Predstavniki nemške manjšine v preoblikovanem Državnem svetu?

14
454
Predstavniki manjšin:nemške in jugoslovanskih narodnosti bi lahko brez resnejših posegov v ustavo našli svoje mesto v prenovljenem Državnem svetu. Foto: Občina Kočevje

Pred kratkim je nekaj (upravičene) zaskrbljenosti v Sloveniji povzročila vest, da je avstrijski parlament sprejel (kratek) poziv vladi in zunanjemu ministrstvu, da si prizadeva za priznanje nemške narodnostne skupine (manjšine) v Republiki Sloveniji.

Seveda je takšen sklep sad novih političnih razmer na Dunaju, ki zahtevajo povečano pozornost Slovenije. Hkrati pa ni naključje, da je do njega prišlo prav v času, ko podobne pozive na slovensko državo naslavljajo združenja narodnosti nekdanje Jugoslavije. Slišati je celo, da Avstrija ta združenja pri tem aktivno podpira.

Medtem ko združenja jugoslovanskih narodnosti, ki z nami živijo največ sedemdeset let, lahko brezskrbno računajo na podporo naše levice (in skepso desnice), bo ista politična opcija s pozicij druge svetovne vojne seveda nasprotovala zahtevam Avstrije in nemško govoreče skupnosti, ki je z nami že pet stoletij – v tem smislu je najbolj avtohtona od vseh, četudi se, razen na Kočevskem, ni naselila strnjeno.

Za manjšine velja načelo, da za urejanje njihovega statusa ni primerna preprosta recipročnost, saj njihov status odraža zgodovinske in druge danosti, ki so v primeru dveh sosednjih držav lahko različne. Že v prejšnji državi je naša družboslovna znanost razvila (če odštejemo ideološke elemente) mednarodno uveljavljeno ekspertizo na tem področju, ki pa – zanimivo – danes ni več deležna kakšnega posebnega zanimanja.

Nisem nikakršen vnaprejšnji podpornik pobude za “nemško manjšino” – in seveda še manj za jugoslovanske, saj gre v tem primeru za ekonomske migracije. Razlog za ta razmislek leži v razvoju manjšinske politike v zadnjih desetletjih v svetu, v smer, ki zadeve za Slovenijo nekoliko zapleta. Slovenija je za italijansko in madžarsko manjšino (čeprav sta tudi Italija in Madžarska bila okupator, ne samo Nemčija in aneksirana Avstrija) sprejela zakonodajo, ki je bila v svetovnem merilu nadstandardna. Toda načelo avtohtonosti, na katerem manjšinsko ureditev gradi tudi sodobna slovenska ustava, je v teh desetletjih izgubilo na pomenu.

Danes so manjšine v zahodnem svetu opredeljene preprosto kot skupine prebivalstva z lastnim jezikom ali kulturo, in to ne glede na dolžino njihove prisotnosti in geografsko določeno poseljenost. Vrsta držav tako prepoznava na svojih ozemljih manjšine, ki pa jim nujno ne daje kolektivnih političnih (in drugih) pravic, zagotovo ne na takšni ravni in v takšnem obsegu kot ga naša ustava daje obema našima avtohtonima manjšinama. Mnogo držav se omejuje le na individualne pravice manjšinskega prebivalstva. Kako naj se Slovenija odzove na te spremembe v odnosu do manjšin? Pripadniki jugoslovanskih narodnosti namreč ciljajo prav na te premike v razmišljanju.

V sodobni demokratični pravni evropski državi ni moč razmišljati o tem, da bi komurkoli krčili že pridobljene in uveljavljene pravice, še posebej ne na tako občutljivem področju kot je manjšinsko. Ne smemo pozabiti, da gre za naše sodržavljane. V luči pomena, ki ga danes pripisujemo koheziji, mora vsaka odgovorna politika storiti vse, da slovenski državljani italijanskega, madžarskega, nemškega, srbskega, hrvaškega itd. jezika še naprej doživljajo Slovenijo kot svoj dom; dom, v katerem je (sorazmeren) javni prostor tudi za njihov jezik in kulturo. Biti doma v Sloveniji mora zveneti enako prijetno v jezikih vseh, ki so se v njej rodili ali si jo izbrali za svoj dom; vsak slovenski državljan mora čutiti Slovenijo kot svoj dom.

Če je ta dom nekje drugje, Slovenija pa le “začasno bivališče”, to predstavlja za državljana in državo težavo. Tovrstne preglavice imajo že nekaj časa v Nemčiji z delom turških priseljencev; pojavljajo se torej predvsem z mlajšimi generacijami migrantov. Te zahodne izkušnje kažejo, da so večplastne identitete sicer možne, da so realnost, s katero se da živeti in ki lahko bogati, vendar pa mora biti državljanstvo – če naj ohrani smisel – dovolj zasidrano v poistovetenju s fizičnim prostorom in državo, v kateri pripadnik manjšinske narodnosti kot državljan živi.

Kako torej ravnati? Pritisk Avstrije in pritisk jugoslovanskih narodnosti (za katerimi je prikrit, a občasno tudi javen pritisk držav z območja nekdanje Jugoslavije) lahko Slovenijo ob opisanem hkratnem razvoju koncepta manjšine privede v zelo zahteven položaj: položaj, v katerem bo naša država videna kot tista, ki je morala popustiti pod pritiskom tujine (z vsemi posledicami za njeno zunanjo in notranjo politiko), ali pa se bo morala spustiti v konflikt z mednarodnimi organizacijami, npr. Svetom Evrope (če se bo odločila za restriktivne ukrepe ali pa če ne bo dovolj zgodaj modernizirala svoje zakonodaje). Slovenija mora zato delovati proaktivno in preventivno ter svojo manjšinsko politiko prilagoditi stvarnosti in sodobnim trendom na tem področju.

Morda izhod iz teh zagat ponujata dva, na videz nepovezana instituta: drugi dom slovenskega parlamenta in regionalizacija Slovenije. Državni svet je že dalj časa predmet razmišljanj, kako preprečiti, da bi bil ta zbor videti le kot nebodigatreba občasni instrument za zaviranje kakega zakona. Z nekaj smelosti bi se Državni svet iz korporativističnega organa (ki spominja na zbore skupščine prejšnjega sistema) lahko prelevil v zastopnika regij.

V ta namen pa je potrebna seveda regionalizacija Slovenije – in to ne na mnoštvo malo večjih občin, ampak na par (zgodovinsko in ekonomsko) utemeljenih regij, ki bodo tudi vsaj približno dorasli sogovorniki regijam v sosednjih državah, tudi na področju manjšin. V tako zasnovanem drugem domu bi lahko našli svoj legitimni prostor tudi razni bivši (npr. bivši predsedniki države in vlade), za katere bi bilo torej poskrbljeno, da dobe spoštovanje, ki jim gre, in da se hkrati ne prelevijo v strice iz ozadij. V drugem domu parlamenta pa bi končno lahko našli primerno mesto za slovenske manjšine izven RS in za predstavnika Slovencev po svetu.

Prav tako – in kar je za ta prispevek bistveno – bi pomembno mesto v tako prenovljenem Državnem svet/Senatu lahko našli predstavniki manjšin: tudi nemške in jugoslovanskih narodnosti, in to brez resnejših posegov v ustavo. V ustavi bi še vedno ohranili določilo iz zadnjega odstavka 64. člena, da “zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.” Še vedno bi lahko v Ustavi ohranili simbolni poudarek glede avtohtonih italijanske in madžarske skupnosti (in romske), ki pa bi jim dodali še nemško: s tem ne bi naredili nič drugega, kakor prepoznali zgodovinsko dejstvo o posebnem doprinosu, ki so jih imele te skupnosti, vključno z nemško, pri formaciji slovenske nacije.

“Selitev” politične zastopanosti manjšin v drugi dom bi odpravila nekatere ustavno-pravne in politične dileme: dva poslanca od devetdesetih sta – v zadevah, ki se ne tičejo manjšinskih pravic – resnično izredno izpostavljena političnim pritiskom, kakor smo lahko opazovali ob vsakokratnem postavljanju vlade ali pri nekaterih najpomembnejših zakonih. Tudi po zadnjih volitvah je novo izvoljeni poslanec madžarske skupnosti Ferenc Horvath sam dejal: “Kakršna koli bo vlada, mora biti stabilna, narodnostna poslanca morata imeti nevtralno držo, želim si, da ne bomo v nerodnem položaju jeziček na tehtnici.”

Ne nazadnje, selitev bi razbremenila nepotreben naboj, ki ga v naši družbi ima (za ene) omenjanje nemške manjšine ali (za druge) manjšin jugoslovanskih narodov.  Pravice posameznih manjšin bi lahko uredili z zakoni, del regulative in izvedbe pa celo prepustili novo oblikovanim regijam/pokrajinam/deželam. (Avstrija se pri ne prav evropskem odnosu do slovenske manjšine pogosto izgovarja na avtonomijo dežele Koroške, ki, mimogrede, v svoji novi ustavi komaj in posredno omenja Slovence.)

Pri tem bi zakonodaja morala upoštevati specifiko in dejstvo, da je (z izjemo Kočevskih Nemcev) danes izredno težko, če celo nemogoče opredeliti območje poseljenosti nemške ali jugoslovanskih skupnosti. Zato tudi 11. člen Ustave, ki govori o italijanščini in madžarščini, kot uradnima jezikoma na območjih, kjer živita obe manjšini, ne more biti analogno uporabljen za nemško govorečo skupnost, še manj seveda za skupnosti jugoslovanskih narodov. A npr. dodaten napis (na specifični tabli – tako kot to delajo v Italiji) s kočevarskimi imeni z zemljo zravnanih krajev na Kočevskem, bi bil lahko simbolna oddolžitev in celo turistično privlačna poteza.

Zakonodajalci, v dialogu z relevantnimi manjšinami in znanostjo, bi morali poiskati načine, kako naj se prisotnost vseh omenjenih manjšin in njihov doprinos k sodobni slovenski naciji odrazi v javnem prostoru in javni zavesti. Bistveno je, da manjšine (kakorkoli jih že definiramo) ne bodo orodje za boj med političnimi strankami, ki bi stranke in ljudi delil na bolj ali manj patriotske; in da prav tako ne bodo orodje v rokah tujih nacionalistov. Vodilo rešitev mora biti spoštovanje individualnih pravic; ko gre za kolektivne pravice manjšin pa morajo te biti v sozvočju z ohranjanjem družbene in državne kohezije.

In kaj storiti z odporom do nekdanjih okupatorjev ali s stoletnim strahom pred germanizacijo? Slovenija bi veliko naredila s tem, da bi 70 let po koncu vojne nemške, avstrijske, italijanske, madžarske (in v kakšnem primeru tudi hrvaške) predstavnike povabila, da se poklonijo žrtvam okupatorja. Še posebej bi bilo priporočljivo, da se temu posvetijo tako glasni branitelji vrednot odpora in uporništva.

14 KOMENTARJI

  1. Ce je pri nas negativno razpolozenje glede avtohtonih prebivalcev Slovenije, ki jim je materni jezik nemski, je po logiki enako upravicenje do negativnega odnosa do pravic Slovencev na avstrijskem Koroskem. Zakaj ze nemsko govoreci v Sloveniji nimajo nobenih narodnostnih pravic? Zaradi zvestobe Avnojevskim sklepom? Rit si naj obrisejo rdeci cepci s tem komunisticnim dokumentom!

    • Očitek pristnim Slovenkam in Slovencem, češ “zakaj že nemško govoreči v Sloveniji nimajo nobenih narodnostnih pravic”, je neutemeljen.

      A. Temelj države – Slovenije oziroma Avstrije

      Temelj naše države je Ustava Republike Slovenije. Po Ustavi te države je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

      Temelj Republike Avstrije pa je (prevod) Državna pogodba (z aneksi in zemljevidi) o ponovni ustanovitvi neodvisne in demokratične Avstrije.

      B. Uradni jezik in manjšine – Slovenije oziroma Avstrije

      Uradni jezik na podlagi Ustave RS je v Sloveniji slovenščina. Na območjih, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost pa je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.

      Uradni jeziki na podlagi Državne pogodbe (z aneksi in zemljevidi) o ponovni ustanovitvi neodvisne in demokratične Avstrije pa so: ruski, francoski, angleški in nemški. Na tej podlagi so avstrijski državljani (‘nationals’, ‘граждане’) slovenskih in hrvaških manjšin na Avstrijskem Koroškem, Gradiščanskem in Avstrijskem Štajerskem deležni istih pravic pod enakimi pogoji kot vsi ostali avstrijski državljani, vključno s svojimi organizacijami, srečanji in tiskom v svojem jeziku. Upravičeni so do elementarnega izobraževanja v slovenskem ali hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila svojih lastnih srednjih šol. Tam mora biti v upravnih in sodnih območjih s Slovenci, Hrvati oziroma mešano populacijo, slovenščina ali hrvaščina sprejeta kot uradni jezik dodatno k nemščini.

      • Mogoce bi lahko sami ugotovili absurdnost podmene, da bi bili danes na teritoriju R Avstrije uradni jeziki tudi angleski, francoski in ruski. Sklicevanje na vsiljeno drzavno pogodbo je obsoletno. Druge vojne je zdavnaj konec. Nekdanje sprte strani so se spravile, se ne delijo na zmagovalce in porazence in skupaj gradijo Evropo miru in sodelovanja. Tudi Nemciji nihce pri pameti ni odrekal pravice do zdruzitve. Avstrijska nacija ima isto svobodo in naravne pravice kot slovenska. Kdor to Avstrijcem odreka, bo imel samo neploden konflikt.

        • 1. @If – “Mogoce bi lahko sami ugotovili absurdnost podmene, da bi bili danes na teritoriju R Avstrije uradni jeziki tudi angleski, francoski in ruski.”

          Neprecizno grajanje “teritorija.” Grajana navedba ni o teritoriju, temveč o temelju – Državni pogodbi (z aneksi in zemljevidi) o ponovni ustanovitvi neodvisne in demokratične Avstrije.

          Besedilo tega temelja sem ponovno vpogledal (zbirka pogodb UN, Vol. 217, 1955, stran 223, No. 2949), pod naslovom državne pogodbe stoji: “Official texts: Russian, English, French and German.” Tisto glede Slovencev pa je v 7. členu.

          2. @If – “Sklicevanje na vsiljeno drzavno pogodbo je obsoletno.”

          “Obsolentno” pomeni zastarelo. Mnenje, da naj bi bil navedeni državni temelj države Avstrije zastarel, je neutemeljeno. Veljavna državna pogodba pa je sodobna (=aktualna).

  2. Nemsko govoreci so bili na slovenskih tleh dalec najvecja avtohtona manjsina. Z izrazito vecino v kar nekaj mestih: Kocevje, Celje, Maribor, Ptuj, Slovenj Gradec. Njihova sklenjena podezelska poselitev ni bila samo Kocevsko, kot trdi avtor. Vsaj se Sorsko polje, hribovja pod Ratitovcem in nad Basko grapo, Apaska dolina itd.

    Moja polna podpora njihovemu priznanju za avtohtono manjsino, ki je skladno z resnico in pravico.

  3. Kolikor mi je znano, živi nemška manjšina strnjeno tudi na slovenskem štajerskem v bližini avstrijske meje.

    S priznanjem nemške manjšine bi vsaj nekoliko popravili veliko krivico z izgonom avtohtonih Kočevskih Nemcev in Nemcev drugod po Sloveniji.

  4. Regionalizacija Slovenije pa bi morala imeti smiselne zgodovinske temelje.
    Na primer :
    Štajerska ali Mariborska in Celjska Štajerska
    ali Vzhodna in Zahodna Štajerska.

    Nikakor pa ne Savinjska regija ali celo Kozjansko, ki je omalovaževalna pogruntavščina totalitarnega sistema.

  5. Res zanimiva ideja g. Sedeja. S prestavitvijo predstavnikov manjšin v DS bi odpravili anomalijo oz. nesmiselno sedanjo uredbo, po kateri imajo manjšinci italijanske in madžarske narodnosti po dva volilna glasova (saj volijo dvakrat: enkrat kot državljani, drugič kot manjšinci) za predstavnike v državnem zboru. Seveda je prav, da so kot manjšina zaščiteni, a tako nelogično zakonodajo, ki bode v oči, je pametno spremeniti. Članek g. Sedeja je izredno dober prispevek tudi kot predlog za rešitev zadrege v zvezi z drugimi manjšinami. Najbolj je izstopajoča romska (mislim, da bi bilo bolje uporabiti izraz ciganska – Cigani se tudi sami tako imenujejo), ki je najštevilnejša in po vseh merilih tudi avtohtona. Tudi nemško govoreča manjšina bi morala dobiti svojega zastopnika v taki državni ustanovi, kot je DS in seveda tudi mlajše manjšine iz nekdanjega jugoslovanskega prostora, ki so nastale zaradi politične in ekonomske migracije. Zelo pomembno je, da se vsi državljani v državi počutijo dobro z vsem, kar so: z maternim jezikom, narodno pripadnostjo, posebnim kulturnim izročilom … in prav je, da vse to gojijo in da jim država pri tem pomaga. Taka kulturna raznolikost je veliko bogastvo vsake državne skupnosti. Državljani, ki zatajijo svoj jezik in kulturo, ki je ne gojijo, so pač manj kulturni. Seveda so in morajo biti vključeni tudi v prevladujoče kulturno in jezikovno življenje v državi, hkrati pa je dobro, da gojijo lastno kulturo in jezik. Tako kot je prav, da človek ohranja lastno narečje in navade kraja, v katerem se je rodil, istočasno pa se mora naučiti knjižni jezik in sprejeti navade širše (narodne, državne) skupnosti. Zahteve, da se prišleki integrirajo tako, da popolnoma pozabijo svoj jezik in kulturo, vodijo v kulturo osiromašenje tako na osebni ravni (za prišleke) kot na nacionalni ravni (za državno skupnost). Tako integracijo oz. asimilacijo so hoteli doseči Italijani na Primorskem v času fašizma, in ljudje so se ji čisto upravičeno uprli.
    (Morali bi si prizadevati, da bi ljudje katerekoli manjšine v zasebnem, družinskem, društvenem … okolju čisto spontano in samoumevno uporabljajo svoj materni jezik in da isti ljudje uporabljajo v javnem komuniciranju uradni in državni jezik – slovenščino. Morali bi se prizadevati za čimbolj polno dvojezičnost.
    Naj ilustriram s primerom. Otroci pri naših sosedih, ki so prišli iz Bosne, govorijo s svojimi starši bošnjaško, v javnosti pa slovensko. Njihova slovenščina je zelo dobra, le včasih jih kak glas izda, da njih prvi jezik ni slovenščina. Pri drugi bosanski družini pa govorijo otroci tudi s starši slovensko, a je ta slovenščina silno pomešana z bošnjaščino, in tudi v javnosti je njih slovenščina neka čudna mešanica. Če bi se naučili “preklapljati” in če bi cenili oboje – tako materni jezik kot jezik okolja in seveda kulturo svojih staršev kot kulturo okolja, bi bili vsi bogatejši. Pogoj za tak jezikovni in kulturni razvoj pa je spoštovanje kulturnega in jezikovnega bogastva na obeh straneh: pri večincih in manjšincih, pri staroselcih in pririšlekih.

Prijava

Za komentiranje se prijavite