Predsednik B. Pahor v Rovtah: ‘Storimo vse, da se nikoli več ne zgodi.’

24
271
Foto: Twitter.
Foto: Twitter.

Storimo vse, da se nikoli več ne zgodi.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov in 70. obletnici povojnih pobojev udeležil spominske slovesnosti ob spravni kapelici v Rovtah. Na slovesnosti so se spomnili 50. obletnice smrti msgr. Janeza Hladnika, človeka, ki je skrbel za preganjane primorske rojake pred drugo svetovno vojno in slovenske begunce po drugi svetovni vojni v Argentini.

V nagovoru zbranim je predsednik republike spomnil, da bomo v kratkem praznovali 25. obletnico odločitve, da ustanovimo lastno državo, in da nas manj kot leto loči do 25. obletnice razglasitve te države. “Slovenci smo skupaj v veliki enotnosti dosegli ustanovitev države in prevzeli odgovornost za našo usodo v svoje roke. Imamo eno državo in mislim, da ne moremo imeti dveh domovin. Slovenija je bila ustanovljena z evropsko idejo, idejo sprave in želim si, da bi v takem stanju duha praznovali tudi odločitev za samostojno državo in razglasitev te države,” je dejal predsednik.

Ob tem je pozval, naj nikoli več nobena ideologija ne bo skušnjava, da bi se obrnili stran od demokracije in naj se nikoli, nikoli več ne zgodi, da bi brat dvignil roko nad brata.

Urad Predsednika države

24 KOMENTARJI

  1. Vau, komunističen predsednik je stopil ven iz socialistične škatle. To kar večino socialistov ni zmožna. Tudi večina “desnih” socialistov ni zmožna milimetrskega izstopa iz socialistične škatle.

    Vprašanje pa je seveda logično koliko je ta izstop pozerski , zaigran, manipulativen, koristoljuben, narcisističen. Spomnim se tistih 5 let kako so se komunisti potuhnili in so vsi igrali sladke in strokovne demokrate. Danes imajo spet absolutno politično moč in zato še bolj agresivno, pompozno in ponosno paradiranje na njihovih pasjih procesijah.

    A njihova “varnost” je na totalno gnilih temeljih in strah jih neprestano gloda, saj gre civilizacija po celem svetu počasi kot kuhana žaba v smeri privatizacije, svobodnega trga, vladavine prava. Tako da so to samo še zadnji besni kriki smrtno ranjenega Hudiča.

  2. Bla, bla bla, naj se nikoli več ne ponovi, bla bla bla.
    V grapah in rudnikih pa so še vedno vse kosti, gospod predsednik. Gospod je brezsramen, do konca. Ima jezik do tal, kot sam Satan.

  3. Gospod predsednik Borut Pahor! Pred seboj imate zgodovinsko priložnost se vpisati v našo zgodovino, a ne kot samo tretji ali četrti predsednik samostojne in neodvisne države Slovenije, ampak kod mož, ki ne bo pozabljen, ker je spravil Slovence med seboj!

    Na volitvah sem dal svoj glas Vam, ampak samo zato, ker ste bili manjše zlo od Turka. A to, da Vas vidim v Kočevskem Rogu, sedaj v Rovtah, da ste imeli okroglo mizo v Zavodu svetega Stanislava z borci in Novo slovensko zavezo in še kaj in kje, mi daje slutiti, da ste mož zgodovinske priložnosti. Ti obiski so izras Vašega notranjega čutenja, hotenja, razumevanja naše težke zgodovine in nikakor ne spletkarski namig koservativno-revolucijonarnih sil. S tako držo postajate predsednik vseh Slovencev. Bodite velikopotezni in ne delajte tega zgolj za osvojitev še enega mandata, ker boste pozabljeni hitro kot muha enodnevnica, delajte za mnogo, mnogo več!

    Ne zgovarjajte se, da ima predsednik države majhna, oziroma nikakršna pooblastila, kajti delati dobro v prid VSEH Slovencev gotovo ni skregano z našo Ustavo, ampak naj velja Gregorčičev rek: "Kar more (ne mora), je mož storiti dolžan".

  4. Nekateri imajo počasno lajtungo, če šele zdaj ugotavljajo, da je Borut Pahor morda izskočil iz kroga komi-kontinuitete in mu je iskreno za spravo v narodu.

    Osebno vidim že vsaj desetletje, da gre na živce Kučana in to je precej dober indikator, da nekdo ni ( več) del te zgodbe. Je precej one-man band zaradi svoje narcisoidnosti. Borut Pahor je nedvomno med tistimi, ki Slovenijo vlečejo v normalne vode in tudi zato deležen mnogih napadov in zasmehovanj. Nekaj s trde desnice in več s tiste levice, ki bi jo povsod poimenovali skrajneži ( a so žal pri nas skoraj main-stream)

    • “mu je iskreno za spravo v narodu… ”

      Gospod If je verjetno še hotel zapisati: “… če bo še naprej ostal predsednik.” Se motim?

  5. Jaz mu verjamem.
    Nekaj zaradi tega, kar vidim, da dela, kako se obnaša, kaj govori ‘tukaj’ in ‘tam’.
    Pa tudi zaradi nečesa, kar morda tisti, ki se gibljejo le v desnih krogih in spremljajo le ‘naše’ medije in se družijo le z istiomislečimi, sploh niso opazili: že skoraj 10 let, zelo očitno pa iz časa iz časa, ko je bil predsednik vlade (pravzaprav od nekega trenutka, ko kot prdsednik vlade ni hotel sprejeti ‘nadrejenosti’ predsednika republike – takrat Turka) , največ posmeha in blata nanj prileti od ljudi, ki so zavestno politično del določenega dela ‘levice’ in kdaj zanjo v osebnih stikih z ljudmi, ki jih srečujejo izven političnih sfer tudi (recimo temu) agitirajo.
    Tudi njegovo ‘levo’ vlado je takrat najbolj prizadevno začela rušiti levica sama (niste opazili? Ne, desno medijsko obzorje vam tega ni povedalo… Saj naj bi vendar njegovo vlado rušila desnica… (???) )

    (naša granulacija pač ni samo levo-desno, kot bi radi prikazali nekateri na desnici pa tudi na levici, ker jim to politično ustreza. Iz tega kar vidim ‘tam zunaj’ moram sklepati, da se kdaj določeni deli levice in določeni deli desnice prikrito, morda celo ne dogovorjeno, toda še kako zares združijo proti ‘skupnemu nasprotniku’. Lejte … tako je to videti ‘tam zunaj’. )

    Ne.. on ne igra ’tistega špila’. Osebno sem prepričana, da zares hoče biti predsednik vseh Slovencev in se trudi poslušati in razumeti različne poglede. Celo kar nekaj poizkusov je bilo, ko je skušal za isto mizo spraviti k pogovoru te različne poglede (in so bili 🙂 spet presenetljivo, ti poizkusi zasmehovani tudi in zelo iz desne strani, ki sicer trdi, da take pogovore pogreša (!?) )

    V kar nekaj govorih na dan državnosti je izrekel stvari, za katere nisem mogla verjeti svojim ušesom, da jih je res izrekel. In sem jih bila vesela, da si jih je upal izreči, ker jih iz njegovih ust zares noče slišati nobena (dobro … marsikatera … ) od poltičnih strani, saj rušijo vaše-naš ‘Berlinski zid’ – ločnico na katero igra marsikatera politična stranka ( nekatere na levi, druge na desni). Na kateri gradijo velik del svoje politične promocije in (tiste najbolj zveste) volilne baze.

    Vesela sem tega obiska v Rovtah.
    Vesela tudi tega, da ni bil politično izpostavljen – tako so v Rovte prišli tisti, ki so v Rovte želeli priti zaradi Rovt samih, brez da bi se okoli Rovt zgodila medijska politična vojna pred tem.
    Vesela sem pa tudi, da je Časnik objavil to, kar bi sicer ostalo le ena od novic na strani urada predsednika vlade (kdo od nas pa redno spremlja tisto internetno stran?).
    Hvala Časniku, da smo zvedeli za to, kar nekako se mi zdi, da ni bilo v posebnem interesu nobeni od ‘ostro zarisanih političnih medijskih strani, da bi izvedeli (težje manipulirajio z nami, če nekatere stvari vemo)

    • Ob tem je pozval, naj nikoli več nobena ideologija ne bo skušnjava, da bi se obrnili stran od demokracije in naj se nikoli, nikoli več ne zgodi, da bi brat dvignil roko nad brata.
      =================
      Darja, zakaj bi mu verjel? On sam je prvi komunist, on sam je prvi pristaš te ideologije, ki naj nikoli več ne bo skušnjava…. Kaj je shizofrenik ratal? On sam nenadoma nima več nobene ideologije. Zakaj? Ker je predsednik in je že srečen sam s sabo.

      • Ne vem Zdravko … poslušaj ga. Na dolgi rok ga poslušaj.

        Veš … tudi pred osamosvojitvijo, med ljudmi, ki so bili del sistema in so skušali delovati znotraj tistega, kar je bila takrat (oprosti izrazu) ‘naravna danost’, so bililjudje z zelo različnimi pogledi.

        Danes ‘komunist’ sploh ne pomeni več človeka, ampak ‘utelešenje zla’. Kot (oprosti izrazu) ‘janševik’ za marsikoga na levici ne pomeni več človeka, ampak nekaj podobnega.
        V resnici gre za ljudi.
        V resnici gre za ljudi, ki v okviru življenjskih okoliščin skušajo živeti v skladu s tem, kar jim njihova notranjost narekuje.
        OK .. nekateri si tega tudi ne upajo (ja, vem, so tudi zgodovinski razlogi za to), ampak živijo, govorijo le tisti, kar je danes ‘treba govoriti’, kar je danes strankarska ‘linija’. Mnogi ljudje so včasih zjutraj odprli Delo in prebrali, kaj je danes treba misliti. Še danes so ljudje, ki funkcionirajo tako (na levici in desnici). Odprejo svoj medijski prostor in govorijo to, kar je danes treba misliti in govorit. Če je treba nekoga napasti, ga napadejo. Če je bil nekdo včeraj naš, danes pa ne iveč naš,ga je treba napasti še huje, ga oblatiti, ga v besedah onemogočiti med ‘našimi’.

        Potem pa so (in so bili) ljudje, ki so (v okviru možnosti danega okolja) skušali tudi misliti. Je bilo treba (in je danes treba) veliko modrosti, tudi politične modrosti, da si preživel in še naprej skušal v okviru danega nekaj storiti – v okviru možnosti. Če si se v svoji politični modrosti zmotil (in to velja še danes), si padel, so te pohodili, so te onemogočili (tudi danes smo take primere videvali in jih videvamo. Take, ki ostanejo pri poizkusih in take, ki so uspešni.)

        Prejšnji sistem je z nekaterimi svojimi direktnimi nasprotniki opravil med vojno in takoj po njej. Drugi so ali utihnili ali se odselili (in nekaj strašnega so sistemi, ki svojim državljanom, ki mislijo drugače ne pustijo druge možnosti). Pravzaprav … bili so še tisti, ki so ostali, ki niso utihnili, ampak so se na vse kriplje (v samopreživetvenem nagonu) trudili dokazati, da SO NAŠI, DA SO NA LINIJI, čeprav v duši niso bili, vsej ne v začetku … Scčasoma so bili taki ljudje najbolj poslušna orodja (strahotna tragika in strahotne žrtve sistema – čeprav ‘prostovoljne’, vsaj na videz prostovoljne, saj je odločitev, ki jo človek sprejme v preživetvenem nagovnu komajda prostovoljna).
        Za zjokat mi je, ko mislim na te ljudi, tudi ko jih vidim danes. Ker ti, ki ‘niso zraven’, pa vse delajo, da bi pojkazali, kako ‘so zraven’, ti zares delajo pogosto ‘tam zubnaj’ med ljudmi najstrašnejše stvari. Ker vse tisti, kar delajo, delajo zato, da bi dokazali, da so ‘tapravi’. Taki najbolj vneto padejo po ‘novo odkritem notranjem sovražniku’, ker s tem lahko dokažejo to, da so ‘naši’. Taki ne morejo (ne smejo) poznati usmiljenja do takega ‘notranjega soveražnika’, ne smejo se niti v misli niti v besedi postaviti niti v malem na njegovo stran, ker sicer tvegajo, da se sami pokažejo kot ‘notranji sovražniki’, kot tisti, ki ‘niso naši’. Nekdo ki verjame, ki je s srcem zraven, ki zares je ‘naš’ se lahko postavi proti zlorabi tega, za kar se zavzemamo. Nekdo, ki se le v samopreživetvenem nagonutrudi dokazati, da je ‘ta prav’, tega ne sme tvegati in bo pogosto celo s vso močno potegnil s to zlorabo, s to strahoto. Ker ne sme tvegati povedati, kar misli, kar čuti… oziroma, kar je nekoč mislil in čutil, kajti tekom let je vse tisto dobro ohromelo v njem, je moralo ohrometi, da je lahko govoril in delal tisto, česar v noramlnih okoliščinah nikoli ne bi.
        Ti ljudje so neimenovane, toda strahotne žrtve našega starega sistema. In se mnogi še danes tako obnašajo (na tej ali oni strani), ker drugače ne znajo. To so tisti, ki po forumih (levih in desnih) z vsemi topovi padejo po nekom, ki se ga označi kot ‘nasprotnika’ ‘sovražnika’ …
        Boli … A človek komajda lahko pomaga drugače, kot da piše. Včasih kaj v kom požene sad. Ker zares smo v drugih okoliščinah. Vsaj mali ljudje smo v drugih okoliščinah (politiki komajda).

        (oprosti, napisala sem tu, kar mi že dolgo leži na duši, da bi napisala. Ker danes take ljudi le obsojamo. Pa so zares žrtve in bi morali pomagati ustvariti okoliščine, kjer tak način ‘preživetja’ ne bo potreben, namesto da podaljšujemo okoliščine, v katerih je človek izločen iz neke skupanosti, je deležen blatenja, napadov, ožigosanja samo zato, ker misli malo drugače. Kjer postane ‘ne naš’ zato, ker misli in postavlja vprašanja drugačna od ‘današnje linije’

        Človek pa, ki verjame v to, kar dela, ki nosi v sebi željo in hotenje po dobrem, ki skuša v okoliščinah, kakršne že so (ne izbiramo si jih) delati in ne se potuhniti in čakati, da mine, tak človek lahko tudi ko se zunanje okoliščine spremenijo (tudi v obliki drugega sistema, ali poizkusa vzpostavitve drugega sistema), še vwedno dela, kar misli, da je dobro in prav.
        Ja … 🙂 z veliko politične modrosti 🙂 !

        Tebi prepuščam presojo (po besedah in dejanjih – toda vsaj v poizkusu poštene presoje) vmed katere spada naš trenutni predsednik…

        Ker .. ljduje smo. Nihče od nas ni ‘utelešenje’ neke ideje, sistema … celo ne uteleženje nekega zla. In nihče ne bi smel biti za nas pojekcija neke ideje, mislenega sitema, zla. Človek …

        Videti obraz v človeku, ne nalepke …
        V čisto vsakem človeku – to možnost namreč imamo in to je tisto, kar je človeškega v nas.

        (mimogrede: povojni poboji so se lahko zgodili, ker v tistih, ki so jih pobijali, niso videli ljudi, ampak samo utelešenja neke … konkretno to, da so bili ‘domobranci’, ali ‘kulaki’, ali ‘meščanski.. kaj že?’. Niso bili ljudje. Nemci so lahko pobijali Jude, ker zanje niso bili ljudje, ampak nekaj z nalepko ‘jud’.
        Prosim, ne delaj iste napake. In to tudi, če danes ni čas za ubijanje. Obstaja narmeč ubijanje in ‘ubijanje. Človeka, ki v njem ne vidim več človeka, ampak samo še komunista, domobranca, nacista, fašista, klerofašista, liberalca, kapistalista, sindikalista … takega sem kot človeka v sebi že ubila )

        • Darja, poslišam ga in vedno zapravi vsako vsaj malo spodobno misel z naslednjim stavkom. Vedno konča z “jaz sem zgoraj”. Če bi hotel biti iskren bi pokazal nekaj ponižnosti. Te pa pri njemu ni odnikoder.
          In kot IF pravi, Kučanu gre na živce. Ja, toda zato ker mu ni mar niti da bi ohranjal status quo, od katerega so tako odvisni. Novega ne da, za staro mu ni mar. Človek brez smisla, brez ideje, prazen kot balon.

          • Oh ponižnost 🙂
            Marsikdo ima s tem težave 🙂
            Toda ponižnost ni edini kriterij …

            Samo misel, ki mi je prišla: Pavel ponižnosti ne našteva med sadovi Duha. Našteva potrpežljivost, blagost, krotkost, ponižnosti pa ne.
            Je samo misel…

            Gal 5,22 našteva: ljubezen, veselje, mir,
            potrpežljlivost, blagost,
            dobrotljivost, zvestoba,
            krotkost, samoobvladanje
            (ne poznam jih veliko, ki v sebi nosijo vse to, pa to ne pomeni, da ni iskreno to, kar delajo in govorijo)

          • Ja ta ponižnost, o tem je bilo že precej napisanega, pa še vedno premalo, se mi zdi.
            Morda pa Pavel ponižnosti zato ne našteva, ker brez tega se druge naštete kreposti tako in tako ne razvijejo, kvečjemu so narejene ?

          • Morda …

            Ne vem, Amelie, res ne vem. 🙂

            Vem pa, da je bila ‘zapoved’ ponižnosti v zgodovini tudi grdo zlorabljana in uporabljana za to, da se je ljudi držalo v šahu. Tudi da se jih je poniževalo (in ti dve besedi imata sicer isti koren, a le malo skupnega)

            In vem, da sveti Pavel ni ravno to, kar bi si večina predstavljala kot ‘ponižnost’. Tudi Tereziji Avilski so marsikaj očitali na to temo. (Kaj se pa gre?)

            Mislim, da mora človek prej postati sam svet, preden ponižnost prav razume. Oz. drugače: razodeva se mu na njegovi lastni poti svetosti. Zanj!

            In nekako mislim, da je edina resnična ponižnost le pred Njim in pomeni biti pripravljen biti ves Njegov, povsem prostor za Njegovo delovanje v svetu, kakor koli že Bog hoče voditi poti tega človeka.
            Z Jezusovimi besedami: naj se zgodi Tvoja volja in ne moja.
            Ostalo sledi…

            Včasih ta Njegova volja konkretnega človeka pelje tako, da ljudje govorijo ‘kaj pa ta človek misli, da je?’ in ga imajo za ošabnega, ker vztraja v nečem, kar …
            Kot Terezijo Avilsko, pa še koga.

          • … strinjam pa se tudi s tem kar je napisal Zdravko!
            Darja, en komentar zgoraj je za upoštevat … ko bo to ponovil v Lažgošah …

    • Darja, a ti poznaš kakšnega komunista, ki se je resnično spreobrnil? Jaz ga ne. Tudi socialista ne poznam, ki bi rekel in verjel, da je velika Država zlo. Drugo smo mularija in male ribe v tistih časih. Funkcionarji, ti pa so mafijci in barabe ostali.

      Na zunaj Pahor odlično pelje državniško vlogo. A koliko je to le maska kot je pri Janši?

      Pahorjevo vlado so najbolj napadali sami komunisti. Komunistične sekte Opozicija je bila neuspešna. Brez idej. Znajo narediti zdrahe kot običajni socialisti, nobenega učinkovitega dela opraviti ali strategije izpeljati. Tudi danes v pogovoru s komunističnimi znanci največ žolča zlivajo na Pahorja, Janševim neuspešnim čudakom se samo še posmehujejo.

      Koga se komunisti bojijo? Kdo to ve? Kdo vidi v njihova ledena srca? Veliko gospodovalnim (a ne morejo gospodovati, so zafrustrirani), ki so avtomatično neustvarjalni, neuspešni, neučinkoviti – je to ključni element verjetja v JJ. A kot, da komunisti niso sposobni spletk in teatra prvega reda. Njihovo histerično bockanje je že 25 let glavna soap opera. In nobenega rezultata. Včasih sem 100%, da se Janša namenoma sam sabotira, da ne bi imel preveč glasov, da ne bi prevzel vlade ali celo polne odgovornosti za terapijo šoka.

      • Janša je slabo maskiran. V primerjavi s Pahorjem je amater.
        Janša je desničar toliko kot je lahko nekdo, ki je odrasel v komunizmu, desničar. Malo.
        On se ni spreobrnil. Je pa veliko bolj ponižen in iskren kot je bil.
        Mene je seveda vse minilo, ko je pred volitvami ponudil tablice za učence. To so pa že duhovne deformacije, zaradi katerih mu ni treba nikoli zmagati, zaradi mene. Nimam ga pa za nekega velikega sleparja, tako kot ti. Klobuk dol celo, da zdrži vse to s čemer se otepa. Mene so že zdavnaj pohodili in porazili… no morda pa spet ne čisto…

      • Mogoče bom kdaj napisala kaj več o nečem, kar se ravno zdaj v meni dogaja. Neko misel, ki mi je prav te dni marsikaj drugače odstrla (toda mislim, da je še prezgodaj. Šele slutnja je, ki mora rasti)

        Zaekrat pa samo:
        Mislim, da se človek začne spreobračati (ne le komunist, kdorkoli, ki svoje življenje bazira na – bom temu zelo nepopolno rekla – na ‘miselnem sistemu’, celo (zgolj) na sistemu vrednot (!) ), da se ZAČNE spreoračati takrat, ko se začne obračati od NEKAJ ( pa naj bo to ideja, ali kaj bolj materialnega) k NEKOMU.

        Človeko je to morda nemogoče (ne le za komunista, tudi za kristjana, ki v krščanstvu vidi le ‘sistem idej’, ‘misleni sistem’,’sistem vrednot’ … ), toda zares to ni nemogoče.
        Ni nemogoče. Neka ubeseditev vere pravi ‘pri ljudeh je, ne pa pri Bogu’
        Ni nemogoče zaradi tega, kdo je (!) človek, zaradi tega kdo je On do človeka.

        Oprostite, toda ne morem ločiti enega od drugega, ker to dvoje zame ni ločljivo. Človek je zame nekdo drug, odkar sem srečala Njega. Ni zastonj, da so imeli vsi totalitarizmi težave s Cerkvijo in so je prej ali slej, bolj ali manj vidno, hoteli onemogočiti in ji vzeti kredibilnost (tako ali drugače).
        To se ni dogajalo (se ne dogaja) le zaradi konkurence v takoimenovani ‘oblasti nad dušami’, kot so to sami videli (in kot to žal vidi tudi kak kristjan), ampak predvsem zato, ker iz vere v Kristusa (kdo je Bog za nas?), ki jo v svojih nedrih skriva Cerkev tudi takrat, ko bi se človek najraje zjokal nad njo (oz. nad nekaterimi njenimi pojavnimi oblikami), ker iz tega nujno (!) sledi prav poseben pogled na človeka (kdo je človek?).
        In ta pogled je povsem nezdružljiv s pogledom na človeka kateregakoli totalitarizma, ali njemu podobne drže, pa tudi marsičesa drugega, kar je danes ‘mislenih sistemov’ v svetu, ki se včasih predstavljajo tudi kot nasprotne totalitarizmom. V tej točki pa žal niso nasprotni, so samo drugačni in ne nasprotni. Človek je tudi za te le ‘nekaj’ in ne zares nekdo.
        (nekaj o tem morda v tem, kar sem napisala tule: https://www.casnik.si/index.php/2015/08/24/umetniski-navdih-skriti-spomini-mariana-kolodzieja/ )

        • To spreobnjenje od ‘nekaj’ (pa čeprav je to ideja) k ‘nekdo’ vsekakor je možno in se v malem dogaja vsak dan.

          Ker nekdo (torej po eni stani Nekdo, po drugi strani pa človek, ki je vedno nekdo – tudi če sam več ne verjame v to) vedno trka na nas.
          Ko pogledamo iz sebe zagledamo človeka. V nekaterih ljudeh ob sebi večina od nas prepozna nekoga in ne le nečesa (sredstvo, oviro, vir bolečne …) .

          Večina od nas v praksi niha med obojim.
          (neprestano vprašanje za spraševanje vesti)

          Če pa lahko nekdo, ki je v sebi (!) dovolil ubiti človeka … (a tega ne moremo prilepiti na vsakega, ki je bil član neke stranke) …
          ( usmili se nas, Gospod, usmili se nas…)

          Kolikor vem, krščanska dogmatika pravi, da je na tej strani vsaj začetek tega procesa vedno možen. Nihče ne more za življenja dokončno pustiti v sebi ubiti človeka, toda lahko življenje zaključimo v tej notranji smrti.
          Ja, to lahko…

  6. Odgovorna urednica ONE, ga. Sabina Obolnar, je danes v ONI blokirala vse nadaljnje objave pisem bralcev na temo sprave!
    Ali je to konec svobode mišljenja in javnega izražanja, posebej na temo sprave?
    Ali je to še demokracija?
    Kaj menijo državljani, demokrati, politiki, poslanci?

    • Ali je to še demokracija?
      ———
      Ne vem, jaz bi vprašanje postavila … “smo s tem kaj bliže demokraciji” ?
      Po moje da ne, ker do nje pravzaprav še prišli nismo. O tem je bilo na teh straneh že precej napisanega.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite