Po razbitju levega trojčka in trenutni negotovosti glede prihodnjih volitev je družbeno in politično ozračje kljub običajnemu poletnemu zatišju precej naelektreno, celo demonično. Pričakovati je, da bo zaradi trenutnih razmer v naslednji volilni kampanji še več ideološkega boja in mahinacij. Glavna predvolilna demona sta že znana, pravzaprav nič novega: provincialna desnica in kontroverzna katoliška vera. Ravno pred dnevi sta na dogodku Zaresa ob 20 letnici države Koliko je ura 20 let pozneje? pozornost zbudili izjavi filozofov: “Problem je ‘novi red’, ponuditi drugačen vsak dan. Čas je, da si to geslo levica prisvoji« (Slavoj Žižek) in “Zakaj lahko parada ponosa uspe v Turčiji? Ker je premalo katoliška” (Gregor Golobič).
Ustvarjanje »novega reda«
Ker sta omenila osamosvojitveni mit sklepam, da novi red ne bo mogoč dokler ne bodo padli vsi miti in demoni. Ko se bo zgodila popolna demitizacija bo padla desnica in tako si bo lahko levica prisvojila krmilo »novega reda«. Če mi ne bi bil znan njun filozofski pedigre, bi to zvenelo skoraj apokaliptično, kot boj dobrih in slabih sil. Mitizacija za Slovenijo vsekakor ni dobra, tako da naj mimogrede spomnim, da je bilo krščanstvo prvo, ki je človeka osvobodilo mitov, da je lahko odprl svoj um tudi k onstranstvu, ne da bi se bal množice bogov kakršen je bil konfuzni grški panteon. Že večkrat slišano frazo »Evropa je v krizi« si razlagam kot posledico izgubljanja njene raznolike identitete. Potem, ko so že pred nekaj stoletji nekateri razsvetljenski misleci upokojili Boga in je ta skoraj odsoten iz javnega življenja, se nam sedaj obeta »novi red« v stari preobleki. Kaj bi drugega lahko sploh pričakovali, ko pa sodobna filozofska misel omahuje kot relikt relativizma in nihilizma. Ker tudi Žižek in Golobič ugotavljata, da se javni prostor prazni z vidika uporabe uma, me zanima kakšne bodo »nove ideje« »novih odrešenikov«, če se bo ta javni prostor še bolj krčil »neprimerne navlake«. Reinvencijo oz. nov politični diskurz je pred časom omenil tudi predsednik liberalne akademije Darko Štrajn ter izpostavil potrebo po večji naslonitvi na civilno družbo. Strinjam se s tem, da naj imajo državljani večji vpliv na politično odločanje, bodisi neposredno bodisi posredno. Toda, ker je šele dvajset let odkar smo se formalno otresli državnega socializma in ker nas danes država še vedno servisira »od spredaj in zadaj«, je to precej izzivalen postulat. Še več, parole v imenu celotne civilne družbe so nemalokrat paradoksalne, saj so posamezne civilnodružbene pobude nezaželene že same po sebi.
Selektivni pluralizem
Na to namigujejo pavšalne primerjave bivšega ministra Golobiča s »premalo katoliško« Turčijo, čeprav je v Sloveniji parada ponosa uspela brez zunanjih posebnosti. Če se že primerjamo s Turčijo na ta način, velja tudi izpostaviti, da ima Turčija višjo rodnost v primerjavi z evropskimi državami, najbrž deloma zaradi večje konservativnosti islamskih držav. Da katoliški pridih izginja ne le iz družbe, ampak tudi iz cerkvene institucije, dodatno povzročajo še finančni in spolni škandali v cerkvi. Nesporno dejstvo je, da zahodna civilizacija ni samo krščanska oz. celo katoliška. Zato je strašenje o katoliški državi navadna farsa, podobno kot govoriti o ateistični državi. Ustava je jasna, vera in država sta ločeni. Problem je v tem, da se to razmejitev absolutizira preko mej državnega aparata, v sfero družbenega angažiranja. Neuspeh raznih manifestacij in parad ponosa v nekaterih državah je kvečjemu le zloraba katolištva. Na drugi strani se zagovornike družine in nasprotnike družinskega zakonika označuje kot nestrpneže in homofobe. Zagovorniki liberalizma in svobode se grejo selektivni pluralizem, saj so sprejemljiva samo tista mnenja, ki ustrezajo ideološki cenzuri. Potiskanje vere v zasebno je omejevanje državljanov-vernikov od družbe. Civilni družbi je potrebno pustiti, da jasno izraža različna stališča. Ne vidim razloga, da bi zagovarjanje temeljnih vrednot a priori predstavljajo določen kompromis. Politično odločanje je polje kompromisov, a če politiki ne (z)morejo iz svojih skrajnih ideoloških okvirov, se ne gre čuditi nezadovoljstvu in referendumom, ki jih sproža civilna družba.
Predvolilne mahinacije na politični tržnici
Volitve so kot tržišče, kjer bi se naj profilirali različni družbeni interesi. Od takšnega tržišča se pričakuje, da s svojo raznolikostjo razbije ideološke monopole in prepreči regulacijo ponudbe. S tem ne mislim, da se spodbuja ceneno robo in populizem, ampak da se v okviru demokratičnih principov ideološke in druge razlike uravnoteži do te mere, da se drugače mislečih populistično ne stigmatizira s provincialnostjo in nestrpnostjo. Na velikem preizkusu bo tudi sedanja opozicija, predvsem največja opozicijska stranka SDS, ki rada ugrizne v jabolko ideoloških sporov in osamosvojitvenih zaslug. Užaljenost in samopodoba o drugorazrednosti nista produktivni in konstruktivni. Če mislijo (politiki) resno s vplivom civilne družbe, potem naj se tudi cerkve oz. vere ne zlorablja za nabiranje volilnih točk enih in drugih, saj ima že sama s sabo dovolj težav. V zvezi z družinskim zakonikom je paradoksalno to, da se poskuša definirati in legitimirati istospolno družino na »izhodu«, preko instrumentalizacije otroka, ki je ključni dejavnik (raznospolne) družine in življenja nasploh. Tako se širše družbeno in politično platformo poskuša regulirati in limitirati, medtem ko se s temeljnimi vrednotami kot je družina vedno bolj trguje.
Sicer je za nami ravno nedelja »dobrega in slabega semena« (Mt 13, 24-43), ki nas lahko spodbudi h kritičnemu razmišljanju in obenem, da se v svoji človeški majhnosti ne prenaglimo in okoli sebe vse poteptamo. Počakajmo torej, da seme vzklije in se pokaže, kakšno je.
Viri:
http://tvslo.si/#ava2.109918622;;
http://www.rtvslo.si/slovenija/foto-zizek-tukaj-sem-da-branim-svojega-prijatelja-golobica/261907
http://www.zares.si/zizek-in-golobic-o-prihodnosti-skozi-preteklost/
Foto: Radio Ognjišče
