Vir: Gašper Petovar, MMC RTV SLO. Na predstavitvi Poročila 3 s podnaslovom Resnica in sočutje – prispevki k črni knjigi titoizma, ki ga je pripravila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, je urednik knjige Jože Dežman poudaril, da se resnici ni mogoče izogniti in da bo stroka morala “vzpostaviti piramido, ki vodi k pravni državi in etiki”.
V knjigi je poleg dokumentarnih prilog tudi več kot dvajset besedil strokovnjakov različnih področij, ki odkrivajo številne novosti in nova strokovna odkritja. Objavljeni so tudi dokumenti, ki govorijo o osebni odgovornosti Josipa Broza – Tita za “največji pomor neoboroženih ljudi” po drugi svetovni vojni.
Vsebuje tudi poročila o raziskavah morišč in grobišč po Sloveniji, novo poglavje pa odpirajo filozofske, terapevtske in dialoške razprave ter analize spopada med tabuizacijo in detabuizacijo, ki poteka v družbi.
“Upor proti ideološkim zlorabam preteklosti”
Komisija je v predstavitvi poročila zapisala, da so temeljno sporočilo omenjene knjige civilizacijski temelji, ki jih ideološke manipulacije ne morejo zatajiti, razgraditi.
Poudarjajo, da je Poročilo 3 “upor proti ideološkim zlorabam preteklosti s tabuji, diskriminacijo, zagovarjanjem zločinov”. Knjiga je po mnenju komisije tudi “recept za zdravljenje od okužbe s totalitarnim ideologiziranjem, ki je teptalo vest, sočutje, resnico, pravo, človekove pravice in dostojanstvo”, saj povezuje strokovne odgovornosti za odkrivanje resnice in profesionalno odgovorno ravnanje pri raziskovanju in urejanju vprašanj, povezanih z zunajsodnimi poboji ter prikritimi morišči in grobišči.
“Treba je spremeniti naš etični pogled”
Jože Trontelj je v uvodu povedal, da je poslanstvo knjige izraženo že v naslovu, saj je resnica prvi korak: “Treba je čim bolj natančno vedeti, kaj se je zgodilo, in dobiti predstavo individualne usode posameznikov.” Šele takrat bomo po njegovem mnenju lahko razvili sočutje do žrtev povojnih pobojev, brez katerega bodo vsaka prihodnja prizadevanja neuspešna. “Če hočemo, da se te stvari ne bodo nikoli več ponovile, je treba spremeniti naš etični pogled in tega ne morete narediti brez empatije,” je prepričan.
Pojasnil je, da je šlo pri “hladnokrvnih, okrutnih pobojih v imenu ljudstva” za maščevanje novih oblastnikov in da jih ni mogoče opravičevati. Povojni poboji so po njegovem mnenju najhujša kršitev človekovih pravic in zločin proti človečnosti, pri čemer se je treba zavedati, da je šlo pri večini pobitih “nesrečnikov” za povsem navadne ljudi, za slovenske matere, dekleta, očete in sinove, vojni zločinci pa so bili med njimi redki, je pojasnil.
“Usodna pohaba civilizacije”
Trontelj dodaja, da so povojne poboje zagrešili in izvršili Slovenci ter da so tako tisti, ki se iz teh zločinov norčujejo, kot tisti, ki so tiho, dediči bratomora. Zločini, ki so se po drugi svetovni vojni zgodili nad civilnim prebivalstvom, so po Trontljevem prepričanju usodno poškodovali naš etični čut in usodno pohabili civilizacijo.
Zato se ne strinja s pozivi nekaterih, da je treba te dogodke pozabiti ter začeti gledati in delati za prihodnost, saj je prepričan, da moralnega dolga s tem ne bomo mogli poplačati, “dolgoročnemu zadušljivemu bremenu krivde ne bomo ušli”.
Pot je po njegovih besedah samo ena, s spoznanjem in priznanjem krivde in vsaj simbolično popravo krivic. Ob tem je poudaril, da je težava pri iskanju resnice in sprave indoktrinacija. “Spačene moralne norme se pogosto prenesejo v naslednji rod, tako petdeset let stari vrednotni sistem ne bo izumrl z zadnjimi udeleženci medvojnih in povojnih dogodkov.”
