Predstava na avgustovskem nočnem nebu: Utrinki [meteorji, Solze svetega Lovrenca, Perzeidi]

Sredi avgusta nas vsako leto ponoči razveselijo »padajoče« zvezde, utrinki (meteorji). Utrinek povzroča peščeni drobec – meteor (velikost utrinka je okoli 50 µm, masa utrinka se giblje od 10 -5 do 1g), ki zažari, ko prileti v Zemljino atmosfero iz medplanetnega prostora. Meteorji padajo v našo atmosfero iz višine, ki je v povprečju iz 110 km nad Zemljo, padajo pa s hitrostjo nekaj deset km/s (od 20 km/s do 75 km/s). Pri trenju z molekulami zraka se peščeni drobec segreva, izpareva in pušča za seboj svetlečo sled.

Od kot ti prašni delci, da postanejo utrinek (meteor)? Več kot 90 % utrinkov so ostanki prašnih delcev različnih kometov, ki jih za seboj puščajo v svojih prašnih repih. Ko naša Zemlja prečka tak ostanek prašnih delcev kometa, se utrnejo utrinki.

Ko opazujemo utrinke, na nebu zarišejo ravno sled in če te sledi podaljšamo nazaj, opazimo, da se podaljški kažejo smer proti določenemu ozvezdju. Dobimo občutek, da je center roja utrinkov v ozvezdju. Vendar temu ni tako, saj zvezde v posameznem ozvezdju po več svetlobnih let oddaljene od nas, utrinki pa so v bližini Zemlje. Toda ker vidimo, da leti aktiven meteorski (utrinkov) roj iz določene točke na nebu (radianta) in ta ima za ozadje določeno ozvezdje, dobi roj po njem ime. Tako imamo npr. Perzeide (ozvezdje Perzej), Geminide (ozvezdje Dvojčkov [lat. Gemini]), Liridi (ozvezdje Lire), Orionidi (ozvezdje Oriona) itd. Med najbolj popularnimi meteorskimi roji sta poleti  Perzeidi in pozimi Geminidi.

V teh poletnih dneh vas torej vabimo, da obiščete avgustovsko predstavo na nebu: šov Perzeidov ali kakor jih tudi imenujemo Solze sv. Lovrenca.

Letos se bodo Solze svetega Lovrenca pojavljale na nebu malo po 10. avgustu, ko goduje sveti Lovrenc. Dogajalo se bo okoli mlaja, torej Luna ne bo nagajala. Lahko jih pričakujemo več noči zapored, toda običajno jih je največ ponoči med 12. in 13., torej letos med nedeljo in ponedeljkom. V tem času naš planet, tako kot vsako leto, potuje skozi pas mikroskopskega prahu, ki je ostal za kometom Swift-Tuttle med njegovo večkratno vrnitvijo v bližino Sonca.

Opazovanje utrinkov

Utrinke vedno opazujemo s prostim očesom, saj nikoli ne vemo natanko, kje se bo prikazal naslednji, vidno polje pri vseh instrumentih pa je zelo omejeno. S prijetno družbo se namestimo pod nočni nebesni svod in se veselo zabavajmo tako, da si ob vsakem utrinku kaj zaželitemo. Morda pa se nam želje uresničijo. Kdo ve ??

Še nekaj napotkov za opazovanje

Poiščite »lepo, udobno« jaso stran od mestnih luči (kakšen hribček, planino, goro itd.) in ne pozabite na armafleks ali pa ležalni stol, pa toplo obleko. Noč nastopi okoli 22. ure. in pozorni bodite tam od okoli 23.00. Po polnoči bo verjetno roj najbolj aktiven … Ne pozabite si vzeti s seboj kakšen blok, da si zapišete: kdaj in kje ste opazovali, vreme, število utrinkov, itd …

Kaj pa fotografiranje?

Meteorje najlažje fotografiramo z digitalnimi zrcalno refleksnimi fotoaparati (DSLR). Ključnega pomena pri fotografiranju meteorjev je, da fotoaparat uporabljamo v ročnem načinu, ki je običajno označen z M. Na fotoaparatu nastavimo naslednje nastavitve:

občutljivost (ISO): Z  višanjem občutljivosti bomo lahko posneli šibkejše meteorje, vendar pa postane bolj opazen termični šum. Iz izkušenj določimo optimalno vrednost šuma, ki običajno znaša ISO 800 ali ISO 1600. Količina šuma je odvisna tudi od okoliške temperature in dolžine ekspozicije.

čas osvetlitve: Z dolžino ekspozicije fotoaparatu določimo, kako dolgo naj zbira svetlobo. Izberemo vrednost B (bulb), ki nam omogoča poljubno dolge čase osvetlitve. Tipične vrednosti ekspozicije znašajo med 30 in 60 s, lahko pa uporabljamo tudi daljše čase, vendar pa z daljšimi časi zvezde več niso točkaste, količina šuma narašča, prav tako pa svetlobno onesnaženje postane bolj moteče. Ne pozabite na fotostojalo.

Meteorji se naključno pojavljajo na nebu, zato je načeloma vseeno, katero smer neba fotografiramo. Svetli meteorji se najpogosteje pojavljajo v bližini obzorja, zato fotoaparat usmerimo proti obzorju. Pazimo, da obzorje ne zajema večjega dela obzorja, ampak samo manjši del, še boljše pa je, če fotoaparat usmerimo nizko nad obzorjem. Izogibamo se hišam, drevju in drugim predmetom, ki nam zastirajo nebo. Načeloma se izogibamo tudi Lune in fotoaparat usmerimo čim bolj vstran. Ker Luna osvetli nebo, nekoliko tudi skrajšamo ekspozicijo. Pri daljših ekspozicijah se lahko objektiv zarosi, zato ga je potrebno odrositi, kar storimo tako, da ga segrejemo. To najlažje storimo s fenom, lahko pa ga vstavimo v žep ali pa ga odrosimo z mahanjem roke pred objektivom.

Predlagamo, da si vzamete čas in uživate v igri Stvarstva. Ob utrinkih boste lahko občudovali še Rimsko cesto, ki bo žarela nad vami v tisočerih biserih. Proti jugu vam bo žarel rdeči planet Mars in še planet Saturn. S seboj vzemite še daljnogled 10×50 in prečesavajte Rimsko cesto, da boste resnično  uživali v globinah vesolja.