Bovški turizem za Kanin ali majhen korak za skupni cilj.
Nekateri mediji so v zadnjih dneh objavili prispevke o tem, kako so se turistični ponudniki v občini Bovec povezali, da bi zagotovili boljšo prihodnost obnovljenemu smučišču na Kaninu. Prepričani so namreč, da je smučišče lahko eden glavnih igralcev tamkajšnjega turizma. Da je še kako pomembna dodana infrastrukturna priložnost, ki ji je potrebno ponuditi roko pomoči: zagotoviti nemoteno delovanje in promocijo, ki bo na to destinacijo privabila še več gostov, tudi tistih z večjo kupno močjo. S tako sklenjeno verigo ne bo imelo koristi samo smučišče, pač pa celotna bovška dolina.
Od ugotovitev so šli v konkretno akcijo: sklenili so, da se med seboj povežejo prek lokalnega turističnega združenja in od vsake ustvarjene nočitve za promocijo in delovanje smučiča namenijo po 1euro. Majhen korak za velik cilj.
Izvirno? Niti ne. Naredili so točno to, kar je v tujini že dolgo uspešna praksa; povezovanje s smučišči, letališči (npr. Grenobel), marinami in drugo infrastrukturo.
Prav po tem zgledu na Bovškem negujejo svoje malo letališče, in bodo tudi v prihodnje namenili finančno podporo za njegov razvoj, saj vedo, da je s prihodom letalskih gostov mogoče še dodatno obogatiti turistično ponudbo. Za tako celostno razmišljanje in pristop je potrebno bovškim turističnim delavcem samo čestitati!
Splošno znano je, da turistične destinacije v tujini na tak način pomagajo povečevati število gostov, tudi letalskih. Take prakse se denimo poslužujejo tudi na Hrvaškem.
Kako pa v Slovenski Istri? V najbolj turistični občini Piran, ki ima svoje letališče-Portorož- a se zanj zdi, kot da nikogar zares ne zanima? Da bi tamkajšnje turistično gospodarstvo darovalo po en evro od nočitve ali kako drugače stopilo skupaj za krepitev vloge letališča- in s tem celotne destinacije- se trenutno sliši kot znanstvena fantastika. Z izjemo občine Piran, načrtov za pomoč in razvoj letališča ne podpira nihče, ali pa je to le na kratek rok, z izgovori:”Saj smo poskusili, pa ni šlo.”
Zaposleni na letališču Portorož si močno in iskreno prizadevamo, da bi šlo. Zato se trudimo za prepoznavnost letališča oz. destinacije, kar potrjujejo tudi statistični podatki, ki so iz leta v leto boljši. Hkrati dobivamo zelo veliko pozitivnih odzivov naših gostov. A sami ne zmoremo vsega. Želimo si, da bi odgovorni v turizmu napravili preskok v glavah in podprli delovanje letališča s konkretnimi potezami, ne le s praznimi obljubami. Letališče je zagotovo konkretna pot, prek katere je mogoče izboljšati turistični produkt neke destinacije in povečati število gostov oz. nočitev. Nihče nas ne bo prepričal v nasprotno. Toda treba je znati in predvsem hoteti! Če so to doumeli v Bovcu, zakaj ne bi tudi v Portorožu?!
A dokler bo sečoveljsko letališče v “nemilosti” lokalnega turističnega gospodarstva in širše, ter v primežu dolgotrajnih birokratskih postopkov glede povečanja letaliških zmogljivosti, se bo žal prisiljeno še naprej samo boriti za preživetje. Konkretnih rešitev za letališče očitno ne ponuja niti prihajajoča nova turistična strategija. V praksi bo tako tudi naslednja turistična sezona kazala že znano sliko: Hoteli,ki vsak v svoj vrtiček vozijo avtobusne goste in jih zadržujejo v svojih “varnih” nastanitvenih kapacitetah, kar je daleč od skupne akcije za tisto, čemur radi rečemo “mondena” in dobičkanosna destinacija. Gospe in gospodje odgovorni, v elitnih destinacijah letujejo elitni gostje, tja pa se vozijo z letali. Ali ni že čas, da od tistega:” Saj smo poskusili, pa ni šlo,” preskočite na:” Vztrajno bomo poskušali, mora nam uspeti.”
Pravijo, da upanje umre zadnje. Na sečoveljskem letališču tako upamo in si želimo, da bi bovški zgled premaknil tudi koga na Obali. Tako v razmišljanju, kot v dejanjih.
Robert Krajnc, direktor
Aerodrom Portorož, d.o.o.
