Predsodki in dejstva o slovenski pravni državi

5
36

Pravna država je za sodobno družbo tako pomembna kot olje za motor. V zadnjih dveh letih smo ugotovili, da ima naša družba težave, hkrati pa vsi slutimo, da so pred nami še večje težave. Zato se sprašujemo, kje so vzroki za sedanjo krizo. Eden od pomembnih vzrokov za veliko slovenskih težav je tudi v (ne-)učinkovitosti naše pravne države. O navedenem vprašanju kroži zelo veliko stereotipov.

1. »Slovenci smo narod prepirljivcev, zato ni čudno, da je toliko sodnih zaostankov.« Navedeni predsodek ne drži, saj Slovenija po številu (novih) zadev prav v ničemer negativno ne odstopa od evropskega povprečja. Kot primer lahko vzamemo število kazenskih zadev na 100.000 prebivalcev: Italija 2.452, Romunija 1.922, Srbija 1.406, Madžarska 1.371, Avstrija – 1.111, Češka 773, Hrvaška 764, Slovenija 727 in Slovaška 499. Navedeno seveda ne pomeni, da marsikaterega konflikta ne bi bilo mogoče rešiti na drugi, ustreznejši, način. Hkrati pa je res, da je država sama ustvarila razmere za veliko povsem nepotrebnih sporov (npr. če rešitev nekaterih zadev traja tudi pet do deset let, je razumljivo, da marsikdo krši pravila, ki jih v primeru normalnega delovanja ne bi (npr. dolžnik, ki računa, da bo šel čez nekaj let v stečaj ves ta čas brez kakršnih težav ustvarja ogromno število sporov, saj ga na koncu ne bo doletela nobena sankcija); če dobi »nekriva« stranka povrnjen le del svojih stroškov in nobenega zadoščenja za izgubo časa in rizike; če sama država ustvarja številne krivice, ki jih na izvensodni način ni pripravljena sanirati;…).

2. »Delo slovenskih sodišč in ostali pravosodnih organov je slabo organizirano in neučinkovito.« Navedeno stališče je na žalost v določeni meri utemeljeno. V Sloveniji imamo eno največjih števil prvostopenjskih sodišč na 100.000 prebivalcev: Slovenija 2,8, Hrvaška 2,8, Srbija 2,3, Avstrija 1,9, Italija 1,8, Madžarska 1,3, Češka 0,8 in Slovaška 1,8. Podobno stanje je tudi glede števila sodnikov na 100.000 prebivalcev: Hrvaška 42,9, Slovenija 39, Srbija 32,2, Češka 28,2; Madžarska 27,3, Slovaška 22,4, Avstrija 20,7 in Italija 10,4. Razlogi za to so vsekakor številčni. Veliko bi bilo mogoče narediti pri učinkovitejši organizaciji dela sodnikov in sodišč, zato je širši javnosti z vidika gospodarnosti organizacije dela (absolutno) odklanjanje sodnikov glede plačila na uspešnost njihovega dela zelo težko razumljivo in sprejemljivo. Ravno tako bi bilo mogoče veliko narediti z boljšo organizacijo dela – npr. brez večjih težav bi bilo mogoče ukiniti okoli tretjino sodišč prve stopnje. Zelo pomemben element je tudi sprememba zakonodaje na področju vodenja sodnih postopkov – zgolj kot primer naj navedem področje prekrškov, kjer v zadnjih letih pri veliki večini zadev dejansko ni zaostankov oziroma zastaranja zadev in to izključno zaradi spremembe organizacije dela.

3. »Slovenski pravosodni sistem je zelo drag.« Na žalost tudi ta predsodek drži, saj za delovanje slovenskega pravosodnega sistema porabimo 0,43 % BDP s čimer smo blizu vrha primerljivih držav: Avstrija okoli 0,15%, Italija 0,20%, Romunija 0,20%, Slovaška 0,24%, Madžarska 0,34%, Srbija 0,42%, Slovenija 0,43% in Hrvaška 0,58%.

4. »Odvetniki so krivi za sodne zaostanke.« Navedeno ne drži. V Sloveniji imamo še vedno relativno zelo malo odvetnikov na 100.000 prebivalcev: Hrvaška 74, Slovenija 75, Slovaška 79, Avstrija 84, Srbija 91, Romunija 95, Madžarska 98 in Italija 290.

5. »Mali človek na sodišču ne najde pravice«. Tega predsodka ni mogoče statistično preveriti, vendar večletno izredno negativno nastrojeno javno mnenje o tem marsikaj pove. Če bi imeli resnično učinkovito pravno državo, se vsa ta leta ne bi dogajale kršitve, kot smo jim bili priča pri privatizaciji, pri kršenju delavskih pravic, pri varstvu pravic oškodovancev in upnikov, … Vse navedeno kaže, da družbeni in tudi pravosodni sistem prej nudita zavetje in zaščito močnejšim in/ali »brezobzirnejšim« subjektom, kot pa obratno. Razlogi za to pa niso samo v politiki in pravosodju, temveč tudi v slovenskem vrednostnem sistemu, ki mu je postala tuja vrednota »odgovornega ravnanja« in kjer se je preko vseh meja razbohotila obča permisivnost, individualizem in egoizem. Dokler ne bo kot obči postulat v naši družbi sprejeto načelo odgovornosti vsakega posameznika in posledično dosledno ter učinkovito sankcioniranje kršiteljev temeljnih pravil, se tudi stanje v pravosodju in naši družbi ne bo bistveno spremenilo.

5 KOMENTARJI

  1. Odlično! Hvala za stvarne podatke.

    Človek si sam ustavari svet, v katerem živi. Če je prepričan, da živi v prepirljivi družbi, potem se bo temu primerno obnašal. Postal bo bolj konfrontativen. Rezultat bo bolj prepirljiva in manj spravljiva družba.

    Veliko problemov si ustvarimo v glavi in jih projiciramo navzven.

  2. Odličen članek. Podprt s številkami. To mi je še posebno všeč.

    Sam sem imel takole občutek, da smo Slovenci narod prepriljivcev, pa številke tega ne potrjujejo.

  3. Škoda, da avtor ni postregel še z naslednjima dvema podatkoma:
    1. povprečen čas reševanja posamezne zadeve ter
    2. število sodnih zaostankov na 100.000 (1.000) prebivalcev v primerljivih državah

  4. Avtor ni pravnik, zato mu lahko marsikaj odpustimo:

    1) Na kazenskem podrocju ni veliko zaostankov, ti so na PRAVDNEM podrocju. In Slovenci se prepiramo v PRAVDAH, ne pa v kazenskih zadevah.

    2 in 3) število sodišč in sodnikov nima veze s slabo organizacijo in ceno sojenja oz. izdatkov za pravosodje. Krivi so procesni zakoni (te sprejemajo politiki v državnem zboru), ki nalagajo sodnikom, da se morajo ubadati z raznovrstnim vročanjem, prelaganjem, pravicam strank ipd namesto s sojenjem. Ce bi sodnik pisal samo sodbe, imamo lahko koeficient 10 sodnikov na 100.000 ljudi (malo karekiram, ampak, ne veste kaj vse je delo sodnika).

    4) Število odvetnikov pove kdo je kriv za zaostanke? Malo se zresnite. Kdo prelaga obravnave, se na vsakem naroku zmišljuje za (po en nov dokaz),…. komu je v interesu čim več narokov. Očitno še niste videli stroškovnika odvetnika. In, ker se vsak na vse pritoži, Višje sodišče pa rado vrača v novo sojenje, ker se mu ne da odločiti.

    5) “Ni pravice”, ker na sodišču vedno ena stran izgubi. Ali pa celo obe- tožnik toži 20.000 eur, sodišče prisodi 5.000 EUR.

    Malo v vednost, predfen delate take silne raziskave na nivoju pravosodnega ministra.

  5. Glede na višino sodnih taks in zaradi mizernega zneska povrnjenih stroškov upravičeni stranki si lahko danes normalno nastopanje pred sodiščem lahko privoščijo samo še tajkuni in “klošarji” (preko brezplačne pravne pomoči). Zaradi tega tudi ni več strahu pred dolgimi vrstami v pravdnih postopkih. Bodo pa vse daljše vrste v kazenskih zadevah, ker bodo ljudje zaradi totalne neučinkovitosti, nesposobnosti in skorumpiranosti slovenskih sodišč prisiljeni poiskati pravico na ulici.

    Tudi na slovenskih sodiščih je ogromno administrativnega osebja, sodniških pripravnikov in strokovnih sodelavcev, zato normalnemu sodniku ni potrebno pisati vabil. Sicer pa ravno sodniki in ostale pravne “avtoritete” pišejo predloge procesnih zakonov, ki jih nato vlada in poslanci zgolj potrjujejo.

    Glede odvetnikov pa je zadeva zelo preprosta – če je sodnik sposoben, bo naredil red, če pa ni, mu lahko vsaka kokoš serje po glavi. Zakaj pa višja sodišča ne odločajo, je potrebno njih vprašati.

    Glede pravice ali nepravice pa imaš popolnoma zgrešene pojme. Sodišče ni zato, da bo ustvarjalo pravico, temveč, da bo pravično reševalo konflikte – ni sodišče krivo, če se eden ali dva norca nista sposobna sporazumeti in ustvarita konflikt. Niti v tem primeru ne moremo govoriti, da ni pravice na svetu. Problem slovenskih sodnikov pa je tudi v tem, da je večini zadnja briga, da bo njihova odločitev pravilna – briga jih predvsem, da čimprej oddelajo svojo normo in lahko gredo pomerjat obleke in čeveljčke po trgovinah.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite