Naš pogled na dobro in zlo pogosto ni statičen, ampak dinamičen, posebej v luči medosebnih odnosov. Ko nekdo zazna nepravičnost, situacijo v kateri zlo gospoduje nad dobrim, nad resnico in pravico, ima njegovo doživljanje nepravičnosti sledečo strukturo: močna sila, opažena kot slaba in zla, negativno deluje na nekaj ali nekoga, ki je viden kot poosebljenje dobrega. To pri človeku, ki je priča takega dogodka, izzove občutek nepravičnosti, tako da se avtomatsko na podlagi uporniške vznemirjenosti odloči, da se bo vmešal na strani dobrega.
Kadar se tak arhetipski dogodek zgodi med posamezniki, med skupinami, političnimi strankami ali državami, dobimo tri, prav tako arhetipske, vloge: Preganjalec, Žrtev in Rešitelj. Steven Karpman, znan ameriški psihoterapevt, je to dinamiko odnosov med tremi arhetipskimi vlogami poimenoval kot dramski trikotnik. Koncept je nastajal na temelju analiz otroških pravljic, v katerih je ta trikotnik zelo jasno izražen. In prav pravljice služijo otrokom, da oblikujejo naše osnovne ideje o zlu kot nasprotju dobrega.
Za nalogo Preganjalca obstajajo številna poimenovanja: napadalec, sovražnik, nasilnež, posiljevalec, negativec, kriminalec, zlorabljevalec, rabelj,.. On uteleša zlo, pokvarjeno, sprijeno osebo ali pa sovražno skupino ljudi. Etiketo Preganjalca vedno določajo drugi, ker oseba v tej vlogi sebe ne doživlja kot preganjalca, temveč kot Rešitelja. To pojasni tragično resnico, da so številna hudodelstva narejena v imenu dobrega.
Oseba, ki je v vlogi Rešitelja, je utelešenje dobrega človeka. Ta dobri Rešitelj lahko usmeri svojo akcijo v to, da pomaga Žrtvi, ali pa gre v obračun s Preganjalcem. V slednji izbiri on postane preganjalec Preganjalca.
Naša naravnanost, da dobro in zlo doživljamo skozi ta trikotnik, je globoka in izvorna, prvobitna. Ne moremo iti mimo tega, da ne »rišemo« teh dramskih trikotnikov v mednarodni politiki, kjer so določene države označene kot Preganjalci, agresorji, neke druge države ali skupnosti pa kot Žrtve in tretji akterji kot Rešitelji. V mednarodnih konfliktih države tekmujejo, katera bo prva sebe predstavila kot Žrtev in drugo državo kot Preganjalca. Tudi naša notranja politična scena je polna igralcev, ki nam sebe servirajo kot Žrtev in druge kot Preganjalce. Največkrat se z njihovimi režijami strinjamo, da smo mi Žrtve, drugi politiki so naš Preganjalec in naš politik v tej svoji režiji sebe predstavlja kot edinega našega Rešitelja, ki nas lahko reši.
Dramskih trikotnikov ne rišemo samo v politiki, tudi v našem osebnem življenju jih mnogo »narišemo«. Enostavna izjava: »A veš, kaj mi je ona naredila?«, vsebuje jasno sliko, da tisti, ki ta stavek izgovarja, sebe predstavlja kot Žrtev in njo kot Preganjalko, hkrati pa na sogovornika naslavlja zahtevo po solidarnosti, pomoči in reševanju.
Koncept dramskega trikotnika nam lahko pomaga, da se bolje zavedamo in orientiramo. Da hitro uvidimo, kako nas razni akterji vpletajo v svoje scenarije, celo manipulirajo z nami, da bi mi vstopili v njihove različne vloge. Uvid nam pomaga, da se še pravočasno umaknemo, kadar nam to ni razumno in smiselno. Koncept dramskega trikotnika je pripomoček, ki nam zviša našo čustveno in socialno inteligenco. Ter seveda tudi politično inteligenco.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno v knjigi Psihologike, kjer so zbrane prve kolumne za Politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
