Govor ob odkritju spominske table v čast slovenskim žrtvam vseh totalitarnih režimov, 16. aprila 2014.
16. aprila 1457 pr. n.št. se je egiptovska vojska pod vodstvom faraona Thumose III pri bitki pri Megidu bojevala proti koaliciji upornikov pod poveljem kralja Kadeša. To je prva opisana bitka v vojni zgodovini človeštva. O bitki pred skoraj 3500 leti so pisali le Egipčani, zato ni nobeno presenečenje, da so ti v bitki slavili veličastno zmago. Šele pred kratkim so nova odkritja pokazala, da je bil boj veliko bolj zapleten in manj uspešen, kot pričajo egipčanski zapiski. Kot je nekoč duhovito zapisal Winston Churchill “zgodovinske knjige pišejo zmagovalci”. Vendar menim, da Churchill ni imel popolnoma prav.
V resnici so zgodovinski dogodki bolj zapleteni in manj jasni kot o njih pišejo zgodovinske knjige ali se o njih pogovarjamo ob družinskih mizah. Edino kar se mi zdi, da vem, je, da bolj malo vem; vedno obstajajo nasprotujoče si zgodbe; zgodbe zmagovalcev in zgodbe poražencev. Nobene niso zgodovinska dejstva, vendar vse zaslužijo razmislek in spoštovanje.
Zgodovino sem imel vedno rad, do nje imam spoštljiv odnos, ker vem kako malo v resnici vem. Moje poznavanje antičnega Egipta je skoraj enako nič in skoraj tako malo poznam zgodovino Slovenije. Tudi ameriška zgodovina, za katero mislim, da jo poznam, je včasih bolj zapletena kot smo se učili v šoli. Na primer, čisto vsaka ameriška vojna ima svojo temno stran: polivanje lojalistov s katranom in perjem med revolucijo, grobo ravnanje z ujetniki med državljansko vojno, pohlep imperialistov preoblečen v altruizem med špansko-ameriško vojno, zatiranje govora med prvo svetovno vojno, zaprtje ameriških Japoncev med drugo svetovno vojno, še nedaven napad na Irak. Od blizu smo se celo srečali z etičnim čiščenjem, v primeru Poti solza, v kateri je umrlo preko tisoč miroljubnih predstavnikov plemena Cherokee. Moj prijatelj je nekoč sarkastično pripomnil, da je ameriška demokracija zahtevala veliko žrtev.
Postavlja se logično vprašanja, kako lahko, glede na svoj burno zgodovino, Amerika izraža skrb o slovenski zgodovini? Kljub temu, da je vprašanje očitno, je napačno. Pravo vprašanje je po mojem mnenju ravno obratno. Glede na našo zgodovino, glede na izkušnje, ki smo jih nenehno pridobivali in glede na naš nenehen trud, da bi bili bolj pravičen ter sočuten narod oziroma »boljša skupnost«, kot temu pravi naša Ustava, menim da je pravo vprašanje: kako si drznemomolčati? Kako si drznemo pogledati vstran? Kako si drznemo ne spoštovati in ne počastiti vseh žrtev, krivic tako levih kot desnih režimov.
Po več kot treh letih v tej prečudoviti državi lahko zaključim, da vprašanje sprave ostaja največja prepreka slovenski enotnosti. Vprašanje zaznamuje vsak vidik slovenske politike in gospodarstva ter Sloveniji včasih onemogoča, da sprejme pomembne notranje in zunanje politične odločitve. Preteklosti ne moremo ignorirat, vendar hkrati ne bi smeli v njej živeti. Edini način, da v resnici naredimo korak naprej je, da se ozremo nazaj, preteklost sprejmemo in se z njo pomirimo.
Eden od problemov, če preteklost potlačimo ali popačimo, je, da si jo vsak razlaga po svoje. Vse tiste, ki se z nami ne strinjajo nato demoniziramo in vse tiste, ki se z nami strinjajo slavimo. Številni Slovenci so mi povedali, da so kot otroci večer za večerom za mizo poslušali zgodbe o časti, dobrih namenih in herojih na njihovi strani ter pohlepu, zlobi in nezanesljivosti na drugi strani. A nič ni črno-belo. Talleyrand je nekoč slavno pripomnil, “resnica predobra stvar, da bi jo govorili vsak dan”. To je mogoče dober nasvet za diplomate, vendar slab za zgodovinarje. Zgodovinarji bi morali vedno vztrajati, da je resnica predobra stvar, da je ne bi govorili vsak dan. Mislim, da je imel hindujski pesnik Tagore bolj prav, ko je rekel, “resnica pride kot tiger le do tistih, ki je ne sprejmejo kot prijateljice”.
Pa vendar zgodovina niso zgolj dejstva. Zgodovina ima človeški obraz. Ljudje trpijo na različne načine in ljudje lažejo, tudi sebi, na različne načine. Tudi pri najbolj zoprnem posamezniku se najde nekaj, kar je vredno občudovanja. Tudi v najbolj groznih dogodkih v zgodovini se najde nekaj dobrega na obeh straneh. To ni argument za napačen koncept moralne enakosti, ampak spoznanje, da življenje ni Manicheanova bitka med absolutnim dobrim in absolutnim zlom ter, da moramo večkrat pretehtati kaj je bolj dobro in kaj manj slabo. Ne smemo se bati lastnih napak, niti dobri lastnosti pri tistih, ki so nas jih naučili sovražiti. Danes Američani ne bi odpustili suženjstva in tudi natančno branje zgodovinskih knjig kaže na dejstvo, da so se mnogi na Jugu med vojno borili za stvari, ki niso imele nobene povezave s suženjstvom. Pripravljeni moramo biti sprejeti dobre namene obeh strani. Brez iskrenega sočutja in medsebojnega spoštovanja so vsi napori k spravi zaman.
Kaj verjamemo in kako vidimo zgodovino je večinoma povezano z družino iz katere prihajamo. Fizik Stephen Hawkin je cinično pripomnil, da je edini in najbolj pomemben dejavnik, ki določa ali nekdo pripada neki religiji ali ne, podatek kaj so ali niso verjeli njegovi starši in stari starši. Redki med nami svet vidijo drugače kot ga vidi naša družina. Mišljenje, da se lahko samostojno odločimo v kaj verjamemo, je v resnici iluzija.
Pa vendar je ključ za razumevanje zgodovine pogumno vztrajanje pri spoznavanju resnice, kar pa ni mogoče brez ponižnosti. Vsi smo zmotljivi, vsi delamo napake, ko se trudimo postati takšni kot si želimo biti. Vsi bi morali spoštovati trpljenje drugih in spoštovati odločitve, ki jih moramo sprejemati. Včasih smo tako ujeti v lasten gnev, da ne vidimo človečnosti drugih. Le kombinacija ponižnosti in sočutja nas bo postopoma pripeljala do resnične sprave. Tako kot je dejal eden od slovenskih prijateljev, se bodo rane pričele celiti šele, ko bomo sprejeli vsako izgubljeno življenje kot nacionalno tragedijo; ko se bomo oddolžili sleherni žrtvi z izgradnjo boljše prihodnosti za vse Slovence.
Joseph A. Mussomeli
Veleposlanik Združenih držav Amerike v Republiki Sloveniji
