Prejeli smo: Izjava ob dogodku v Rodopolju

32
Foto: panoramio.com.
Foto: panoramio.com.

V zvezi z nedeljskim koncertom v Rodopolju (Redipulja- Italija), na katerem bo prisoten tudi predsednik Borut Pahor, pošiljamo sledeče besedilo.

Slovenski in hrvaški predsednik mislita, da delata dobro ko se gresta pokloniti žrtvam prve svetovne vojne z italijanskim predsednikom v Rodopolje. Toda hujše napake ne bi mogla storiti, ne zaradi pobude, temveč kraja.

Ko bi se resnično nameravali pokloniti mrtvim iz prve svetovne vojne vseh narodnosti, bi morali nadaljevati le slab km po isti državni cesti do preprostega in skromnega Avstrogrskega pokopališča. Kjer se nahajajo mrtvi vseh narodnosti, vključno z Italijani, ki so branili lastne domove pred italijansko agresijo. »Redipuglia« ni običajno pokopališče. Italijani ga celo na spletnih straneh Vlade poveličujejo v Svetišče – »Sacrario«. Zahteval ga je sam Mussolini, njegovo stopnišče ponazarja krožno strukturo pekla in raja in na vrhu pod tremi »Križi Kalvarije« se nahaja grob kapelica člana kraljeve družine nadvojvode Duca D’Aosta.

Očitna primerjava s Kristusovim grobom, značilna za bogoskrunsko ideologijo smrti, kakršna je italijanski nacionalizem. Italijani so preimenovali hrib Podgora v Kalvarija in spodaj ležečo vas v »Piedimonte del Calvario«. Ko so zasedli Gorico, je ta postala Sveta in so na račun te svetosti spesnili pesmi, ki jih še danes učijo po šolah.

Ta umetna in namišljena religija uporablja katoliški izraz »sacello« za grob Neznanemu vojaku v Rimu, za »Svetišča« na gori Pasubio, gori Cimone in nazadnje v Rodopolju. Ozemlja po katerih so stremeli, so se imenovala »Neodrešena«, katerih »Odrešenje« je neizbežno odvisno od prelite krvi v nasilju in vojni. In ta kri je edina poveličala ozemeljska osvajanja in jim v očeh naroda podelila in še danes podeljuje neko pravičnost !

Italijani niso še danes opustili te simbologije in jo vsiljujejo njihovim šolarjem, ko jih pošiljajo na obisk »Svetišča« v Rodopolju, kjer naj čustveno podoživljajo to namišljeno domovisko religijo vse prej kot omikanega nacionalizma. Na spletni strani italijanskega obrambnega ministrstva, je Gregorčičeva Soča, kamor niso Italijani stopili nikdar prej v zgodovini, postala »Domovini Sveta reka«. Teroristi kakor Oberdank in tisti, ki so padli kakor prostovoljci v italijanski osvajalni vojni, so postali »mučeniki« po zgledu kristjanskih žrtev rimskega preganjanja in so bili deležni poganskih templjev, ki nimajo kaj zavidati verskim cerkvam.

Obstajalo pa so tudi prostovoljci, ki so se borili, da bi ubranili svojo Domovino pred italijanskim osvajanjem. Bilo jih je neprimerno več, bili so vseh narodnosti in nihče od njih ni pokopan v »Svetišču« pri Rodopolju. Pokopani so bili skupaj brez razlikovanj po narodnosti, vključno s sovražniki. Prekopali in ločili po narodnosti so jih Italijani v fašističnem obdobju.

Slabo obveščenim ali pozabljivim državnikom bi radi napomnili podatek, da v kolikor ne bi 13. novembra 1918 nihče zaustavil Italijanov pri Vrhniki, bi oni zavzeli Ljubljano, ter ne bi imeli danes po vsej verjetnosti ne Slovenije in morda niti Slovencev. Hrvaškega predsednika želimo spomniti o Soških Levih, vojakih hrvaške in italijanske narodnosti iz Zadarskega in Sinjskega polka, ki so več let branili Gorico pred italijanskimi agresorji.

Ter da bližnji kraj Rodopolju nosi poitalijančeno ime »Ronchi dei Legionari« v čast D’Annunzievim bojevnikom, ki so napadli in zasedli Reko. Če se bo peljal skozi Trst bo našel del mestnega nabrežja poimenovanega po italijanskem poveljniku Tommasu Gulliju, kateri je hotel leta 1920 zasesti Split, ki ni bil niti na seznamu Londonskega tajnega dogovora, kakor tudi Reka ne.

Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju.

Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod. Medtem časom bomo mi navadni državljani vseh narodnosti, počastili naše padle, pokopane po Avstroogrskih mednarodnih pokopališčih, s srcem, daleč od politične hinavščine.

Enrico Andrian, Fiumicello (Udine – Videm)
Fabio Cigoj, Monrupino – Repentabor (Trieste- Trst)
Alice Cimador, Trieste- Trst- Triest
Giovanni Costa, Trieste- Trst- Triest
Vilma Cotič, Štandrež pri Gorici
Alessandro De Vecchi-Starec, San Giovanni al Natisone (Udine)
Marija Devetak, Gorizia-Gorica-Görz
Marko Kokoravec, Trst
Dimitrij Križman, Ljubljana
Marina Inglese, Albanella (Salerno)
Giorgio Marchesini, Cortina d’Ampezzo (Belluno)
Mario Menegoni, Muggia- Milje (Trieste- Trst)
Borut Pičulin, Nova Gorica
Mark Pisk, Gorizia- Gorica- Görz
Boris Tabaj, Štandrež pri Gorici
Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici
Franco Tauceri, Duino- Devin (Trieste- Trst)
Marco dott. Zonta, Cassola (Vicenza)
Edvard Žerjal, Boljunec (Trst)

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


32 KOMENTARJI

  1. Spet en dobro prikrit rdeči pamflet o italijanskih fašistih. V italiji je fašizem danes redek pojav. Italijani se ga v glavnem sramujejo in so o njem seveda tiho. Zakaj bi pa razglašali svojo sramoto. Še Nemci o nacizmu ne vpijejo in ne kričijo.
    Glede žrtev pa tako: nihče se kar po vrsti ne klanja vsem žrtvam. To morbidnost bi tu nekateri radi uveljavili v Sloveniji. Vsak se klanja najprej svojim, potem pa lahko v smislu sprave tudi nasprotnikovim žrtvam.
    V nobenem primeru pa ne kar mrtvim, kar vse povprek. To je navaden cinizem. To je politična hinavščina. Enako kot naš novi spomenik ne vem komu, ki ga bodo menda zdaj postavili na Kongresnem trgu.

    • “V italiji je fašizem danes redek pojav. Italijani se ga v glavnem sramujejo in so o njem seveda tiho.”

      izredno slabo poznaš razmere onkraj meje. glede italijanskega fašizma je bistveno že to, da ni bil nikoli uradno obsojen, ni bilo procesov proti vojnim zločincem, tako to v primeru nemčije, tako da odnos do fašizma v italiji ni v mičemer primerljiv z odnosom do nacizma v nemčiji. v splošnem italijani do italijanskega fašizma nimajo nekega hudega odklonilnega mnenja in so zelo tolerantni tudi do vseh pojavov v zvezi z njim. v italiji so imeli vse od konca 2. svetovne vojne tudi stranko, ki je povsem odkrito simpatizirala s fašizmom, imenovano movimento sociale italiano, katere člani so bili tudi visoki predstavniki bivšega fašističnega režima (skratka, tudi tam lustracije glede fašizma ni bilo 🙂 ). kasneje se je stranka preimenovala v alleanza nazionale.

      in na koncu velja omeniti še izjavo berlusconija, ki je glede fašističnih koncentracijskih taboriš izjavil, da je mussolini zgolj pošiljal ljudi na dopust. 🙂 in to leta 2003, ko je bil v fuknciji predsednika vlade. 🙂 nima smisla dodati, da ta izjava ni imela v italiji nobenih resnih političnih posledic. 🙂 tako da ne samo, da ne moremo govoriti o tem, da bi se italijani fašizma sramovali, ampak gre celo tako daleč, da imajo do fašistične italije neko pozitivno mnenje. kvečjemu priznavajo, da je mussolini naredil tudi marsikatero napako in to predvsem na račun sodelovanja s hitlerjem (npr. preganjanje italijanskih judov), ampak da je v osnovi zgolj zagovarjal in uresničeval interese italijanskega naroda. 🙂

      pri tem je treba omenitu tudi to, da italijani v zavesti sploh nimajo tega, da bi bili v drugi svetovni vojni zločinci, kot to velja za nemce, ampak se imajo dejansko za žrtve in to predvsem v povezavi z dejstvom, da so v korist slovenije in hrvaške izgubili veliko ozemlja. 🙂

    • Obletnico prve svetovne vojne Slovenci lahko obeležimo le kot začetek oboroženega genocida nad slovenskim narodom s strani italijanske države. Zaradi tega se zelo bojim teh pobud, ker ne bi hotel, da bi se končalo (ali začelo) kot pred leti, ko je neko slovensko društvo v Brdih očistilo in rešilo iz grmovja zelo sporne spominske kamne posvečene italijanskim generalom iz prve svetovne vojne, ki so na naši zemlji pustošili in sejali smrt. Zlato rebulo se lahko z uspehom trži in reklamizira tudi brez teh neumnosti. Sploh se ne strinjam z nobeno skupno prireditvijo oz. obeležitvijo prve svetovne vojne, ki bi združevala slovensko narodno skupnost v Italiji in institucije italijanske države: nihče ne more in ne sme od nas zahtevati, da bomo praznovali začetek genocida nad svojim narodom in to pod njihovimi zastavami in simboli in ob zvokih njihove himne! 4. junija 1915 so padle v Posočju, v vaseh Krn, Vrsno, Libuše, Smast in Kamno prve žrtve italijanskih hord: Jakob Maligoj, Jože Kurinčič, Ivan Fratnik, Matej Smrekar, Matej Sokol, Alojz Faletič. Spomin na tiste žrtve in na vse tiste, ki so sledile, nam ne dovoljuje, da bi se družili s takimi, ki proslavljajo osvajanje našega ozemlja (mimogrede: osvajanje brez zmage na bojišču, kajti Italijani na Soči niso nikoli zmagali). Na žalost kasnejši razvoj zgodovine in časovna oddaljenost tistih dogodkov so spravili na stranski tir percepcijo prve svetovne vojne: za razliko od druge svetovne vojne, v kateri so ideologije igrale glavne vlogo in je bilo vsem jasno, kdo nas hoče dokončno uničiti, glede prve svetovne vojne se nekateri Slovenci delajo kot da bi bil naš narod le nekje “vmes” nekega viharja, med italijanskim in nemškim imperializmom, seveda žrtev, a skoraj po naključju. V tej luči se jim zdi druženje z italijanskimi veteranskimi društvi prav nič sporno dejanje, včasih celo pietetno, pod pretvezo spominjanja na vse žrtve. Ni tako! Prva svetovna vojna je bila začetek genocida nad Slovenci in Hrvati, ki se je nadaljeval s fašizmom in z drugo svetovno vojno; je bil začetek, ki je udejanil tiste “cure per eliminare questi slavi dai confini del regno d’Italia”, o katerih je dne 22. novembra 1866 pisal Giornale di Udine (skoraj 50 let pred začetkom prve svetovne vojne!). To je bil genocid! fašizem in druge prav tako krvoločne ideologije so se pojavile le kasneje!! Je naša dolžnost, da ne sodelujemo pri takih proslavah!

      Med prenosom koncerta je italijanska državna televizija trobila in razsajala s skrajno nacionalističnimi parolami kot “DOPO LA GUERRA L’ITALIA SI È TROVATA UNA COSCIENZA SI SE DIVERSA. MIGLIAIA DI SOLDATI PRONTI A MORIRE PER LA LORO GIOVANE PATRIA.” V OZADJU SLIKA NASMEJANIH ITALIJANSKIH VOJAKOV Z NAPERJENIMI NOŽI, TAKOJ ZATEM NA EKRANU POMENLJIV IN PO PRAVICI POVEDANO ZELO SARKASTIČEN NAPIS: “LE VIE DELL’AMICIZIA”. Poti “prijateljstva” in izjave, da je treba “nacionalizme izkoreniniti”, medtem ko se italijanskemu nacionalizmu dovoljuje, da krši najosnovnejše človekove pravice državljanov slovenske narodnosti (npr. pri uporabi materinega jezika in vidni dvojezičnosti), nedvomno “vodijo v naše kraje”, a ne prenašajo nič dobrega. “HRAST SE OMAJA IN HRIB, ZVESTOBA SLOVENCEV NE GINE” je pisalo na nekem spomeniku iz prve svetovne vojne. Je še tako? Naši grobovi žalostno samevajo.

      V zelo zanimivem članku dr. Saše Rudolfa na Slomedii smo tudi zasledili podatek, da že sama izbira datuma za koncert ni bila naključna in da je prišlo do običajne grobe manipulacije s strani italijanskih nacionalistov. Tako je pač napisal Saša Rudolf (mislim, da temu ni treba ničesar dodati):

      “Kdo ve, zakaj so diplomacije Italije, Slovenije in Hrvaške izbrale prav 6. julij za uradno proslavo stoletnice prve svetovne vojne. Obletnica sarajevskega atentata je bila pred dobrim tednom dni, uradno pa so se spopadi pričeli šele 28. julija, ko je avstroogrska monarhija napovedala vojno kraljevini Srbiji. 6. julija 1914 je bil povsem navaden dan, v mednarodnih dogodkih povsem nepomemben. Zakaj torej prav na 6. julij v Sredipolje, Dobropolje ali Redipuglio, kjer je kostnica padlih italijanskih vojakov, saj je Italija vstopila v vojno šele 24. maja 1915, torej deset mesecev po pričetku spopadov, potem ko je 26. aprila podpisala Londonski pakt, s katerim si je med drugim zagotovila rapallsko mejo.

      Neverjetno se zdi, da v kabinetu predsednikov Slovenije in Hrvaške nihče ni vedel, kaj je za Slovence in Hrvate v Italiji pomenil 6. julij 1927. Tega dne je Rim uradno potrdil sklep konference obmejnih pokrajinskih fašističnih tajnikov, ki so se 12. junija sestali v Trstu in sklenili razpustitev vseh političnih, gospodarskih, kulturnih in športnih organizacij Slovencev in Hrvatov v kraljevini Italiji.

      Obenem so ukinili materinščino v zadnjih razredih osnovnih šol ter prepovedali nadaljnje izhajanje slovenskega časopisja. Za društva in ustanove, ki so bila razpuščena, so predvideli zaplembo njihove imovine.

      Za pomen 6. julij 1927 ne vedo le zgodovinarji, letos so se dneva razpustitve naših ustanov spomnili na marsikateri Prešernovi proslavi. Pa tudi prvi program radia Slovenija ga je omenil v oddaji »Na današnji dan«.”

      • Še en rdeči socialistični luzer, ki s prstom kaže na druge in se kiti s samopomilovanjem. Nekateri niso nikoli siti krvi in bi jo prelivali še 100 let po vojni.
        Ja, v 1. svetovni vojni smo izgubili del ozemlja, slovenci smo tolkli tlako pod fašizmom, 20 let, potem pa 70 let pod komunizmom. In vi bi šli verjetno na veselico s Kučanom, ne bi imeli problemov. Temu primeren je tudi vaš komentar.

        • Zdravko! Vi me ne poznate, kot tudi jaz vas ne. Vam lahko zagotavljam, da ni tako, kot pišete. Lep pozdrav.

  2. Spomeniki so pač zaznamovani s časom, ko so jih postavljali. Tudi na slovenski strani so številni spomeniki padlim v vojni, če ne celo večina, zaznamovani ali s totalitarno ideologijo ali/in z nacionalizmom.

    A mrtvi, ki so zapisani na teh krajih so pomembnejši od minljivih ideoloških besed. Pieteta do vseh mrtvih v vojnah naj ima prednost pred tehtanjem (ne)ustrezne simbolike spomenikov, na oni strani iz časa Mussolinija, pri nas v glavnem iz časa titoizma.

    Prav je, da slovenski ( in hrvaški) predsednik ob vrhunskem kulturnem dogodku počastita tudi mrtve, stotisoče mrtvih na italijanski strani, ne le na naši avstroogrski strani iz 100 let oddaljenega časa strašanske brezumne morije ob Soči. Skupaj z italijanskim predsednikom naj po možnosti obenem počastijo tudi žrtve na drugi strani.

    In da, Soča je tudi italijanska in furlanska reka( v spodnjem toku), ne le slovenska. Nacionalizme pa naj se sodi z istim vatlom, ne glede na to, odkod izvirajo. 😉

    • To je res. Danes je Soča tudi furlanska oz. italijanska reka v spodnjem toku. Med obema svetovnima vojnama je bila v celoti italijanska reka, še pred prvo svetovno vojno pa je bila v celoti “slovenska” reka oz. je spadala pod Avstoogrsko.
      Fašisti so tudi po drugi vojni uspešno zadržali del nekdanjega ozemlja s slovensko govorečim prebivalstvom!!!
      In ja, zato si lahko “lastijo” tudi Sočo!
      So bili pač v tem konkretnem primeru končni zmagovalci…

      • Jaz gori mislim bolj etnično pripadnost kot le državno. Enostavno je dejstvo, da so v spodnjem toku Soče od Gorice navzdol stoletja ob Slovencih živeli tudi Italijani in Furlani. Tako to je. In tako je z državnimi mejami na področjih, kjer se etnije med sabo prekrivajo. Kakorkoli kompromisno povlečeš mejo, vedno ostanejo manjšine preko nje. Slovenci v Italiji, Italijani v slovenski in hrvaški Istri. Je treba s tem živet in gradit sožitje z drugim narodom ( in obenem enotni narodov kulturni prostor ob meji, ki se je briše pomen), namesto arhaičnega razmišljanja, kako bi državno mejo premikali, da bo bolj “pravična”. To zadnje se nikoli ni dobro končalo.

  3. Strinjam se s tem, kar je napisal IF in dodal bi še, da je odstranitev meje največji dosežek EU, ki je že samo s tem dosegla svoj namen.
    Žal se moram popolnoma strinjati tudi s tem, kar je napisal Aladar o Italiji. Na hrvaški TV sem celo zasledil oddajo o redovnikih v samostanu v Puli, kamor prihajajo na oddih tudi italijanski redovniki. Menda se krasno razumejo med seboj, edino ena stvar jih razdvaja. kadar nanese beseda na Istro, vsi italijanski menihi trdijo, da je to italijansko izgubljeno ozemlje!
    V Dajli pri Novigradu je bil včasih italijanski benediktinski samostan z veliko pripadajočega ozemlja, kar je bilo vse po vojni podržavljeno. Hrvaška je vse vrnila svoji lokalni Cerkvi. Pa se je pred nekaj leti oglasila neka italijanska opatija in zahtevala Dajlo zase. Poreški škof na to ni pristal, ker je Dajlo dobila njegova Cerkev. Italijani so se obrnili na Vatikan, kjer je Benedikt za eno minuto odvzel pooblastila poreškemu škofu, nakar je v njegovem imenu podpisal predajo Dajle italijanski opatiji Abryl i Costello, nekdanji nuncij v Sloveniji. Stvar je presekala Kosorjeva in kljub odličnim odnosom z Vatikanom spet podržavila cerkveno premoženje in zdaj Vatikan uveljavlja svoje na sodišču. Italija ne bo nikoli odnehala z ozemeljskimi aspiracijami in možno je, da se tu skriva ozadje za odstavljanje petih slovenskih nadškofov in slabitev Slovenije.

    • Ne, tu nimaš prav. Papež ni nič “za minuto odvzel pooblastila škofu”. Gre za to da je podržavljenje leta ’45 pravno nično. S tem tudi “vrnitev” lokalni škofiji. Papež je stvar vrnil v provotno stanje, kot se reče.
      Miss Kosorjeva pa je storila ponovno ničnost, podržavljenje. To bo Hrvaška na sodišču izgubila v svojo sramoto. Kosorjeva pač ni neka dama.

      • Strinjam se z Zdravkom. Čudi me, da SDSovec IF ima vedno bolj rdečkarske izjave. Kmalu ne bom več ločeval med SD in SDS.

        BTW: danes me je po telefonu klicala ena znanka, dobra davčna svetovalka. Rekla je, da prosi za podporo, ker bo kandidirala v mojem kraju. Sem ji rekel: ” Prav, če se zavzemaš za nižanje davkov in odpravo oviram podjetništva!” Pa je rekla “Seveda”. Sem vprašal, za katero stranko kandidira in me je šokirala: “Za SD!” Pa sem rekel: ” Pol sva pa čist nasprotna politično!” Ali ne morda za SDS? sem se še enkrat potrudil, če sem morda slabo po telefonu slišal. Pa je rekla ” Ne, oh kje pa!” Pa sem odvrnil ” Ah, saj glede tega ste isti!”

        • Jaz nisem noben SDSovec. Edina stranka v mojem življenju je bila SKD!

          In moje vedno bolj rdečkaste izjave, praviš. Ki so? V tem,da tradicija KD sloni na Kreku, Gosarju, Raiffeisenu, papeških enciklikah od Rerum Novarum dalje in ne na Adam Smithu, Friedmanu in liberalnim zagovornikom socialnega darwinizma? Sem rdečkar zato, ker zagovarjam mir in spoštovanje in sodelovanje ob zahodni meji, od koder izhajajo moji predniki in so na svoji koži občutili čase podivjanega nacionalizma in nasilnih socialnih utopij?

          Si pa res specialist za zmerjanje vsakogar, ki malo drugače razmišlja od tebe.

        • pavel: “… Čudi me, da SDSovec IF ima vedno bolj rdečkarske izjave. Kmalu ne bom več ločeval med SD in SDS”.
          ====

          Spet etiketiranje z očitno žaljivo konotacijo. Spolh se ne da več ločiti pavla od kakega Štrajna.
          BTW: in v kakšnem kontekstu s to temo naj bi bil vaš dialog s pripadnico SD?

    • Italijanski redovniki imajo, ko se vračajo v Pulo, približno enako moralno pravico razmišljat o “izgubljenih ozemljih” kot mi Slovenci, ko obiskujemo Gospo Sveto in druge koroške kraje in romarske cerkvice ali sv.Višarje, Rezijo, Goriško, Tržaško.

      Dokler gre tu za nostalgičen spomin ( na prednike, rojstne kraje ipd.) in patriotizem in kulturne vrednote ( recimo skupni narodov kulturni prostor), to po mojem sploh ni problematično. Če je na naši ali na italijanski strani. Problem so edino ozemeljske zahteve ( na katerikoli strani), posebej ko z njimi začne koketirat politika ali celo uradna diplomacija.

      Pula je pač bila zelo italijanska, celotna zahodna Istra, vključno z danes slovensko obalo, še bolj. V Korpu, Izoli, Piranu je živelo okoli 95% Italijanov ( to ni zgodovinsko slovenska obala). Po vojni je bilo to zapuščeno in jugoslovanska oblast je pohopsala na svoj način te zapuščene nepremičnine. Normalno je, da se še danes to “fržmaga” dedičem in naslednikom ezulov. Tudi konkretno benediktinskim menihom, ki so zapustili samostan v Dajli. In so bili Italijani.

      Povsem razumem Italijane, da ne želijo vračat umetnin, ki so jih ob umiku odnesli iz Istre. Bile so umetnine italijanskih mojstrov, ki so jih naročili in kupili Italijani in so bile vedno v lasti Italijanov. Edino njihova dobra volja, nobena zahteva, lahko pripelje do vrnitve katere od teh umetnin v ustanove, za katere so bile nekoč namenjene ( koprska stolnica, piranski minoritski samostan itd.).

  4. Zgornjih podpisnikov ne poznam, čeprav vem, da je večino zamejskih slovencev v italiji politično rdečkarjev.

    Sem pa vsebino pregledal in se mi zdi smiselna. Fašizem je kradel religiozne elemente krščanstvu za opravičevanje svoje materialistične ( socialistične) praznoverne in slepe religije v utopijo. Kar je zelo podobno tudi s komunizmom.
    In to se mi zdi bistveno, da se najde nevtralni teren, ne pa zlagani teren.

    Kot bi papeža Frančiška naši borci povabili na spravo v Dražgoše oz. komunistične LAŽ-goše.

  5. Danes prvič slišim slovensko ime za Redpuglio, ki je že nekaj desetletij povezana s Slovenijo s pomočjo 400kV daljnovoda oz. preko Rodopolja je bila že SFRJ povezana z Zahodom menda od leta 1973 ali 76? To bi bolje vedel povedati kak domačin.

  6. Spet se moram popolnoma strinjati z IFom, tudi glede italijanskih umetnin.
    Glede Dajle sem bil pa seznanjen, da poreški škof ni hotel ubogati vatikanskih ukazov, da vrne Dajlo in pripadajoča zemljišča italijanski opatiji, ker je bilo vse vrnjeno hrvaški Cerkvi. Če bi se ustreglo italijanski duhovščini bi na sedaj hrvaškem ozemlju nastala italijanska enklava. Pri tem se ne spuščam v to, ali so bila ozemeljska vprašanja po vojni pravično urejena, saj je to za vse tri drżave zelo boleče in nepopravljivo! Je pa drezanje v ozemeljske probleme izraz aspiracij in to je Vatikanska kurija podprla, če je nam kristjanom všeč ali ne, menda so ukorili poreškega škofa in mu za kratek čas odvzeli pooblastila samo zato, ker je zastopal hrvaške interese in hrvaško ozemeljsko nedotakljivost, čeprav bi tudi Slovenija bila lahko prizadeta. Toda sedaj so ozemlja razdeljena tako kot so in če bi se to začelo preurejati bi največ izgubila Slovenija, saj italijanske aspiracije segajo do Ljubljane!

    • Ne more neka oblast urejat lastnino kar po svoje. Tudi tebi ne morejo vzeti vrt in ga dat sosedu. Če boh hotel vrt nazaj to ne bo nobena ozemeljska aspiracija.
      Komunisti so svoje počeli kot provokatorji, da bi sprli ljudi med seboj. Tudi škofe, še najraje. Njihova dejanja so večinoma nična in odlično je da imamo lahko vsaj Cerkev, ki to lahko prepozna. Ker ti ne bi mogel nič, če bi ti vzeli vrt.

  7. Zdi se, da te zadeve premalo poznamo. Pričakujem, da se bo oglasil Renato Podbersič ml. s komentarjem ali še bolje posebnim člankom. Če Časnika redno ne bere, naj ga spodbudi uredništvo. Hvala.

  8. Zame je to nespoštovanje slovenstva, slovenskih fantov, ki so branili pred Italijani slovensko ozemlje in civilno prebivalstvo.

    Pozablja se tudi, da so Italijani napadli slovensko ozemlje in ne obratno.

    Žalostno je, da ni vsakoletnega poklona in spomina slovenskim fantom, ki so padli, ko so branili Slovence in slovensko ozemlje.

    Čas bi bil, da se popravijo te krivice!

    • Ja, saj vemo, da si angelček. Vse kar se ti zgodi hudega je od drugih.
      Če niso Srbi, so pa Italijani zdaj. Če ži niso Rusi ali praslovani.

  9. Ali Slovenija danes ne premore koncerta, s katerim bi se poklonili slovenskim fantom, ki so branili Slovence in slovensko ozemlje?!!!

    Stoletnica je primeren čas za to!

    Zakaj nam krojijo usodo tisti, ki rušijo slovenske vrednote?!!!

    • Kaj pa, če smo mi napadli Beograd? Potem pa še Italijane? 1914? Potem pa še Ruse in Angleže?

  10. Zdravko, ne bi imel nič proti, če bi se Pahor najprej poklonil našim slovenskim fantom, torej na naši strani, potem pa še italijanskim na italijanski strani.

    Da pa ignorira slovenske branitelje, pa je višek nespoštovanja naših prednikov in nas vseh, ki živimo v Sloveniji kot tudi Slovencev v zamejstvu ko tudi drugih demokratov, ki imajo občutek za pravičnost in domoljubje.!

    • To je pa res. Ampak potem Pahor ne bi bil tak svetovljan.
      Tvoje večno samopomilovanje pa je neumestno in vredno zaničevanja.

  11. Problem, ki ga omenja Svitase je še globji. Že desteltja je zanimivo opazovati s kakšno ljubeznivostjo skrbimo za odlične odnose s sosednimi državami, kar je lepo in prav, čeprav so bile v prejšnjem stoletju fašistične oz. nacistične in do nas napadalne. Generacije in časi se pač menjajo! Toda naši ljudje, ki so s temi sosedi, ko so nas napadli skušali sobivati in magari celo sodelovati so pa morali biti pobiti in zazidani in oni in njihovi sorodniki so morali biti osovraženi do danes in jutri in še sedaj ne zaslužijo groba! Še huje, naš predsednik se gre poklonit grobovom naših okupatorjev, grobov lastnih bratov pa ne pusti spoštovati! Kakšno noro in nepopustljivo sovraštvo deluje med nami! Tako noro ljudstvo v lastni državi nima prihodnosti!

Comments are closed.