim pismom, kar dokazuje, da se v skoraj 15 letih po njegovi objavi, ni spremenilo praktično nič. Tudi zahteve so bile deležne podobne medijske pozornosti kot v prejšnjem primeru, kar pomeni, da večina prebivalstva z njimi praktično ni seznanjena.
Naslednje leto je Majniška deklaracija 2014 (Deklaracija) še bolj odločno pozvala, da se proces slovenske demokratizacije pospeši in obrne v pravo smer. Z uporabo deklaracije se je želelo podčrtati izjemno resnost razmer, ki upravičujejo nastanek in objavo takšnega dokumenta. Na to opozarja že njen podnaslov: »Pride čas, ko ni več časa za oklevanje«. V uvodnem pojasnilu je zapisano: »Skoraj sto let po prvi (1917) in četrt stoletja po drugi Majniški deklaraciji (1989) Slovenci doživljamo nove nesporazume, provokacije in odkrite sovražnosti. Iz ozadja ponovno delujejo skupine in politični vzorci, ki smo se jim uprli v času slovenske pomladi in osamosvojitve. Obtičali smo na prehodu v odprto in demokratično družbo. Postavlja se vprašanje, ali smo sposobni učinkovito upravljati s svojo državo. Mednarodno okolje, posebej vzhodno od nas, je negotovo. Desetletja po koncu hladne vojne se v naš in v evropski prostor ponovno vračajo izrabljene in presežene populistične in totalitarne ideje«.
Katoliški izobraženci v Mariboru smo v seznamu podpornikov zahtev CDPS in smo tudi podpisniki deklaracije. Trdno smo namreč prepričani, da sta oba dokumenta civilne družbe nagovorila vse Slovence in državljane Republike Slovenije ne glede na njihovo politično, svetovnonazorsko ali kakršnokoli drugo pripadnost. Njun namen je bil ne samo opozoriti na vzroke in resnost problemov, temveč nagovoriti vse, ki jim je mar domovina in njena prihodnost v prizadevanju za uveljavitev moralno-etičnih vrednot, ki so podlaga za vzpostavitev »demokratične, v Evropski uniji in Severnoatlantskem zavezništvu povezane ter gospodarsko uspešne države slovenskega naroda, ki jo bomo vsi Slovenci doma in po svetu lahko prepoznavali kot svoj dom in domovino« (prim., Deklaracija).
Tudi deklaracijo so glavni mediji pospremili podobno kot v prejšnjih primerih. Večina medijev se je odzvala zgolj s kratkimi noticami, skoraj vse pa so odražale skrajno zadržanost, malodane posmeh. Od t.i. mainstream medijev ji je še največ pozornosti namenila RTV Slovenija. Pa še ta je prenašala zgolj slovesnost predstavitve deklaracije, kar je odločno premalo. Deklaracija bi vsekakor zaslužila odprto in poglobljeno obravnavo v obliki npr. okroglih miz, za kar je državna televizija primeren medij. Žal, se to ni zgodilo, je pa še čas, da se zamujeno nadoknadi, kajti aktualnost deklaracije in obeh prej omenjenih dokumentov, nikakor ni manjša. Nasprotno!
Ob poglobljenih premislekih o naši državi, ki jih vsebujejo navedeni dokumenti, je eden izmed ključnih tudi problem narodove razdeljenosti. Ta po vzrokih, trajanju in pojavnih oblikah nima primere v Evropi. Čeprav gre za krivično, izjemno škodljivo in vsega obžalovanja vredno stanje, ki hromi družbeno-ekonomski razvoj in ogroža temelje slovenske državnosti, smo ob 25-letnici plebiscita oziroma samostojne države skoraj v enakem položaju kot pred osamosvojitvijo. Več kot 45 let je bilo sistematično in grobo prikrivano grozljivo dejstvo, da so v jamah, breznih, rudniških jaških, vrtačah, protitankovskih jarkih, fojbah ter številnih drugih prikritih moriščih kosti desettisočev naših rojakov in pripadnikov drugih narodov, žrtev med in povojnih pobojev. V popolnem nasprotju z najbolj elementarnimi pričakovanji in vsemi civilizacijskimi normami v 25 letih samostojne Slovenije tega nevzdržnega stanja še nismo uspeli sanirati, kar pomeni: opraviti pietetni pokop žrtev, storjene zločine nedvoumno obsoditi, zločince, med katere sodijo tudi tisti, ki so jih leta prikrivali, pa privesti pred sodišče. Tudi za ta izjemno težak problem slovenske družbe velja, da ni več časa za oklevanje, kajti nepokopani desettisoči nas dramatično opozarjajo, da se nimamo pravice uvrščati v krog civiliziranih narodov.
Ta problem in nepripravljenost, da odkrito, strpno in na podlagi dejstev in argumentov razčistimo odnos do naše polpretekle zgodovine, sta tudi ena od ključnih generatorjev novih in novih delitev, za katere še kako veljajo besede svetopisemskega pisatelja: »Kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, ne more obstati!«
Zato zaključujemo to razmišljanje z veliko zaskrbljenostjo in s stavkom, ki smo ga uporabili v naslovu: Kam greš Slovenija!?
Skupina katoliških izobražencev v Mariboru
