Slovenijo pretresa tema, za katero še ne vemo ali prvo ali drugorazredna, namreč, ali ima naš predsednik ljubico ali ne? Zgodba, ki naj bi bila javna tajnost, je zaokrožila po kuloarjih, objavili so jo nekateri mediji, drugi pa o tem vztrajno molčijo.
Osebno me predsednikovo življenje ne zanima preveč, vendar pa gre v tem primeru za več kot samo pravico do zasebnosti. „Dokazi“, ki so jih navedli v Reporterju o parkiranju določenih avtomobilov v soseski, kjer ima predsednik stanovanje, me niso prepričali v resničnost tam zapisanih trditev. Bolj me je v resnico, da tam kjer se nekaj kadi, pač tudi gori, prepričala „cincavost“ predsednika oz. njegovega kabineta, ki ni odločno zavrnil govoric, ampak jih ni komentiral. In to zato, ker so govorice in ne zato ker so netočne, oz. lažnive, zlonamerne…
Koliko je vljudno govoriti o ljubezenskem življenju najvišjih predstavnikov oblasti? Se nas to sploh tiče? Dve struji, ki hočeta odgovarjati na to vprašanje, si stojita diametralno nasproti. Prvi pravijo, da je predsednik javna osebnost, še več, da je sam izjavil da je predsednik 24 ur na dan. Kot tak mora seveda odgovarjati za vsa svoja dejanja, kajti tudi sam se večkrat vrednostno opredeljuje do družbenega življenja. Drugi nasprotno trdijo, da nas človekova zasebnost prav nič ne briga. Vse kar je več od tega, kar hočemo sami povedati o svoji zasebnosti, pa je voajerizem.
Kljub vsemu me na tem mestu moti dvolična vloga medijev. Ko se je pri nas pred časom pojavila novica o domnevnem spolnem nadlegovanju dveh birmank s strani nekega duhovnika, ni zanikanje nič pomagalo. Mediji so vztrajno pisali in ko se je izkazalo, da gre za zlonamerno izmišljijo, nismo zasledili nobenega demantija oz opravičila. Isti mediji danes molčijo, ker „ne nasedajo govoricam“. Ne morem se znebiti vtisa, da smo res v državi, kjer veljajo ena pravila za ene, druga pa za druge.
