Katoliška Cerkev je dobila novega papeža, Slovenija pa novo vlado. Kaj lepšega si lahko želimo kot takšen uvod v pomlad, ki je kljub bližini velike noči še nikjer ni videti? V nasprotju s Ciprom, ki postaja naslednja zrušena trdnjava za Grčijo, bi lahko rekli, da smo Slovenci lahko zelo srečni, ker imamo končno kompetentno vlado v skladu z voljo ljudstva na volitvah decembra 2011.
Naj ta uvod ne izpade pretirano sarkastično. Bilo bi namreč nevljudno, če bi novo vlado že ob začetku mandata, ko še niti ni začela delati, okarakterizirati kot slabo in katastrofo za Slovenijo. Toda pričakovanja od nje niso velika, zato nas morda niti ne more razočarati. Avtor teh vrstic je svoja pričakovanja izrazil že prejšnji teden za radio Ognjišče, zato bi bilo odveč ponavljati ne preveč bleščeče vtise ob izvolitvi nove »napredne« vlade, iz katere je pravkar že »izstopil« prvi minister. Vendar tudi splošno pričakovanje javnosti od vlade »železne lady A. B.« ni preveč optimistično. Kakšen zlobnež bi dodal, da najbrž zato, ker ima preveč skupnih točk s prejšnjo vlado. Pač dva ista koalicijska partnerja in trije ministri.
Zombi z imenom Socializem
Ni težko ugotoviti, da so dežurni razlagalci slovenske politične realnosti, ki so do prejšnje »črne srede« svoja poročila ustvarjali v skladu s parolo »dobro jutro, revščina« v trenutku, ko je prestol dokončno zapustil »princ teme«, obrnili ploščo. Revščina kar naenkrat ni več problem, morda tudi zato, ker odslej katoliško Cerkev papež, ki ima bojda posluh za socialna vprašanja. Kar je na splošno tudi lepo in prav. Toda ali je tradicionalni socializem, na katerega prisega nov vladajoči razred in tudi nekateri vstajniški zanesenjaki, rešil problem revščine? Imeli smo svobodo, ki je bila samo svoboda razreda, ne pa posameznika; imeli smo enakost, pri kateri so bili nekateri bolj enaki od drugih, imeli smo bratstvo (in enotnost), ki se je v svojem finišu sprevrglo v krvavo balkansko morijo. Socializem je uvedel »enakost v revščini« (razen za partijsko kasto), ki je bila nekoliko bolj izrazita v sovjetskem bloku, v sedaj že razpadli Jugoslaviji pa nekoliko manj, ker so jo pri življenju vzdrževale donacije in krediti z Zahoda. Spomnimo: še tri dni pred osamosvojitvijo Slovenije so evropski in ameriški politiki ponujali vreče denarja, samo da bi Jugoslavija ostala skupaj. Seveda bi te vreče v roke dobil tedanji jugoslovanski premier Ante Marković, ki je kljub svoji neposrečeni jugoslovanski različici perestrojke imel veliko podporo v mednarodni politiki.
Skratka: socializem ni rešil ničesar, saj ni našel primernega vira dohodkov, da bi lahko pokril vedno večjo požrešnost prejemnikov rent. Kljub temu pa ga nekateri znova obujajo od mrtvih. Seveda z omejitvami, kajti tudi nova vladajoča elita je spoznala, da brez zapiranja pipice pri dotoku davkoplačevalskega denarja v javni sektor ne bo šlo, pa če se predsednica vlade z vsemi svojimi strici iz ozadja postavi na glavo. Toda obstaja neka razlika: glavni sindikalni jastrebi ob zloveščih napovedih krčenja sredstev za javni sektor tokrat molčijo. Kdo ve, morda so prejeli obljubo, da varčevalni ukrepi ne bodo posegli v privilegirane sfere in da bo vlada lahko še naprej vzdrževala psevdo-socialistično finančno politiko z državnimi bankami ter posojili, ki kot Damoklejev meč visijo nad slovenskimi bankami.
Začasni taktični umik
A vse to je pravzaprav le balast. »Dream Team« Alenke Bratušek ne bo mogel delovati brez veznega tkiva, to pa je stalno obračunavanje s predhodnikom, to je Janezom Janšo. Slednji je pravzaprav potegnil genialno potezo: napovedal je, da se ne bo vrnil ne v državni zbor in tudi ne zaposlil na SDS, prav tako tudi ne bo prejemal nadomestila za plačo, pač pa se bo financiral s predavanji za naročnike iz tujine. Kar je pravzaprav neke vrste privilegij bivših visokih politikov iz večjih držav. Janševa napoved o umiku iz politike je zagotovo morala zadati precej hudo bolečino najbolj vnetim antijanšistom, ki se zavedajo, da se »princ teme« samo začasno umika s prizorišča in še naprej ostaja predsednik sedaj največje opozicijske stranke. Povsem obratno je z Zoranom Jankovićem, ki še naprej ostaja ljubljanski župan, odpovedal pa se je »stanju zamrznjenosti«. Ni dvoma, da se v Murglah zavedajo Janševe tihe prednosti – če se bo vladi Alenke Bratušek zgodil polom, se lahko na naslednjih volitvah ponovno zgodi recept 10+100 z rumenim soncem na modrem nebu. Prav zato je povsem jasno, da antijanšistična fronta tudi v času nove vlade ne bo ponehala – Janševi nasprotniki se bodo čutili varne šele tedaj, ko bo njihova največja nočna mora varno pospravljena na Dobu ali v kakšni podobni ustanovi.
Angeli in demoni
Jasno je torej, da politična opcija, ki je znova zasedla premierski stolček, ne bo mogla ves čas pozornost javnosti usmerjati k svojemu dežurnemu grešnemu kozlu. Tudi Huxleyev »krasni novi svet« se pod novo vlado ne bo zgodil, čeprav bi si cajtgajstovsko navdihnjeni voditelji vseslovenskih vstaj to želeli. Kot je avtor teh vrstic že zapisal pred nekaj tedni: za Slovenijo je celo dobro, da je Alenka Bratušek dobila priložnost, da v roke dobi škarje in platno (navsezadnje je šivilja, mar ne?), saj bomo tako imeli v kriznih časih bolj jasno predstavo, kaj nam v politiki ponuja prva in kaj druga stran. Povsem različna medijska obravnava obeh političnih opcij pa bi morala državljankam in državljanom dokončno odpreti oči – vsaj glede tega, da si slike političnega dogajanja ne krojimo sami, pač pa to počnejo gospodarji (»strici«), ki nam namesto realnosti ponujajo nekakšne mitske predstave o dobrih in hudobnih bitjih. Navsezadnje, zakaj je iz slovenske medijske agende nenadoma izginilo sojenje v zadevi Patria? Na to vprašanje naj si odgovori vsak sam.
