Predsedniške volitve in Božja previdnost

5

Prvi krog predsedniških volitev je za nami. Lahko bi rekel, da se je iztekel po eni strani po pričakovanjih, saj sta se v drugi krog uvrstila Borut Pahor in Danilo Türk, presenetljivo pa je bilo, da je Pahor v prvem krogu dobil več glasov kot Türk. Ali pa tudi ne – v finišu kampanje je bilo namreč jasno, da dosedanji predsednik republike ni v najboljši kondiciji, vsaj kar se soočenj tiče. Lahko bi se strinjali z Bojanom Požarjem, ki je zapisal, da se Türk obnaša kot britanska kraljica, ki mora slučajno na volitve.

Za marsikoga je bilo precejšnje razočaranje, da se je moral od predsedniške tekme posloviti dr. Milan Zver, ki je imel ne glede na manj prepričljiv retorični nastop še vedno najboljša vsebinska izhodišča, kar pa mu žal ni veliko pomagalo. Desno-sredinska opcija je na ta način še enkrat dobila etiketo večnega »luzerja«, saj je bil, primerjalno gledano, na prejšnjih predsedniških volitvah Lojze Peterle vendarle uspešnejši, navsezadnje se mu je uspelo uvrstiti v drugi krog. Tako bomo imeli prvič drugi krog predsedniških volitev z dvema kandidatoma iz tranzicijske levice, čeprav je na takšen scenarij deloma kazalo že pred petimi leti, ko je Peterletu tesno za petami sledil Mitja Gaspari.

Kot je znano, so pred predsedniškimi volitvami mnogi slovenski katoličani molili za domovino. Predvsem za to, da bi bila tudi dokončno očiščena balasta prejšnjega sistema, ki je v glavnem navzoč predvsem na tranzicijski levici (čeprav tudi druga stran na to ni imuna), še bolj pa v družbenih podsistemih, kjer se ohranja predvsem zaradi nespremenjene mentalitete ljudi. Morda bi si kdo želel, da bi do tega prišlo prav z izvolitvijo desno-sredinskega kandidata. Toda če predpostavimo, da bi bil res izvoljen, bi v takšnih družbenih in političnih okoliščinah, kot jih imamo sedaj v Sloveniji, zelo težko vladal. Že njegova uvrstitev v drugi krog bi pomenila, da bi imel nasproti sebe močnega in z mediji podprtega kandidata levice, pa naj bo to Türk ali Pahor. V sedanjih razmerah bi bil Zver v vsakem primeru poraženec.

Sveto pismo nas uči, da naša pota niso Božja pota (prim. Iz 55, 9). Zdi se, da Bog odgovarja na molitev za očiščenje Slovenije predvsem tako, da je dopustil, da sta se v »veliki finale« uvrstila dva kandidata levice, od katerih je dosedanji predsednik dejansko ultra-levičar (dejansko predstavnik neokomunizma), njegov tekmec, nekdanji premier, pa predstavnik zmerne levice oz. leve sredine, kar za stranko, ki jo je vodil do letošnjega kongresa v Kočevju, ne velja vedno. S tem so nastopile nove okoliščine v slovenski politiki, uresničuje pa se tudi prerokba, da bodo predsedniške volitve za Slovenijo bolj prelomne, kot se zdi na prvi pogled, saj je splošno gledano skorajda smešno, da na neposrednih volitvah izbiramo funkcionarja, ki sam po sebi nima veliko pristojnosti, torej ne gre za pravo politično funkcijo. S tem, ko se bosta znotraj širšega okvira (tranzicijske) levice spopadla dva precej različna kandidata, se odpira nova fronta spopada, v kateri desno-sredinska opcija dejansko sploh ne bo udeležena! Slednja se tako lahko neobremenjeno in brez slabe vesti umakne iz boja in, če to ponazorimo na nekoliko bolj slikovit način, lahko samo čaka, kdaj bodo trupla sama priplavala po reki navzdol.

Nobenega dvoma ni, da bo drugi krog ne samo spopad dveh kandidatov, pač pa tudi dveh interesnih skupin znotraj levice, zato bo imel nekoliko drugačne karakteristike kot spopad med levico in desnico (kolikor sta ta dva pojma sploh uporabna za slovensko politično prizorišče). Türkov tabor, ki ima za seboj podporo tako šefa Foruma 21 Milana Kučana kot šefa zveze borcev Janeza Stanovnika ter številnih levičarskih dogmatikov, ki iz ozadja usmerjajo tudi Pozitivno Slovenijo, bo zagotovo v kampanji pred drugim krogom šel na vse ali nič, zato že zdaj skuša pred javnostjo diskreditirati Boruta Pahorja. V tem primeru bo Türkova interesna skupina v silni želji, da zadrži v rokah predsedniško funkcijo po zgledu Baracka Obame v ZDA, dokončno snela masko in se pokazala kot »talibanska«, torej skrajna frakcija tranzicijske levice. S tem bo javnosti dala nedvomno sporočilo, da ne želi spremeniti miselnosti, ki jo je podedovala od komunističnega sistema. Ob tem bo verjetno pripravljena iti tudi tako daleč, da bo Pahorja prikazala kot prikritega »janšista«, »klerofašista« in agenta Opus Dei – če bo treba, tudi s pomočjo črne propagande, ki so jo stare udbovske strukture usmerjale že proti Zveru preko gostilniških šankov, trgovin in frizerskih salonov. Preprostih ljudi pač ni težko naplahtati z govoricami, ki jih širijo skrivni spin doktorji.

Po drugi strani pa verjetno tudi Pahorjev tabor svojemu nasprotniku ne bo ostal dolžan in bo poskušal razgaliti Türka. Ali bolje: prisilil ga bo, da se bo sam razgalil, kar je v kampanji pred prvim krogom volitev dejansko že storil, ko se je zapletal v nedoslednosti in polresnice. Očitki Pahorjevega tabora na račun Türka bodo imeli drugačno težo kot če bi iste očitke na račun Türka v javnost lansirala desno-sredinska opcija, kajti s tem bi Pahorjeva stran javnosti sporočala, da pri Türkovih grehih ne gre zgolj za levo-desno obkladanje, pač pa pokazala na Türkovo ranljivost, ki je precej bolj očitna, kot se je zdelo v začetku kampanje. Kot predsednik republike s padanjem priljubljenosti tudi izgublja legitimnost za drugi mandat. Veliko o tem povedo tudi besede sedanjega predsednika SD dr. Igorja Lukšiča, ki sicer tudi glasno izraža ambicijo po zmagi SD na volitvah (ki bodo, če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, šele čez tri leta) in kot glavnega krivca za padec Pahorjeve vlade vidi predvsem pri Zaresu, ki je imel, roko na srce, ves čas tiho podporo istih botrov, ki sedaj podpirajo Pozitivno Slovenijo. S tem ima »Pahorjev« del levice tudi možnost, da se otrese struktur, ki predstavljajo bizaren hibrid (neo)boljševizma ter tovarišijskega kapitalizma. Prav normalna, od spon polpretekle zgodovine osvobojena levica pa je tudi pogoj, da se politični prostor v Sloveniji dokončno evropeizira in normalizira.

Čeprav smo lahko upravičeno kritični do Pahorjevih preteklih dejanj, njegove narcisoidnosti in retoričnih akrobacij, pa se ni mogoče izogniti vtisu, da bodo prav desno-sredinski volivci v drugem krogu volitev glavni Pahorjevi zavezniki – tudi v primeru, če se večinoma postavijo v držo pasivne rezistence (z volilno abstinenco ali z oddajanjem neveljavne glasovnice). Kar nekaj bo namreč takšnih, ki bodo tudi s stisnjenimi zobmi obkrožili kandidata, ki je ne glede na svoje slabosti še vedno dokaj normalen in v slovenskem okolju predstavlja evropsko vizijo. Trije tedni pred drugim decembrom bodo tako odločilni, saj bo na ta dan dokončno odločitev ne samo o tem, kdo bo predsednik, ampak predvsem o tem, ali smo Slovenci pripravljeni biti Evropejci. Zato bo molitev za domovino posebno v tem obdobju pomembna, da se »razodenejo misli mnogih src« (Lk 2, 35), kajti »nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo« (Lk 12, 2).

          Opomba: Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.

Foto: Aleš Čerin


5 KOMENTARJI

  1. “dosedanji predsednik dejansko ultra-levičar (dejansko predstavnik neokomunizma)”

    Očitno sem nekaj zamudil. Blatenje se je donedavnega osredotočalo na aristokratstvo, zapravljivost, oholost, pokvarjenost itd., neokomunizem je pa nova domnevna hiba, ki bi jo lahko malce ponazorili s primeri njegovih levičarskih in komunističnih dejanj.

    • Neokomunizem je dejansko zmes nekakšnega besednega ultralevičarstva in “tovarišijskega kapitalizma” (po Brščiču). Vsaj kolikor vem. Malo poglejte v Forum 21, ki pa ni edini primer v nekdanjih komunističnih državah.

  2. “…,(predsednik) bi v takšnih družbenih in političnih okoliščinah, kot jih imamo sedaj v Sloveniji, zelo težko vladal.”

    ” saj je splošno gledano skorajda smešno, da na neposrednih volitvah izbiramo funkcionarja, ki sam po sebi nima veliko pristojnosti, torej ne gre za pravo politično funkcijo. ”

    Seveda je skregano z logiko, da neposredno volimo predsednika, ki nima pravih pristojnosti. Ampak, če en stavek prej rečemo, da bi težko vladal, potem to ni več nelogično. Kajti nekomu podelimo legitmno prvaico vladanja, čeprav legalne nima. S takim mentalnim pristopom ustvarjamo sami nenormalne predsednike in žarišče krize.

    Glede

  3. g. Gašper dober članek. Edino g. predsednik ni ultra-levičar-nikakor. Ravno to bi namreč rad bil. Vendar-ultra levica se zavzema za popolnoma drugačne vrednote kot on. Ultra levica se zavzema za odpravo lastnine, države, poganstvo, praskupnost, egalitarnost, asketizem… G. predsednik mogoče ima kakšen ta atribut, sicer se zavzema za: kastni družbeni sistem (to vključeje prvo-drugo-tretjerazredne državljane, razkol, velike privilegije za PRVOrazredne, lastnino za PRVOrazredne, imunost pred sodišči za PRVO razredne…itd), snobizem, hohštaplerijo, osebno nezmotljivost in monopol nad resnico, požrešnost, enakost resnice in laži, neenakost moških in žensk. Pravzaprav je težko opredeliti kam spada, nekako TALIBAN bi rekel, ultra desničar (v smislu nacionalsocializma) mogoče…

  4. V Sloveniji se nadaljuje apaticnost in utrujenost.
    Vse bolj tonemo v somrak popolne brezvolje narediti karkoli, kar bi nas dvignilo iz brzna pogube.

Comments are closed.