»Po dvajsetih letih je končno čas za prvega demokratičnega predsednika.« Težak, pomenljiv stavek je bil na enem predvolilnih soočenj predsedniških kandidatov vržen kot obskurna koščica Barbari Brezigar. Gospa, ki je v oddaji sodelovala kot vidna podpornica dr. Milana Zvera, je pustila, da je izjava koščica tudi ostala – nedotaknjena, se ve. Tako smo dobili še eno v množici neizkoriščenih priložnosti, ki bi lahko začele pripovedovati zgodbo o predsednikovih »demokratičnih« oblačilih …
Gornji navedek, ki ga je, kot smo izvedeli v oddaji, izrekel predsednik vlade Janez Janša ob začetku volilne kampanje, seveda najprej odkriva resnico o nedemokratičnem izvoru dozdajšnjih treh predsednikov. Za ta izvor vemo vsi, a se delamo, kot da ga ni, oz. kot da je za demokratično državo lahko normalen. Tema je vredna na kupe študij, a nas tukaj zanima nekoliko zastrt naboj gornjega stavka, ki pomeni strašansko resignacijo in hkrati, kot je videti, težko, težko dosegljiv ideal. Neverjetno. Resignacija in ideal obenem.
Resignacijo oz. strahoten spust kriterijev pomeni zato, ker bi morala biti demokratičnost pred-pred-predpogoj za svetnika najzakotnejše vaške skupnosti –, kaj šele za predsednika države. Najprej bi morala biti v vsakem kandidatu neomajna zavezanost demokraciji. Od tu naprej, med demokrati, bi morali izbirati predsednika: med moškim in žensko, med levim in desnim, med značajnim in frivolnim, med kristjanom in ateistom, med pragmatikom in kulturnikom, med optimistom in realistom, med lepotcem in spretnežem, med modrookim in temnookim. Slovenija pa že dvajset let prenaša idejno in človeško mizerijo tiste najbolj zavratne vrste, ki brez sramu korenini v terorizmu in množičnem teptanju človekovih pravic. In uničuje mlado slovensko državo v celotnem razponu – od gospodarstva do srčne omike prebivalcev.
Zakaj torej »vsaj« demokrat na predsedniški funkciji postaja obenem tudi ideal, je tako na dlani.
Dozdajšnjim predsednikom dveh slovenskih dekad seveda lahko očitamo, da (so)vzdržujejo (para)politične, medijske, gospodarske in druge mreže, katerih talka je demokratična država. A po drugi strani jih na neki ravni lahko razumemo, saj bi bili brez njih, se pravi brez ključne vloge orkestriranih omrežij, vsi trije odplaknjeni v slepo črevo zgodovine, v (nacional)socialistično ropotarnico, med večje ali manjše Hitlerje, Staline in Broze. Katastrofa je drugje. Katastrofa je pri nas, državljanih. Kakorkoli namreč obračamo, se predsedniki morejo sklicevati na voljo ljudstva. Toliko demokracije pri nas vendarle je, da bi volivci lahko odločili drugače. Imeli smo možnost izbrati tudi spodobne predsednike, demokratične predsednike. Začenši z Jožetom Pučnikom leta devetdeset.
Z Jožetom Pučnikom in njegovo demokratično dediščino je Barbara Brezigar na omenjenem soočenju utemeljevala kandidaturo dr. Milana Zvera. Žal, s splošnim vtisom, da je to utemeljevanje nekaj povsem drugega, kot stavek predsednika vlade o potrebi po demokratičnem predsedniku. Pa ni. Prav za to gre. S Pučnikom bi dobili demokratičnega predsednika. Vse drugo je veliko manj važno. Vaclav Havel je bil lahko za razliko od kakega češkega komunista verižni kadilec, lahko je imel za razliko od kakega češkega komunista neurejen zakon, lahko je bil za razliko od kakega češkega komunista manj spreten besedni umetnik, lahko je bil, naposled, za razliko od kakega češkega komunista slabši šofer. A bil je v kritičnem obdobju tranzicije demokrat, ki je vedel, da železo ne more biti leseno, da laž ne more biti resnica, da nasilni začetki totalitarne države ne morejo utemeljevati svobodne države, skratka, da totalitarizem ne more biti demokracija. Take osnovne resnice bi s predsednikom – demokratom tudi v Sloveniji začele čistiti jezik in politični prostor.
Upajmo, da bo optimizem ljudske modrosti, češ da nikoli ni prepozno, držal do takrat, ko bo slovenski predsednik demokrat. Zaenkrat naj velja vsaj do nedelje …
Foto: veengle
