Predstave o Jordaniji so padle na glavo

26
328
Fantje in punce zagnani za uČenje, foto: Klara Avsenik.
Fantje in punce zagnani za učenje, foto: Klara Avsenik.

Moja (več kot le) prostovoljska izkušnja Jordanije

Pred sedaj že skoraj pol leta sem se vrnil iz Jordanije, kjer sem kot prostovoljec Evropske prostovoljske službe (EVS) na projektu Zavoda Voluntariat in WE centra preživel šest mesecev. Moja osnovna prostovoljska dejavnost je bila poučevanje begunskih otrok iz Palestine in v manjši meri tudi iz Sirije. Čeprav s sedanjo situacijo prihoda beguncev v Slovenijo moja izkušnja dobiva nove razsežnosti, bistvo ostaja isto. Jordanija je v marsičem moje predstave obrnila na glavo.

Stanovanje

Začnimo s tistimi preprostejšimi. Ko sem odhajal v Jordanijo, sem si predstavljal, da odhajam v državo, kjer bodo stvari poceni, status pa, če sem iskren, opazno nižji kot v Sloveniji. No, pa sem bil že prvi večer sprejet v ogromnem, 4-sobnem stanovanju z dvema kopalnicama in plazma televizorjem. Za študentske razmere luksuz. Vem pa, da mnogi Jordanci ne živijo tako. Stanovanje sem si v začetku delil še s štirimi sostanovalci: Khaleedom in Mohamedom iz Iraka, Bilalom iz Savdske Arabije ter mojim so-prostovoljcem Gregorjem. Spet bom iskren. Na začetku sem si predstavljal, da fantje iz Iraka ali Savdske Arabije živijo povsem drugačno življenje kot nekdo iz Slovenije. Saj v marsičem ga, toda kako sem bil presenečen, ko so poznali več ameriških filmov kot pa jaz, ko so prepevali Hakuna matata iz Levjega kralja, v avtu pa »navijali« Linkin Park in Evanescence, skupine moje srednje šole. Pa ni bilo samo to, da ne naštevam, precej več skupnega torej, kot sem pričakoval.

Seveda je življenje v stanovanju postreglo tudi s spoznavanjem različnosti. V stanovanju smo imeli kar precej časa posebno gostjo: Bilalovo mamo Bušro. No, tudi ona je korenito spremenila moje predstave. Tokrat tiste o ženski, odeti v črno in zaviti v ruto. Predstavljal sem si jo tiho, zadržano, pobožno, strogo, ozkogledo, skoraj malo »zategnjeno«. Skrbelo me je, da jo bom z eno napačno gesto užalil ali prizadel njena verska čustva. No, če izvzamemo pobožnost – molila je kar redno – je bila moja »arabska mama« pravo nasprotje. Glasna, zgovorna, nasmejana, dobrodušna. Rekla je, da naju je z Gregorjem vzljubila kot bi bila njena sinova. Nič ni imela proti, če so na obisk prihajale punce. Nič čudno me ni gledala, ko sem v petek (sveti dan) šel k maši. Res je, sina je učila, da mora biti njegova žena dobra gospodinja. Res je tudi, da ko so prišli obiski, nismo pili alkohola. A vseeno, precej daleč od mojih stereotipov o muslimanski ženski. Hkrati sem se ob tem naučil, da v Jordaniji ni nič čudnega, če mlademu fantu za kakšen teden ali dva tudi v študentskem stanovanju na pomoč priskoči mama.

Snega do kolen. Ne bi si mislil.
Snega do kolen. Ne bi si mislil.

Islam

No, pa smo se dotaknili še ene teme, kjer so moje predstave merile malce mimo tarče. O svojem krščanskem življenju, v sicer 97 % islamski državi sem že pisal v Mladem valu. Vseeno lahko izpostavim tisto bistveno, kar se tiče spreminjanja predstav. Na kratko … v Jordaniji sem se lažje pred ljudmi opredeljeval za kristjana kot pa v Sloveniji. Prej sem se bal, kako me bodo muslimani sprejeli. Da bi me morda imeli za manjvrednega, nečistega, bi me hoteli spreobrniti, da bi moral skrivati taizejski križ za mojim vratom. Nič od tega. Moja izkušnja je, da so me ljudje spoštovali in razumeli. Taksist (musliman) mi je na poti do cerkve voščil vesel Božič, ko je izvedel, da grem k maši. Na izletu s patri jezuiti na ruševine zgodnjekrščanskih »cerkvic« je na avtobusu poleg mene sedel Raid, musliman, zaposlen v jezuitskem centru. Moji muslimanski prijatelji so me razumeli, ko sem se na petke v postu odpovedoval mesu. Moj mentor Anan mi je želel pomagati pri iskanju maše v angleščini. Država je meni in drugim jordanskim kristjanom podarila prost dan na Veliko noč. In še je bilo izkušenj. Teh osebnih. V pogovoru je kak mlad kristjan vseeno »pojamral«, da vse ni tako rožnato, a prav konkreten ni bil nihče. Debate na ravni politike, medtem ko so se vsi z veseljem družili z muslimanskimi prijatelji, morda celo sošolci iz katoliških šol.

Delo z begunci

Taborišče Suf
Taborišče Suf

Niti tistih najbolj očitnih napačnih idej, ki so z izkušnjo dobile novo podobo, s tem še nismo izčrpali. Morda celo najbolj zgrešena je bila moja predstava, da bom v okviru svojega prostovoljstva lahko »na veliko« pomagal travmatiziranim otrokom v velikih, prenapolnjenih, blatnih begunskih taboriščih. Ne glede na lepe želje, sem večino časa pripravljal aktivnosti v angleščini za otroke iz t.i. begunskega taborišča Suf. Ja, tudi to je begunsko taborišče, ampak nič kaj podobno tistim s televizije. Zidane hiše, kanalizacija, internet in otroci, ki predstavljajo že drugo ali tretjo generacijo palestinskih beguncev, iz časa 6-dnevne arabsko-izraelske vojne 1967. leta. Pojem »begunec« je širok.

Predvsem pa pojem begunec ni več samo abstrakten pojem, ko spoznaš ljudi. Imel sem tudi to možnost, da sem proti koncu svojega prostovoljstva dva meseca delal s sirskimi begunci, ki so bili nastanjeni v večstanovanjski hiši. Uau, ta izkušnja je šele vplivala na moje predstave. Tiste o zlomljenih ljudeh, razcapanih revežih, brez vsega, ki potrebujejo le našo pomoč, so zamenjale tiste o močnih ljudeh, ki se borijo, ki ohranjajo upanje in so še po vsem tem, kar so preživeli, zmožni deliti tolikšno ljubezen, da tega ni moč pripisati zgolj človeškim močem. In te izkušnje se me drže še danes. Ko pri poročilih vidim gospo na natrpanem vlaku, se spomnim na Ebtisan, učiteljico angleščine, ki je prostovoljno poučevala otroke, ki niso mogli hoditi v šolo. Ob mojem prvem obisku je ob pripovedovanju težkih zgodb otrok ona mene bodrila, naj bom optimističen. Ko vidim moža ob ograji, se spomnim na Waleeda, ki je iz Sirije pobegnil, ker bi moral napasti vas, v kateri so živeli njegovi sorodniki. Njegova žena mu je v Jordanijo sledila nekaj mesecev kasneje, po porodu njune mlajše deklice Lane. Njune gostoljubnosti ne morem opisati z besedami. Ko vidim majhno sirsko deklico v roza puloverju, se spomnim na … Alisar, ki je takrat še imela nočne more in druge simptome posttravmatske stresne motnje. Videla je, kako so njenega očeta mučili do smrti. Pa na Masarja iz Iraka, študenta računalništva in prostovoljca pri Jezuitski službi za begunce, pa … ja, na težke zgodbe, a lepe trenutke. Na zelo različne ljudi.

Zato težko odgovarjam na to, kaj si mislim o beguncih, kakšni so in kaj bo njihova prisotnost prinesla Evropi. To bi bile bolj moje predstave, o njih pa dosti pove prav tale članek. Vsekakor upam, da bom imel možnost koga osebno spoznati. Da se bodo predstave »sukale« s pozitivnim spinom.

26 KOMENTARJI

  1. Lep prispevek, ki pokaže kako le osebna izkušnja spreminja, preoblikuje človeka.

    Manjkajo gotovo še kakšne druge izkušnje življenja v drugih vlogah in drugih islamskih državah (diktaturah). Pred časom je en tak izkušen popotnik sodeloval na omizju (Tarča?) in totalno ob živce spravljal politkomisarje in lepih želja polnih predsodkarjev. Kdo je bil? Govoril pa je iz osebnih izkušenj, ostali iz politkomisarske družboslovne literature.

    Ne bi škodilo vsakemu šolajočemu (ali kar vsakemu Slovencu ena taka vsaj mesečna, osebna izkušnja) prostovoljca.

    Pa še izkušnja podjetništva. Da se špartansko soočijo s tekmo, real life, bitkami, strahom, nevarnostjo,.. Ker se mi zdi, da velik del prostovoljcev začne magično sanjariti o sistemu in državi (socializem) ki bi odpravila (z visokimi davki) vse krivice na svetu.

    V ZDA mora mularija med šolanjem imeti cca 100 ur prakse prostovoljske pomoči. To jim gradi identiteto in pristno sočutje, solidarnost. V Sloveniji ljudje malikujejo sočutje, solidarnost – niti pod razno tega ne živijo. Saj večina razvajencev v poznih 40ih letih niti zase ni zmožna poskrbeti, živijo na seskih države in staršev.

      • Tako je. To je ta tip. Po svoje mi je prava avtoriteta, saj ima številne izkušnje, gotovo vidi dobre in slabe stvari različnih ljudstev. Racionalno je pokazal na vzroke: miselna zaprtost, tiranije, religija sovraštva, stalne vojne med šiiti in suniti, vojne med narodi in plemenske vojne. Kjer Zahod ni krivec.

        Zelo nasproten pogled na Sirijo ima mati Agnes (Neža). Zakaj ga Časnik ne objavi? Kje sem ga zasledil: v Domovini ali na iskreni.net?

        A sploh obstaja muslimanska država, ki ni diktatura? Singapur?
        Ali muslimani so strpni?
        Problem, ki ga je Preac izpostavil je vzrok sedanjih milijonskih muslimanskih migracij: tiranije razpadajo, 60% brezposelnost, indoktriniranost, fevdalna Fritzlova klet, koncentracijska taborišča,..

        Odličen komentator na Reporterju mi je damjan oz. dmjn

        ‘ Muslimanstvo je komunizmu blizu prav v tem, da oba potrebujeta sovražnika (verskega ali državnega), ki ga preganjata s terorizmom! Razlika je v tem, da muslimani podložne ženske “zafirnkajo” čez usta, komunisti pa državljane čez oči! ‘

        • Libanon ni diktatura. Jordanija komajda. Tunizija mislim, da tudi ni. Za Alžirijo ne vem povsem, a mislim, da so z državnim udarom islamistom vzeli demokratično dobljeno oblast. Podobno kot nedavno v Egiptu.

          Tako kot se muslimanska država razlikuje ena od druge, tako se musliman tudi razlikuje eden od drugega. Nekateri so vendarle strpni in miroljubni. Ali celo modri. Bolj kot če ne bi imeli vere.

          Poenostavljanje ni v redu stvar.

  2. Ne preseneča med ta zanimiva jordanska izkušnja. Če bi bile razmere v celotnem arabskem svetu danes podobne kot v Jordaniji ( z izjemo tamkajšnje begunske krize, seveda), bi bilo čudovito. Vsekakor ima stanje precej opraviti z pro-zahodno jordansko kraljevo družino, tudi z na Angleškem elitno šolanim trenutnim kraljevskim parom.

    Podobne občutke bi gost lahko zapisal še kje v arabskem svetu. Recimo Kuvajtu, Tunisu, Maroku. A daleč od tega, da povsod. V Gazi je recimo pač drugače. Ali v Libanonu, ki je nekoč bil bližnjevzhodna Švica. Sirija, Irak, Libija so pa ta hip pač tam, kjer so. Tudi po krivdi nas, Zahoda. Kar se nam vrača kot bumerang.

    Sicer bi pa tudi jaz pohvalil ta lepo berljiv zapis in humanitarno izkušnjo. Tudi kakšen nepotreben predsodek lahko odpravi pri tistih, ki ga berejo. ( Žal dvomim, da bojo to brali prav mnogi od tistih, ki imajo največ predsodkov.)

    • Gospod IF,
      po eni strani je lepo, da ste priznali krivdo za naval beguncev v Evropo. Po drugi strani pa me vseeno zanima, le kaj za vraga ste naredili?

      Jaz se pa ne čutim nič krivega za stanje na Bližnjem vzhodu. Nimam oblasti, da bi prevzel odgovornost. Pa tudi koristi nimam. Trdim, da podobno velja za veliko večino prebivalcev Zahoda.

      • Po malem smo vsi krivi, s tem kar počnemo in s tem česar ne počnemo, pa bi morda morali, za to, kakšno oblast imamo in za to, kar ta oblast počne. Kar počne nam in drugim.

        • Kako smo potem šele Slovenci krivi, ker imamo še vedno na oblasti komunistične oligarhe, impotentno opozicijo in jalovo civilno družbo. Cerkev pa niti znamenj časa ne zna brati v Sloveniji, kaj šele ponujati rešitev ali jih celo živeti. Je vdana dekla oblasti, da kaj fičnikov pade iz vladarjeve (davkoplačevalske) 10 milijardne vreče vsako leto. Če človek ni ekonomsko svoboden, tudi svobodno ne more govoriti, delati, misliti in živeti. Tudi verovati ne.

          • Saj tudi smo, ker nam naš greh ne pusti videti rešitev. Strah za svojo kožo. Vendar meso zmaguje, znajo povedati modri. Morda torej nismo krivi, le čas še ni prišel. Da pa prihaja, no vsaj to vidimo. Ko bo čas prišel pa bolje, da smo pripravljeni.

  3. Skratka: ko muslimani po demokratični poti v Evropi prevzamejo oblast, kristjanom ne bo nič slabše kot zdaj.

    • .. ko bo tudi Amerika muslimanska, ne bo kristjanom v svetu nič slabše kot danes kristjanom v Iraku in Siriji. Ali partisočletnim arheološkim arheološkim spomenikom.

      • Če kaj bo Severna Amerika španska velik prej kot bo muslimanska zato njim glede tega ni potrebno skrbet.

    • Ja, odgovorni v Islamu se bolje zavedajo, koliko je ura, kot naši, EU politiki na oblasti. Me prav zanima, od kje našim politikom to nojevsko tiščanje glave v pesek pred islamom? Zakaj? Gre res samo za ostati na oblasti, biti izvoljen še za sledeča štiri leta? Pri tem je lahko vsak negativni pojav v njihovem mandatu ovira. Kaj resnično nimajo kakih višjih ciljev, na primer nekaj storiti za splošno dobro državljanov, ki so jih izbrali, da jih vodijo?

  4. Mati Agnes iz Sirije (težko sprejemam njeno čaščenje nacional-socialističnega (stranka BAAS) diktatorja Asada, ki ga podpirata Iran (šiiti, Alaviti) in Rusija (komunistično geostrateško območje).
    geopolitika.si/2015-09-23-mati-agnes-sirija-isis-begunci/

    • Assad je sprožil državljansko vojno v Siriji, je glavni krivec, da se je t.i. arabska pomlad v Siriji spremenila v krvavo klanje.
      Med komentatroji na tej strani ga občuduje Zdravko.

      • Zanimivo. Tudi If je popolnoma nekritičen do Asada. Že Asadov oče je na oblast prišel z množično klavnico in z njo desetletja vzdrževal oblast.

        Zanimivo in naravno je, da so v vsaki tematiki naša mnenja različna. Pri vas je samo o JJ in SDS mnenje isto. Ali tabu.

        • Ne, nisem nekritičen do Asada. To je spet ena insinuacija tule kontra meni. Krut voditelj je. Nemogoč. Vsi ti voditelji na liniji BAAS so zame precej podobni: Naser, Gadafi, Sadam, oba Asada. Ideologija je pa mešanica socializma, arabskega nacionalizma in antiimperializma ( nekoč neuvrščenost). Ni čudno, da so bili vsi ti pajdaši s Titom.

          Če je Asad edina alternativa islamistom in ISIS, potem sem za Asada. Realno zdaj ne vidim druge možnosti. ( Asad se noče umakniti tudi zato, ker se boji, da konča kot Sadam.)Ali pa nadaljevanje vojne. Mislim, da je vojna hujše kot titoistična diktatura. Podobno kot v Jugoslaviji je tudi v Asadovi vladavini s trdo roko in kultom osebnosti, vseeno veljala neko “bratstvo in jedinstvo” – miroljubna koeksistenca verskih in etnično-plemenskih skupnosti. Kar je danes razpadlo in se dogaja čista groza.

          Vsi sirski kristjani danes upajo na zmago Asada. Mislim, da to veliko pove. Italijanski priznani filozof in bivši župan Benetk Cacciari paradoksno v veliki razočaranosti glede politike EU polaga upe le še v Rusijo, da bo omogočila zmago Asadovi strani, kar tudi vidi kot edino sprejemljivo rešitev. Med drugim za begunski problem. Ki ga resnici na ljubo vse države okoli nas čutijo zaenkrat mnogo močneje od Slovenije, a se stvar lahko hudo spremeni nam na škodo.

          • To pa je zanimiv podatek. Predvsem za Američane se mi zdi, da vse skupaj prepuščajo lastni usodi po debaklih od Iraka, Libije do Somalije in Afganistana. Najbrž jim je predrago. Pa še nimajo več tolikšnih apetitov po nafti, ko črpajo nafto iz skrilavcev. Evropejci se ponavadi itak rajši šlepamo za Američani.

          • Razlika je ta, da ste vi množina. Jaz pa sem sam in me vikaš. Deloma se strinjava z Alfe (a je on večji optimist od mene, več ima krščansko vstajenskega upanja). S komunističnimi kloni ali katerimkoli kolektivom me ne moreš enačiti, ker imam z njimi toliko malo skupnega, kot mene in slovenskega desničarja vrednotno razlikuje: zelo malo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite