Predsednik brežiških borcev morda zadnja neposredna priča povojnih pomorov

3
Anton Cizel

Članek, ki ga je napisal ugleden in največkrat nagrajen novinar TV Slovenija dr. Jože Možina, je bil sprva namenjen objavi na MMC RTV. Žal je urednica spletnega portala javne televizije Kaja Jakopič onemogočila objavo na ustreznem mestu ter se zavila v molk. Gre za škandalozno neprofesionalno ravnanje RTV Slovenija, ki ne zmore biti medij vseh državljanov, ki plačujemo RTV naročnino.

Kaja Jakopič ravna v smeri medijske cenzure, kar ne sme ostati prezrto in bi smelo miniti brez posledic. V članku avtor Jože Možina povzame pričevanje skoraj stoletnega Antona Cizla, ki v oddaji Pričevalci pripoveduje o svojih travmatičnih spominih na povojne pomore, ki jim je kot partizan prisostvoval.

Nekdanji predsednik brežiške Zveze borcev Anton Cizel je morda zadnja neposredna priča povojnih pomorov.

Spregovoril je za javnost, zato ima njegovo pogumno pričevanje izjemen zgodovinski pomen za slovensko družbo, ki je še vedno (ali celo čedalje bolj) okužena z revolucionarnim sovraštvom. V pričevanju, pred nedavnim objavljenem na TV Slovenija, je Anton Cizel obudil spomin na pobijanje ujetnikov s Teharij poleti 1945, ko je bil starešina ene od barak, ki je bila natrpana z mladimi ljudmi, ženskami in fanti z območja Slovenj Gradca in Velenja.

Anton Cizel se je v partizanih pogumno boril in prejel kar štiri odlikovanja za hrabrost in »zasluge za narod«. Velikokrat je bil udeležen v spopadih:

»Boleče je bilo, ko so fantje padali v borbah, tudi moj prijatelj. Ni ga bilo več. Dali so mi ga na ramo in odnesel sem ga na pokopališče.«

Bilo je veliko nasilja, že med vojno, tudi med partizani, spominja se:

»Če se je kdo komu tako majčkeno zameril, je bila to lahko velika zamera. Kaj se je potem zgodilo? Ja, 13. bataljon, so rekli, ustrelili so ga.«

Anton Cizel je postal je starešina barake na Teharjah

Razmere so se še poslabšale »v svobodi«, ko je nastopil mir, a se je najhujša morija šele začela. S svojo enoto je bil dodeljen na Teharje in bil odgovoren za varovanje ene od barak, ki je bila prenapolnjena s civilisti, ki so jih potem vozili na morišče:

»To so bile ženske, mlade ženske, matere, mladi fantje, 18, 20 let. Peljali smo jih v Mostec pri Dobovi. Trikrat sem bil kot vodnik – straža zraven. Na vsaki strani kolone so bili protitankovski jarki, tam so jih ustrelili … Ženske so jokale, mlade so bile, otroke so imele doma. Samo en mož je klical ‘Živel Tito’, samo eden.«

Anton ni hotel gledati. Na vprašanje, kdo so bili ti nesrečni ljudje in ali se spomni njihovih obrazov, odgovori:

»Seveda, bili so domačini, Slovenci. Prijeli so lahko kogarkoli, kriv ali ne. Zasliševanja ni bilo nobenega, sodišča ni bilo nobenega. Šus! Tako je bilo.«

Antonu je to morjenje obremenilo dušo, nesrečnike je moral spremljati, ko so jih z avtobusi peljali s Teharij na morišče.

»Naložili smo jih na avtobus, stali so eden pri drugem, da ne bi mogel prsta dat’ med njih. ‘Kam nas pa peljete?’ Sem rekel: ‘Greste na eno posestvo delat.’ Pa pridemo tja, pri Rokovi cerkvi je stala ena četa z lopatami na rami. Takrat so /ujeti/ videli, kaj se bo zgodilo …

 Strašno, strašno. Jaz ne bi mogel ubijati,« pove Anton prizadeto. Pobijali so seveda po vojni, poleti 1945. Na avtobusih je bilo okrog 70 ljudi, povsem natlačeni so bili. O izvoru žrtev Anton Cizel pove:

»Slovenke, bile so iz Velenja, Slovenj Gradca, tam okrog. Vprašal sem jih: ‘Zakaj so te zaprli?’

‘Ne vem, ne vem …,’ je bil odgovor.

Morda je bila trgovka pri Nemcih ali Kočevarjih ali natakarica, zaradi takih stvari so jih. Pa vse je šlo.«

Anton Cizel do ujetnikov pokazal človeški odnos in jim pomagal

Anton Cizel je bil krščansko vzgojen, kljub prisili, ker je bil pač v partizanski službi, je do ujetnikov pokazal človeški odnos in jim pomagal. Še ko so bili na Teharjah, jih je na skrivaj obiskoval in skupaj so tudi zapeli, in sicer stare slovenske narodne pesmi. To je bilo zdravilo ob grozi in strahu teharskega taborišča:

»One so pele, jaz sem pa poleg. Stražarju sem rekel, naj nikogar ne spusti. Če lahko povem, med ujetnicami so bile tudi mati in dve hčeri. Pisali so se Preskar, imeli so trgovino in premoženje. Menda so jih zaradi tega zaprli.«

Anton je poskrbel, da so dobile paket, in s tem veliko tvegal. Prišlo je povelje, da ujetnike iz barake, kjer je bil starešina, odpeljejo v smrt. Anton pravi, da je bilo v posamezni baraki natrpanih več kot 150 ljudi.

Moral je biti tam, o vsem pa je odločala partija

Stik z ujetniki, ki so šli v smrt, je imel že prej. Nekoč je bil stražar tovornjaka, ki je vozil ujetnike na morišče v Hudo Jamo, tam so umirali zazidani, pove Anton:

»In so umirali več dni. Zraka ni bilo.«

»Ste v Hudo Jamo vozili Slovenci ali kdo drug?«

»Ja, Slovenci, poleg mene sta bila še dva v spremstvu za stražo. Nič več.«

Anton je imel takrat položaj vodnika, hoteli so, da bi nadaljeval kariero v jugoslovanski armadi: »Hoteli so, da grem na tečaj in dobim položaj zastavnika,« on pa je komaj čakal, da se demobilizira. In to mu je oktobra 1945 tudi uspelo. Silili so ga še v milico, a je odklonil, rekoč, da je sit orožja. Seveda je na njegovo odločitev vplivalo tudi to, kar je doživel na moriščih:

»To ostane. Je to breme? Strašno, strašno, še vedno slišim jok. Ko so jih naložili v avto, ni nobeden vedel, da gredo v grob, nobeden. Ko pa so prišli v Brežice, so videli četo z lopatami. So pa vedeli. Jok, jok, jok … Jokali so, da se je avtobus tresel, ko so videli, kam gredo,« je znova obudil spomin na morijo, ki mu ne da miru.

Spomni se tudi zajetih Hrvatov in pogovora z enim od njih:

»Za spomin mi je dal verižico in križec … Šli so v smrt. Revež je bil, nič kriv, samo vojak je moral biti. Tudi mi, Slovenci, nismo bili nič krivi, samo tam smo morali biti. Izhoda za nas ni bilo.«

Sin Milan mu je pomagal, da je lahko povedal, kar je doživel

Očetovemu pripovedovanju spominom se je pridružil tudi sin Milan, ki je očetu stal ob strani, ko se je ta odločal, da bi to, kar je doživel na moriščih, povedal za oddajo Pričevalci na TV Slovenija. Milan je razvil visoko občutljivost do tem, ki sprožajo boleče spomine pri očetu. O spravi razmišlja iskreno in zrelo:

»Sprava nikakor ni možna s pristopom: pozabimo, kar je bilo v preteklosti, ampak mi si moramo o preteklosti naliti čistega vina in s tem čistim vinom vstopiti v prihodnost. V vsakem primeru, v presežni naravi našega prostora in našega planeta je, da se ne more vstopiti v proces sprave, ne da bi počistili za sabo in sprejeli dejstva takšna, kot so. Vsako skrivanje, vsako karikiranje dejstev, ki so se zgodila, vodi samo v nadaljevanje stanja, ki pravzaprav nikamor ne pelje.«

Pred tem objavljeno tudi v Družini.

3 KOMENTARJI

  1. Kaja Jakopic, osebnostno povsem neprimerna urednica portala javne nacionalne RTV hise, ni prvic pokazala, da je njena mentaliteta, njen sprevrzen vrednostni sistem na ravni zanikovalcev holokavsta, z drugim, rdecim predznakom namesto rjavega. To so rezultati desetletij propagandnega drila rdečega totalitarizma. Danes so namreč najtrsi branilci tega zločinskega režima in ideologije ne med tistimi, ki so revolucijo izvedli in režim vodili, temvec v generaciji, ki je šla skozi njihov ideološki dril. Kot je Kaja Jakopič. Je pa sramotno, da se 3 desetletja po neslavnem zlomu ( jugotito)komunizma, marksizma-leninizma, kardeljanstva, to dopušča in da imajo taki ljudje v rokah slovenske medije. To je namrec gromozanska zavora normalizacije Slovenije.

  2. Najvišji ga je poklical ob koncu zemeljske kariere, Satan Lučenosec pa ga je vzel k sebi !
    LJUBO BAVCON is deadly dead !
    ————————————————————————————————————————
    Namesto svobodne Slovenije, so nam naredili Udbokučanistan točno tipa kot opisano zgoraj.
    Zelo ga je omogočila pošast, ki je ustvarila kazenski Zakonik, in v SFRJ in v SRS in v R.Sloveniji.
    Zdaj ga na tem svetu ni več. Monstrum Ljubo Bavcon. Slovenska pošast, antičlovek in ustvarjalec boljševiških “človekovih pravic” – satanski izrodek človeškega rodu na slovenskem !.

    https://mojcavocko.si/odsla