Predvsem ena neznanka

0
208

angela merkelSamo še trije dnevi so do letošnjih najpomembnejših volitev. Boj za prvo mesto je sicer že odločen, vendar ostaja neznanka barvna podoba naslednje nemške vlade.

Odmevi zmage bavarskega terminatorja

Karte so morda nekoliko premešale deželnozborske volitve v veliki in svojski zvezni deželi Bavarski. Tamkajšnji terminator, večna vladajoča stranka CSU, se je pobral po polomu pred petimi leti in si s precejšnjo večino sedežev zagotovil novo porcijo udobnega samostojnega vladanja.  Uspeh, ki je izpričal precejšnjo mobilizacijsko moč krščanskih socialcev, saj so za pet odstotnih točk napredovali ob precej višji volilni udeležbi kot leta 2008, bi moral dati ekipi Merklove še dodaten pospešek. Kar resda ni nujno.  Leta 1998 izjemni rezultat Edmunda Stoiberja ni rešil Helmuta Kohla ponižujočega poraza proti Gerhardu Schröderju samo dva tedna pozneje.

Sočasno je bavarska volilna zgodba pahnila v paniko koalicijske liberalce, ki so vknjižili pičle tri odstotke glasov in gladko zleteli iz deželnega zbora. Spet se ne zdi nemogoče, da »rumeni« s svojo šibkostjo ne bi samo preprečili nadaljevanja dosedanje konservativno-liberalne vlade, ampak celo povsem zapustili zvezni parlament, kar bi se po drugi svetovni vojni zgodilo prvič. Sam še vedno vztrajam pri oceni o precejšnji utopičnosti takšnih ocen. Najprej je bila Bavarska za stranko podkanclerja Philippa Röslerja vselej zelo zahteven teren, kjer ni nikoli presegla osmih odstotkov naklonjenosti volivcev. Ravno tako je bila dokaj neredna gostja v deželnem parlamentu že davno pred sedanjimi kriznimi časi; v njem je recimo ni bilo kar štirinajst let med 1994 in 2008. Pravkar povedano pomeni, da lahko v svojih jedrnih deželah, kakršni sta bavarski sosed Baden-Württemberg ali največja dežela Severno Porenje-Vestfalija, doseže bistveno več. Kljub prav nadležnemu prosjačenju FDP za druge glasove krščanskodemokratskih volivcev, kar je med koalicijskima partnerjema povzročilo nekaj slabe volje, ti hkrati gotovo ne bodo čisto izostali in dodali vsaj toliko, da bo petodstotni volilni prag presežen.

Nerealne sanje o čisto levi vladi

V kanclerkini druščini bi se možnosti posojanja svojih glasov verjetno manj otepali, če ne bi bila pomembna razlika med vodilnima strankama. Krščanski demokrati bodo seveda prepričljivi relativni zmagovalci, a če pred njihovim rezultatom ne bo znatnega plusa v primerjavi s skromnim izkupičkom iz leta 2009 in če se istočasno ne bo izšlo za črno-rumeno večino, se utegnejo v taboru izzivalca Peera Steinbrücka zbuditi celo sicer zatajevane skomine.

Trenutno za njihovo uresničevanje ni praktično nobene možnosti. Nemško volilno telo je sicer razdeljeno tako, da je na desni od sredine približno toliko volivcev kot levo od nje. Toda močna CDU, razmeroma šibka SPD in povsem nepredvidljiva Levica kljub drugačnim predvidevanjem v nekaterih osrednjih slovenskih medijih v zadnjih dneh ne pomenijo enakega epiloga, če se bo tehtnica namesto na desno kot pred štirimi leti nagnila nekoliko na levo. Steinbrück, ki bi volitve izgubil z znatno razliko, si gotovo ne bi privoščil rdeče-zeleno-rdeče avanture. S tem bi, kot kaže denimo hessenska epizoda iz leta 2008, tvegal prevelik odpor konservativnejših socialdemokratov, pa tudi mnogih vzhodnonemških zelenih (saj so bili ti med glavnimi in najglasnejšimi nasprotniki vzhodnonemškega režima, katerega demokratizirani derivat je večina Levice). Ob takšnem scenariju za izzivalca druge izbire od vloge druge violine v nepriljubljeni veliki koaliciji praktično ne bo. Nemci drugače kot sosedje Avstrijci niti nasploh niso preveliki oboževalci skupnega vladanja obeh »ljudskih strank«, čeprav je tega v zadnjih letih zaradi vse bolj razdrobljenega strankarskega prizorišča sorazmerno veliko; trenutno vladajo velike koalicije v petih deželah med šestnajstimi.

Odvisno od mobilizacije

Steibrückove delnice bi lahko pravzaprav narasle le v enem primeru. Če krščanskim demokratom zaradi prepričanosti v zmago ne bi uspelo dovolj mobilizirati svojih volivcev in doseči pričakovane prednosti pred socialdemokrati. Zato bi bilo tudi nesmotrno pretirano upoštevanje želja liberalcev po posojanju glasov. Od Merklove, ki ne bi bila velika zmagovalka, bi se javnost pač laže poslovila in za kakšno levo kombinacijo bi bilo za odtenek več možnosti. Toda realno vprašanje pred nedeljo je predvsem, ali bo Angela Merkel v naslednjem mandatu vladala z liberalci ali socialdemokrati.


Prijava

Za komentiranje se prijavite