Predstavniki nemške manjšine v preoblikovanem Državnem svetu?

Predstavniki manjšin:nemške in jugoslovanskih narodnosti bi lahko brez resnejših posegov v ustavo našli svoje mesto v prenovljenem Državnem svetu. Foto: Občina Kočevje

Pred kratkim je nekaj (upravičene) zaskrbljenosti v Sloveniji povzročila vest, da je avstrijski parlament sprejel (kratek) poziv vladi in zunanjemu ministrstvu, da si prizadeva za priznanje nemške narodnostne skupine (manjšine) v Republiki Sloveniji.

Seveda je takšen sklep sad novih političnih razmer na Dunaju, ki zahtevajo povečano pozornost Slovenije. Hkrati pa ni naključje, da je do njega prišlo prav v času, ko podobne pozive na slovensko državo naslavljajo združenja narodnosti nekdanje Jugoslavije. Slišati je celo, da Avstrija ta združenja pri tem aktivno podpira.

Medtem ko združenja jugoslovanskih narodnosti, ki z nami živijo največ sedemdeset let, lahko brezskrbno računajo na podporo naše levice (in skepso desnice), bo ista politična opcija s pozicij druge svetovne vojne seveda nasprotovala zahtevam Avstrije in nemško govoreče skupnosti, ki je z nami že pet stoletij – v tem smislu je najbolj avtohtona od vseh, četudi se, razen na Kočevskem, ni naselila strnjeno.

Za manjšine velja načelo, da za urejanje njihovega statusa ni primerna preprosta recipročnost, saj njihov status odraža zgodovinske in druge danosti, ki so v primeru dveh sosednjih držav lahko različne. Že v prejšnji državi je naša družboslovna znanost razvila (če odštejemo ideološke elemente) mednarodno uveljavljeno ekspertizo na tem področju, ki pa – zanimivo – danes ni več deležna kakšnega posebnega zanimanja.

Nisem nikakršen vnaprejšnji podpornik pobude za “nemško manjšino” – in seveda še manj za jugoslovanske, saj gre v tem primeru za ekonomske migracije. Razlog za ta razmislek leži v razvoju manjšinske politike v zadnjih desetletjih v svetu, v smer, ki zadeve za Slovenijo nekoliko zapleta. Slovenija je za italijansko in madžarsko manjšino (čeprav sta tudi Italija in Madžarska bila okupator, ne samo Nemčija in aneksirana Avstrija) sprejela zakonodajo, ki je bila v svetovnem merilu nadstandardna. Toda načelo avtohtonosti, na katerem manjšinsko ureditev gradi tudi sodobna slovenska ustava, je v teh desetletjih izgubilo na pomenu.

Danes so manjšine v zahodnem svetu opredeljene preprosto kot skupine prebivalstva z lastnim jezikom ali kulturo, in to ne glede na dolžino njihove prisotnosti in geografsko določeno poseljenost. Vrsta držav tako prepoznava na svojih ozemljih manjšine, ki pa jim nujno ne daje kolektivnih političnih (in drugih) pravic, zagotovo ne na takšni ravni in v takšnem obsegu kot ga naša ustava daje obema našima avtohtonima manjšinama. Mnogo držav se omejuje le na individualne pravice manjšinskega prebivalstva. Kako naj se Slovenija odzove na te spremembe v odnosu do manjšin? Pripadniki jugoslovanskih narodnosti namreč ciljajo prav na te premike v razmišljanju.

V sodobni demokratični pravni evropski državi ni moč razmišljati o tem, da bi komurkoli krčili že pridobljene in uveljavljene pravice, še posebej ne na tako občutljivem področju kot je manjšinsko. Ne smemo pozabiti, da gre za naše sodržavljane. V luči pomena, ki ga danes pripisujemo koheziji, mora vsaka odgovorna politika storiti vse, da slovenski državljani italijanskega, madžarskega, nemškega, srbskega, hrvaškega itd. jezika še naprej doživljajo Slovenijo kot svoj dom; dom, v katerem je (sorazmeren) javni prostor tudi za njihov jezik in kulturo. Biti doma v Sloveniji mora zveneti enako prijetno v jezikih vseh, ki so se v njej rodili ali si jo izbrali za svoj dom; vsak slovenski državljan mora čutiti Slovenijo kot svoj dom.

Če je ta dom nekje drugje, Slovenija pa le “začasno bivališče”, to predstavlja za državljana in državo težavo. Tovrstne preglavice imajo že nekaj časa v Nemčiji z delom turških priseljencev; pojavljajo se torej predvsem z mlajšimi generacijami migrantov. Te zahodne izkušnje kažejo, da so večplastne identitete sicer možne, da so realnost, s katero se da živeti in ki lahko bogati, vendar pa mora biti državljanstvo – če naj ohrani smisel – dovolj zasidrano v poistovetenju s fizičnim prostorom in državo, v kateri pripadnik manjšinske narodnosti kot državljan živi.

Kako torej ravnati? Pritisk Avstrije in pritisk jugoslovanskih narodnosti (za katerimi je prikrit, a občasno tudi javen pritisk držav z območja nekdanje Jugoslavije) lahko Slovenijo ob opisanem hkratnem razvoju koncepta manjšine privede v zelo zahteven položaj: položaj, v katerem bo naša država videna kot tista, ki je morala popustiti pod pritiskom tujine (z vsemi posledicami za njeno zunanjo in notranjo politiko), ali pa se bo morala spustiti v konflikt z mednarodnimi organizacijami, npr. Svetom Evrope (če se bo odločila za restriktivne ukrepe ali pa če ne bo dovolj zgodaj modernizirala svoje zakonodaje). Slovenija mora zato delovati proaktivno in preventivno ter svojo manjšinsko politiko prilagoditi stvarnosti in sodobnim trendom na tem področju.

Morda izhod iz teh zagat ponujata dva, na videz nepovezana instituta: drugi dom slovenskega parlamenta in regionalizacija Slovenije. Državni svet je že dalj časa predmet razmišljanj, kako preprečiti, da bi bil ta zbor videti le kot nebodigatreba občasni instrument za zaviranje kakega zakona. Z nekaj smelosti bi se Državni svet iz korporativističnega organa (ki spominja na zbore skupščine prejšnjega sistema) lahko prelevil v zastopnika regij.

V ta namen pa je potrebna seveda regionalizacija Slovenije – in to ne na mnoštvo malo večjih občin, ampak na par (zgodovinsko in ekonomsko) utemeljenih regij, ki bodo tudi vsaj približno dorasli sogovorniki regijam v sosednjih državah, tudi na področju manjšin. V tako zasnovanem drugem domu bi lahko našli svoj legitimni prostor tudi razni bivši (npr. bivši predsedniki države in vlade), za katere bi bilo torej poskrbljeno, da dobe spoštovanje, ki jim gre, in da se hkrati ne prelevijo v strice iz ozadij. V drugem domu parlamenta pa bi končno lahko našli primerno mesto za slovenske manjšine izven RS in za predstavnika Slovencev po svetu.

Prav tako – in kar je za ta prispevek bistveno – bi pomembno mesto v tako prenovljenem Državnem svet/Senatu lahko našli predstavniki manjšin: tudi nemške in jugoslovanskih narodnosti, in to brez resnejših posegov v ustavo. V ustavi bi še vedno ohranili določilo iz zadnjega odstavka 64. člena, da “zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.” Še vedno bi lahko v Ustavi ohranili simbolni poudarek glede avtohtonih italijanske in madžarske skupnosti (in romske), ki pa bi jim dodali še nemško: s tem ne bi naredili nič drugega, kakor prepoznali zgodovinsko dejstvo o posebnem doprinosu, ki so jih imele te skupnosti, vključno z nemško, pri formaciji slovenske nacije.

“Selitev” politične zastopanosti manjšin v drugi dom bi odpravila nekatere ustavno-pravne in politične dileme: dva poslanca od devetdesetih sta – v zadevah, ki se ne tičejo manjšinskih pravic – resnično izredno izpostavljena političnim pritiskom, kakor smo lahko opazovali ob vsakokratnem postavljanju vlade ali pri nekaterih najpomembnejših zakonih. Tudi po zadnjih volitvah je novo izvoljeni poslanec madžarske skupnosti Ferenc Horvath sam dejal: “Kakršna koli bo vlada, mora biti stabilna, narodnostna poslanca morata imeti nevtralno držo, želim si, da ne bomo v nerodnem položaju jeziček na tehtnici.”

Ne nazadnje, selitev bi razbremenila nepotreben naboj, ki ga v naši družbi ima (za ene) omenjanje nemške manjšine ali (za druge) manjšin jugoslovanskih narodov.  Pravice posameznih manjšin bi lahko uredili z zakoni, del regulative in izvedbe pa celo prepustili novo oblikovanim regijam/pokrajinam/deželam. (Avstrija se pri ne prav evropskem odnosu do slovenske manjšine pogosto izgovarja na avtonomijo dežele Koroške, ki, mimogrede, v svoji novi ustavi komaj in posredno omenja Slovence.)

Pri tem bi zakonodaja morala upoštevati specifiko in dejstvo, da je (z izjemo Kočevskih Nemcev) danes izredno težko, če celo nemogoče opredeliti območje poseljenosti nemške ali jugoslovanskih skupnosti. Zato tudi 11. člen Ustave, ki govori o italijanščini in madžarščini, kot uradnima jezikoma na območjih, kjer živita obe manjšini, ne more biti analogno uporabljen za nemško govorečo skupnost, še manj seveda za skupnosti jugoslovanskih narodov. A npr. dodaten napis (na specifični tabli – tako kot to delajo v Italiji) s kočevarskimi imeni z zemljo zravnanih krajev na Kočevskem, bi bil lahko simbolna oddolžitev in celo turistično privlačna poteza.

Zakonodajalci, v dialogu z relevantnimi manjšinami in znanostjo, bi morali poiskati načine, kako naj se prisotnost vseh omenjenih manjšin in njihov doprinos k sodobni slovenski naciji odrazi v javnem prostoru in javni zavesti. Bistveno je, da manjšine (kakorkoli jih že definiramo) ne bodo orodje za boj med političnimi strankami, ki bi stranke in ljudi delil na bolj ali manj patriotske; in da prav tako ne bodo orodje v rokah tujih nacionalistov. Vodilo rešitev mora biti spoštovanje individualnih pravic; ko gre za kolektivne pravice manjšin pa morajo te biti v sozvočju z ohranjanjem družbene in državne kohezije.

In kaj storiti z odporom do nekdanjih okupatorjev ali s stoletnim strahom pred germanizacijo? Slovenija bi veliko naredila s tem, da bi 70 let po koncu vojne nemške, avstrijske, italijanske, madžarske (in v kakšnem primeru tudi hrvaške) predstavnike povabila, da se poklonijo žrtvam okupatorja. Še posebej bi bilo priporočljivo, da se temu posvetijo tako glasni branitelji vrednot odpora in uporništva.