Predstave o Jordaniji so padle na glavo

Fantje in punce zagnani za uČenje, foto: Klara Avsenik.
Fantje in punce zagnani za učenje, foto: Klara Avsenik.

Moja (več kot le) prostovoljska izkušnja Jordanije

Pred sedaj že skoraj pol leta sem se vrnil iz Jordanije, kjer sem kot prostovoljec Evropske prostovoljske službe (EVS) na projektu Zavoda Voluntariat in WE centra preživel šest mesecev. Moja osnovna prostovoljska dejavnost je bila poučevanje begunskih otrok iz Palestine in v manjši meri tudi iz Sirije. Čeprav s sedanjo situacijo prihoda beguncev v Slovenijo moja izkušnja dobiva nove razsežnosti, bistvo ostaja isto. Jordanija je v marsičem moje predstave obrnila na glavo.

Stanovanje

Začnimo s tistimi preprostejšimi. Ko sem odhajal v Jordanijo, sem si predstavljal, da odhajam v državo, kjer bodo stvari poceni, status pa, če sem iskren, opazno nižji kot v Sloveniji. No, pa sem bil že prvi večer sprejet v ogromnem, 4-sobnem stanovanju z dvema kopalnicama in plazma televizorjem. Za študentske razmere luksuz. Vem pa, da mnogi Jordanci ne živijo tako. Stanovanje sem si v začetku delil še s štirimi sostanovalci: Khaleedom in Mohamedom iz Iraka, Bilalom iz Savdske Arabije ter mojim so-prostovoljcem Gregorjem. Spet bom iskren. Na začetku sem si predstavljal, da fantje iz Iraka ali Savdske Arabije živijo povsem drugačno življenje kot nekdo iz Slovenije. Saj v marsičem ga, toda kako sem bil presenečen, ko so poznali več ameriških filmov kot pa jaz, ko so prepevali Hakuna matata iz Levjega kralja, v avtu pa »navijali« Linkin Park in Evanescence, skupine moje srednje šole. Pa ni bilo samo to, da ne naštevam, precej več skupnega torej, kot sem pričakoval.

Seveda je življenje v stanovanju postreglo tudi s spoznavanjem različnosti. V stanovanju smo imeli kar precej časa posebno gostjo: Bilalovo mamo Bušro. No, tudi ona je korenito spremenila moje predstave. Tokrat tiste o ženski, odeti v črno in zaviti v ruto. Predstavljal sem si jo tiho, zadržano, pobožno, strogo, ozkogledo, skoraj malo »zategnjeno«. Skrbelo me je, da jo bom z eno napačno gesto užalil ali prizadel njena verska čustva. No, če izvzamemo pobožnost – molila je kar redno – je bila moja »arabska mama« pravo nasprotje. Glasna, zgovorna, nasmejana, dobrodušna. Rekla je, da naju je z Gregorjem vzljubila kot bi bila njena sinova. Nič ni imela proti, če so na obisk prihajale punce. Nič čudno me ni gledala, ko sem v petek (sveti dan) šel k maši. Res je, sina je učila, da mora biti njegova žena dobra gospodinja. Res je tudi, da ko so prišli obiski, nismo pili alkohola. A vseeno, precej daleč od mojih stereotipov o muslimanski ženski. Hkrati sem se ob tem naučil, da v Jordaniji ni nič čudnega, če mlademu fantu za kakšen teden ali dva tudi v študentskem stanovanju na pomoč priskoči mama.

Snega do kolen. Ne bi si mislil.
Snega do kolen. Ne bi si mislil.

Islam

No, pa smo se dotaknili še ene teme, kjer so moje predstave merile malce mimo tarče. O svojem krščanskem življenju, v sicer 97 % islamski državi sem že pisal v Mladem valu. Vseeno lahko izpostavim tisto bistveno, kar se tiče spreminjanja predstav. Na kratko … v Jordaniji sem se lažje pred ljudmi opredeljeval za kristjana kot pa v Sloveniji. Prej sem se bal, kako me bodo muslimani sprejeli. Da bi me morda imeli za manjvrednega, nečistega, bi me hoteli spreobrniti, da bi moral skrivati taizejski križ za mojim vratom. Nič od tega. Moja izkušnja je, da so me ljudje spoštovali in razumeli. Taksist (musliman) mi je na poti do cerkve voščil vesel Božič, ko je izvedel, da grem k maši. Na izletu s patri jezuiti na ruševine zgodnjekrščanskih »cerkvic« je na avtobusu poleg mene sedel Raid, musliman, zaposlen v jezuitskem centru. Moji muslimanski prijatelji so me razumeli, ko sem se na petke v postu odpovedoval mesu. Moj mentor Anan mi je želel pomagati pri iskanju maše v angleščini. Država je meni in drugim jordanskim kristjanom podarila prost dan na Veliko noč. In še je bilo izkušenj. Teh osebnih. V pogovoru je kak mlad kristjan vseeno »pojamral«, da vse ni tako rožnato, a prav konkreten ni bil nihče. Debate na ravni politike, medtem ko so se vsi z veseljem družili z muslimanskimi prijatelji, morda celo sošolci iz katoliških šol.

Delo z begunci

Taborišče Suf
Taborišče Suf

Niti tistih najbolj očitnih napačnih idej, ki so z izkušnjo dobile novo podobo, s tem še nismo izčrpali. Morda celo najbolj zgrešena je bila moja predstava, da bom v okviru svojega prostovoljstva lahko »na veliko« pomagal travmatiziranim otrokom v velikih, prenapolnjenih, blatnih begunskih taboriščih. Ne glede na lepe želje, sem večino časa pripravljal aktivnosti v angleščini za otroke iz t.i. begunskega taborišča Suf. Ja, tudi to je begunsko taborišče, ampak nič kaj podobno tistim s televizije. Zidane hiše, kanalizacija, internet in otroci, ki predstavljajo že drugo ali tretjo generacijo palestinskih beguncev, iz časa 6-dnevne arabsko-izraelske vojne 1967. leta. Pojem »begunec« je širok.

Predvsem pa pojem begunec ni več samo abstrakten pojem, ko spoznaš ljudi. Imel sem tudi to možnost, da sem proti koncu svojega prostovoljstva dva meseca delal s sirskimi begunci, ki so bili nastanjeni v večstanovanjski hiši. Uau, ta izkušnja je šele vplivala na moje predstave. Tiste o zlomljenih ljudeh, razcapanih revežih, brez vsega, ki potrebujejo le našo pomoč, so zamenjale tiste o močnih ljudeh, ki se borijo, ki ohranjajo upanje in so še po vsem tem, kar so preživeli, zmožni deliti tolikšno ljubezen, da tega ni moč pripisati zgolj človeškim močem. In te izkušnje se me drže še danes. Ko pri poročilih vidim gospo na natrpanem vlaku, se spomnim na Ebtisan, učiteljico angleščine, ki je prostovoljno poučevala otroke, ki niso mogli hoditi v šolo. Ob mojem prvem obisku je ob pripovedovanju težkih zgodb otrok ona mene bodrila, naj bom optimističen. Ko vidim moža ob ograji, se spomnim na Waleeda, ki je iz Sirije pobegnil, ker bi moral napasti vas, v kateri so živeli njegovi sorodniki. Njegova žena mu je v Jordanijo sledila nekaj mesecev kasneje, po porodu njune mlajše deklice Lane. Njune gostoljubnosti ne morem opisati z besedami. Ko vidim majhno sirsko deklico v roza puloverju, se spomnim na … Alisar, ki je takrat še imela nočne more in druge simptome posttravmatske stresne motnje. Videla je, kako so njenega očeta mučili do smrti. Pa na Masarja iz Iraka, študenta računalništva in prostovoljca pri Jezuitski službi za begunce, pa … ja, na težke zgodbe, a lepe trenutke. Na zelo različne ljudi.

Zato težko odgovarjam na to, kaj si mislim o beguncih, kakšni so in kaj bo njihova prisotnost prinesla Evropi. To bi bile bolj moje predstave, o njih pa dosti pove prav tale članek. Vsekakor upam, da bom imel možnost koga osebno spoznati. Da se bodo predstave »sukale« s pozitivnim spinom.