Prejeli smo: Govor Lidije Drobnič na spominski slovesnosti v Ferdrengu

taborisce

Objavljamo govor Lidije Drobnič na spominski slovesnosti v Ferdrengu, kjer se je zbralo 200 prijateljev in svojcev ter štiri preživele taboriščnice.

V Sloveniji ljudje čedalje pogosteje bolehajo za izgubo zgodovinskega spomina. Ta bolezen, hotena ali nehotena, je eden glavnih vzrokov za številne kršitve človekovih pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice postavlja našo državo glede kršitve človekovih pravic na prvo mesto med članicami Sveta Evrope. Slovenci očitno ne poznajo ali nočejo priznati, da obstaja dokument, sprejet ob osamosvojitvi Slovenije, to je Temeljna ustavna listina o osamosvojitvi in neodvisnosti Republike Slovenije. V tej listini na začetku piše, da je bil ta dokument sprejet, “izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev RS, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 23. decembra 1990 in ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin”. Zato se je slovenski narod odločil, da prekine ne le z nedemokratičnimi metodami prejšnje države, temveč tudi z njenim nedemokratičnim nastankom. Slovenska država je nastala s pretrganjem vseh niti s prejšnjo totalitarno državo. Osamosvojila se je na demokratičen način in zato, da bi v njej varovali temeljne človekove pravice in svoboščine.

Danes, 25 let po osamosvojitvi, bi morala naša država ob pravilnem vodenju biti med državami evropske skupnosti, v katerih vladajo demokratični sistemi. Politiki bi morali svoje poslanstvo opravljati v dobro vseh državljanov, skrbeti za pravno državo in varovati človekove pravice. Namesto tega, smo, kot dobro ugotavlja pisec članka Andrej M. Poznič v prilogi tednika Družine Slovenski čas, “v čolnu, ki se mirno ziblje v smeri nikamor”. Stanje v državi je zaskrbljujoče, saj pravna država ne deluje. Z dolgoletnimi postopki v civilnih in v kazenskih zadevah so kršene temeljne človekove pravice.

Zlasti je hudo kršena pravica do poštenega postopka oziroma do poštenega in nepristranskega sojenja, ko predsednik vrhovnega sodišča na protizakonit način zavrača zahteve za izločitev sodnikov, nekdanjih in sedanjih zagovornikov totalitarnega sistema, ko odločajo o krivičnih obsodbah nasprotnikov tega sistema. Ne gre samo za dvom v nepristranskost sodnikov in za zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic, gre tudi za grobo kršenje ustavne pravice do osebnega dostojanstva. Komunisti so krivično sodili, po 70 letih zopet komunisti odločajo o pravicah krivično obsojenih! Pravni in idejni nasledniki zločinskega komunizma odločajo o pokopu in o spomenikih žrtvam komunizma. Odlikujejo in podeljujejo časti udeležencem medvojnih in povojnih boljševiških zločinov. Kakšna žalitev polovice Slovencev, kako huda kršitev njihove ustavne pravice do osebnega dostojanstva!

Neodgovorna gospodarska politika je omogočila propad drobnega gospodarstva, zapiranje in propad podjetij, ki za seboj potegnejo na tisoče brezposelnih. Potomci totalitarnih komunističnih voditeljev, ki državo Slovenijo upravljajo skoraj dvajset let, torej večino časa po osamosvojitvi, za vse krivijo politike iz vrst desne opozicije, čeprav je le v kratkem obdobju njihovega vladanja Slovenija zacvetela in vodila pred vsemi vzhodnoevropskimi državami, danes pa caplja na zadnjem mestu.

Pomanjkanje zgodovinskega spomina je očitno tudi ob omenjanju polpretekle zgodovine, polne grozodejstev in zločinov, ki jih je nad slovenskim narodom izvajala komunistična partija v imenu revolucije. Danes predstavniki strank z levo usmeritvijo trdijo, da v Sloveniji ni bilo revolucije in da bi morali upoštevati specifičnost totalitarnih režimov v vsaki državi posebej. Zatrjujejo, da je bil naš komunistični režim blag v primerjavi z drugimi totalitarnimi režimi. Zato resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009 poslanci v Državnem zboru niso sprejeli. So naši politiki res gluhi in slepi? Vsekakor so nerazumni, saj je Mitja Ribičič, eden vrhovnih boljševikov, pribil: “Ničesar ne razume, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo!” In še Edvard Kocbek, da so nehali govoriti o boju proti fašizmu, šlo je le še za poslednjo stvarnost tega sveta, “za last in oblast”.

V mali Sloveniji je odkritih preko 600 morišč, kjer so življenje na grozovit način končali neoboroženi slovenski prebivalci. Revolucionarji so pobijali dojenčke, noseče matere, otroke, starce, neštetokrat kar cele družine. Posiljevali dekleta, jih zverinsko mučili ter zmetali v brezna. V brezna, rudniške jaške, smetišča in tankovske jarke so zmetali na tisoče sonarodnjakov. Svojci pobitih bi radi vedeli, kje ležijo posmrtni ostanki pobitih, pa se hitro oglasijo politiki češ, da ideoloških vprašanj ne bodo odpirali, naj to delo opravijo zgodovinarji. Ljudje v naši državi bi morali vedeti, kaj se je dogajalo med vojno in po vojni, zakaj je brat roko dvignil nad brata. Javnost se v prvem trenutku zgrozi, ko gre za odkritje Hude jame, izkop ranjencev pri Konfinu. Ko pa gre medijska pozornost mimo, gredo ta grozodejstva tudi pri ljudeh v pozabo.. Dostojen pokop posmrtnih ostankov seveda ni ideološko vprašanje, niti vprašanje zakona. Je vprašanje človeške kulture in človečnosti njenih politikov. Očitno pa tudi v prihodnje izkopi in prenos posmrtnih ostankov na domača pokopališča ne bodo mogoča. O vsem bo odločala politika.

Vrnimo se v čas pred 66 leti, v leto 1949. Bil je čas po Informbiroju, ko je Stalin zavrgel svojega kamerada Tita in njegov način izvajanja revolucije. V resnici pa je do svojih političnih in idejnih nasprotnikov izvajal enak ali še grozovitejši način zatiranja in morije. Takrat so v Sloveniji ponovno iskali notranje sovražnike in zapirali ljudi ter jih pošiljali na prisilno delo v koncentracijska taborišča: moške v Strnišče, Litostroj in na gradbišče v Savskem naselju, za ženske pa so ustanovili koncentracijsko taborišče julija 1949 v Verdrengu, v zaprtem območju Kočevja. Za javnost so prisilno delo imenovali družbeno koristno delo.

V mesecu dni so taborišče napolnili z okoli 800 dekleti, materami in ženskami vseh starosti in poklicev. Bile so v glavnem politične zapornice, med njimi tudi redovne sestre, okoli 40 iz različnih redovnih skupnosti.

Generalna skupščina Združenih narodov je s Splošno deklaracijo 10. decembra 1948 prepovedala prisilno delo. Jugoslavija je bila ustanovna članica Združenih narodov, vendar se za prepoved prisilnega dela in mučenja ni zmenila. Nad zapornicami je izvajala prisilno, lahko bi rekli suženjsko delo, zaničevanja in vsakovrstna mučenja. V taborišča so pošiljali ženske brez rednih sodnih postopkov, z upravnimi odločbami zoper javni red in mir so bile poslane na prisilno delo za čas od 15 do 27 mesecev. Vsebina prekrškov je bila različna, na primer sodelovanje ali stiki z ljudmi zahodnih demokratičnih držav, delomrznost, čeprav so mnoge aretirali na delovnih mestih, članstvo v Marijini družbi in podobno.

Taborišče je bilo obdano z gosto žično ograjo in razglednimi stolpi. Čuvali so ga miličniki na konjih in miličnice s psi. Iz taborišča si smel le pod nadzorom miličnikov. Velika večina prebivalcev Slovenije, med njimi tudi prebivalci kočevskega, niso vedeli in še danes ne vedo za obstoj ženskega taborišča. Po odhodu iz taborišča je vsaka taboriščnica morala podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, predvsem pa o tem, kar se je v njem dogajalo. Nasledniki komunističnega totalitarnega režima tudi sedaj zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. Trdijo celo, da smo bile na svežem zraku in da nam ni bilo prav nič hudega.

Nameščene smo bile v podirajočih kmečkih hišah, ki so jih po 2. svetovni vojni prostovoljno ali prisilno zapustili kočevski Nemci. V njih smo le prespale, kolikor spanca smo sploh imele, saj so nas ponoči neštetokrat, tudi na pol ure, zbujali s kričanjem in z zahtevo “lezi, diži se”. Že ob prihodu v taborišče in do odhoda 31. oktobra1949 na grad v Škofji Loki je bilo slišati kričanje in zmerjanje, da smo belogardistična banda in podganja zalega, nevredne da živimo.
Tako so se izživljali pazniki in paznice nad nami. Priljubljeno trpinčenje taboriščnic je bilo ure dolgo stanje na prostoru pred bivališči podnevi v najhujši vročini ali ponoči. Po celodnevnih fizičnih naporih ob pičli hrani, dolgo časa brez kruha, je mnogo taboriščnic padlo v nezavest. Prepotrebno spanje so nam kratile podgane, velike kot male mačke, ki so lezle po nas, nas grizle po obrazih ali drugih delih telesa. Ležale smo le v oblekah, v katerih smo bile oblečene ob aretaciji, brez odej, pod nami pa presušena mrva, ki se je v hipu zdrobila. Tudi spodnjega perila nismo imele.

Vode še za pitje ni bilo, kaj šele za umivanje. Si lahko predstavljate, da so ob prepovedi uporabe vode neki dan pripeljali sod z vodo, nas postrojili v sredini taborišča in pred nami vso vodo iz soda izlili na tla? Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo morale biti kot strašila na polju, ki odganjajo ptiče. Ure in ure dolgo smo na pripekajočem soncu tolkle skale ob skalo in pripravljale drobir za posipanje ceste. Opravljale smo Sizifovo delo, saj smo prenašale ogromne skale iz enega kraja na drugi kraj in spet nazaj. Podreti je bilo treba manjši hrib in z dobljenim materialom zasuti jamo. Z zemljo smo morale zravnati domače pokopališče, razbiti svetnike v bližnji cerkvi na hribu nad taboriščem. Cerkev v vasi Verdreng je ob našem prihodu še stala, v njej je bila taboriščna kuhinja. Jeseni so ob bodeči žici tulili volkovi in nikoli nismo vedele, ali bodo vdrli v taborišče. Ponižujoče je bilo enkratno jesensko umivanje. Do pasu gole smo bile na voljo posmehu paznikov in paznic, še huje pa je bilo opravljanje potrebe pred njimi. Skriti se nikamor nisi mogel. Za 800 taboriščnic so bila tri samo pokrita stranišča, na mestih kjer smo delale, pa le stranišče na prostem.

Prepovedano je bilo medsebojno pogovarjanje, kazen za neposlušnost je bilo striženje na golo. Mnogo je bilo starejših, tudi fizično opešanih taboriščnic, ki niso mogle prenašati skal. Kazen je bila celodnevno klečanje sredi taborišča. Zaradi manjših prekrškov si se hitro znašel v bunkerju. Posebno so se znašali nad političnimi zapornicami. V taborišču je bilo najmanj 80 % političnih zapornic, ostale so bile obdolžene kriminalnih dejanj in te so vodile kuhinjo. Najbolj nečloveški odnos do taboriščnice, ki je še živa, vendar zaradi bolezni letos ni mogla priti, je bila kazen: tridnevno stanje v vodi v bunkerju. Tako smo imenovale hišo, v kateri je prestoloval partijski politkomisar taborišča. Ali to ni psihično in fizično mučenje človeka, ki je po prej imenovani Resoluciji prepovedano? Smo mar prebivale v hotelih, kjer imaš vse na razpolago?

Še mnogo krutih dejanj bi lahko naštevala, pa naj povem le eno posebnost. Taboriščnica, ki je bila skupaj s štirimi sestrami v taborišču Auschwitz več kot tri leta, je dejala, da v vsem času, ki ga je prebila v nemškem taborišču, ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v zloglasnem taborišču Ferdreng. S tem je povedano vse!

Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bedi božja milost!

Število še živečih taboriščnic je že majhno. Prišel bo dan, ko se bo od tuzemskega življenja poslovila zadnja. Prepričana pa sem, da bo spomin na trpljenje deklet, mater in žena na tem svetem kraju ostalo ohranjeno v srcih in v vsakoletnih spominskih slovesnostih.

Bog vas živi in hvala!
Lidija Drobnič, nekdanja taboriščnica