Predsednik Združenih držav Amerike je najvplivnejša oseba na svetu. 58. predsedniške volitve se bodo odvile v torek, 8.11.2016.
Ko odpremo spletni portal Ballotpedia, nam postane hitro jasno, da Američani volitve jemljejo resno. Ameriški volilni sistem je narejen na način, da močno prevladujeta dva politična tabora: republikanski in demokratski. Znotraj obeh taborov najdemo predstavnike različnih svetovnih nazorov. Tako da ni nič nenavadnega, če se denimo nazori članov ene stranke med seboj bolj razlikujejo kot nazori med najbolj zbližanima strujama obeh strank. Kakorkoli obrnemo, za predsednika ZDA se bosta udarila republikanski kandidat Donald Trump in demokratska kandidatka Hillary Clinton. Trenutne javnomnenjske raziskave bolje kažejo Clintonovi, a razlika med njima bi se naj po njunem nedavnem soočenju nekoliko zmanjšala.
Zagovorniki proste trgovinske pobude, nizkih davkov, smiselno odprtih meja, miru in gospodarskega razvoja nad izbiro, ki je pred Američani, ne moremo biti zadovoljni. Združene države Amerike so edina gospodarsko-vojaška velesila sveta. Po moči jim ostale države ne sežejo niti do kolen. Za svetovno blaginjo in razvoj v miru je torej zelo pomembno, kdo je Ameriški predsednik. Obama se je izkazal kot mevžast, nejasnih nazorov, popustljiv v zunanjepolitičnih zadevah in politik, ki je sprejemal dolgoročno škodljive ekonomske ukrepe do državljanov ZDA. Negativna ocena njegovega predsednikovanja bo kmalu prišla v učbenike politične ekonomije.
Clintonova kandidira skupaj s senatorjem Timom Kaineom, Donald Trump pa z guvernerjem Indiane Mikeom Penceom. Oba kandidata sta v mnogo čem sporna ne le za nevtralnega zunanjega opazovalca, temveč v še večji meri za člane njunih lastnih taborov. Oba sta povsem nesprejemljiva za člane nasprotnega tabora. Tako negativne predsedniške kampanje usmerjene v medsebojna obračunavanja v ZDA še ni bilo. Nastala je zanimiva okoliščina, ko se bodo volivci obeh taborov odločali med manj nesprejemljivim kandidatom lastne stranke in bolj nesprejemljivim kandidatom nasprotne stranke. Odločitev ne bo med dobrim in boljšim, temveč med slabim in slabšim. Pod predpostavko, da volivci ne bodo volili člana nasprotne stranke, se odpira minimalen teren Garryju Johnsonu, ki kandidira kot predstavnik libertarnega tabora. Po javnomnenjskih anketah bi naj Johnson dosegel med 5 in 6 odstotki glasov. Glasove bi naj jemal predvsem Donaldu Trumpu.
Zanimive okoliščine lahko nastanejo, če noben izmed kandidatov ne bi prejel vsaj 270 elektorskih glasov, torej vsaj 50% volilnih glasov. Ta scenarij je resnici na ljubo precej malo verjeten, saj pri volitvah elektorjev, ki na kraju določijo predsednika, velja večinski sistem. Takšen scenarij se lahko odpre šele tedaj, če bi kdorkoli izmed preostalih kandidatov zmagal vsaj v eni zvezni državi, kar pa je misija (skoraj) nemogoče. Če bi vsi ostali kandidati skupaj zbrali vsaj toliko, da niti Trump niti Clintonova ne bi zbrala 50%, bi ameriškega predsednika izmed treh kandidatov z največ prejetimi glasovi določil Predstavniški dom, kjer ima vsaka zvezna država en glas, Senat pa bi med podpredsedniškima kandidatoma najbolje uvrščenih kandidatov (najbrž med Penceom in Kaineom) izbral podpredsednika.
Omeniti velja, da elektorji niso zavezani slediti svojemu kandidatu in da lahko ob glasovanju glasujejo za kogarkoli. Kot trenutno kaže, so ne glede na medsebojna obtoževanja v taboru republikancev manj zadovoljni s svojim kandidatom kot v taboru demokratov, ki je prav tako razpet med Sandersove socialiste in Hillaryjine okoljske-korporativiste. V taboru republikancev že potekajo razmišljanja, kako se izogniti izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Tudi če bi zmagal, bi lahko vodstvo stranke zaukazalo svojim elektorjem, da na dan izvolitve 19. decembra podprejo nekega drugega vnaprej dogovorjenega kandidata. Ameriškega predsednika namreč ne izvolijo volivci na dan volitev, temveč elektorji na dan glasovanja.
Kam so usmerjeni nekateri najtežji očitki proti Trumpu in Clintonovi? Trumpu denimo očitajo negativen odnos do trgovine, izsiljevanje pogodbenih partnerjev, kršitve davčne zakonodaje in, kar je nazadnje pricurljalo v javnost, vzvišen in ponižujoč odnos do žensk. V zunanjih odnosih se zdi, kot da je prijatelj ruskega predsednika Putina, ob čemer želi podražiti članstvo v zvezi Nato. Trump je nepredvidljiv in ne sodi v uveljavljeno strujo republikancev. Njegova kandidatura je samostojna, a si je kljub temu z odločnimi nastopi, z neposredno in ostro retoriko uspel pridobiti naklonjenost volilnega telesa republikancev. Trump je odkrit nasprotnik imigracije, pri čemer je njegova zadnja žena imigrantka (po rodu Slovenka). V javnosti so se pojavila razmišljanja tem, kako in če sploh je mogoče Trumpa zaustaviti. Trump na klice o odstopu odgovarja, da bo šel do konca. Trump svoj uspeh gradi na poceni karizmi.
Kaj pa Clintonova? Ona vsaj na videz nasprotuje poseganju ruskega predsednika Putina v vzhodno Evropo in v Sirijo. Ob tem velja omeniti, da ji nekateri očitajo prikrito paktiranje s Putinom. Njena pozicija do Irana in razmer na nemirnem Bližnjem vzhodu ni povsem jasna. Trenutni zunanji minister Biden je del njenega establišmenta in je odgovoren za izgubo nadzora v regiji in za slab dogovor glede jedrskega Irana. Clintonovi očitajo izrazito skorumpiranost, skrivanje podatkov o njenem zdravju, ki bi naj bilo precej vprašljivo in nezadostno glede na zahtevnost predsedniškega položaja. Na spletnih portalih se najdejo zapisi o tem, da bi naj Clintonova branila posiljevalca 12-letne deklice, ki bi jo naj kot odvetnica zlomila med zagovorom na sodišču. Očitajo ji sprejemanja podkupnin in odkrito nesramnost do podrejenih, nezmožnost varovanja zaupnih podatkov, kršenje zakonov in laganje pod prisego. Ob tem je javno vzvišena in sovražna do volivcev republikanskega predsedniškega kandidata. Njen ekonomski program je nadaljevanje Obamovega in torej v štartu ne more biti boljši od ekonomskega programa republikancev. Odločitev, kdo bo naslednji predsednik Združenih držav Amerike bo dokončna 6. januarja 2017, ko bodo v Kongresu razglašeni rezultati elektorskih volitev, ki bodo potekale 19. decembra 2016. Neformalno bo predsednik znan že takoj, ko bodo prešteti glasovi predsedniških volitev, t.j. Dan ali dva po 8.11.2016. No, razen, če elektorji ne bodo »presenetili«.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
