Predpostni utrinki

4
305

Teden, v katerega smo vstopili, je intenziven. Kontrasten. Iz pustnega veselja(čenja) in dovoljenega vsesplošnega norčevanja (Bog daj, da na kolikor toliko kulturni ravni) sunkovit prehod v ris pepela in orbito posta. Tudi v življenju je včasih tako: včerajšnji dan je bil vesel, topel, v naslednjega se zbudimo s tesnobo in bolečino v duši. A to je življenje, ljudje!

Maske

V pustnem času so maske dovoljene. Gre za obdobje, ki legalizira tisto, kar se sicer bolj ali manj intenzivno dejansko dogaja sleherni dan leta.

Toda maske, če odmislimo te pustne, so pogosto tudi del eksistencialne drže slehernega izmed nas. Zakrivajo našo pravo identiteto, moj lastni jaz odevajo v kopreno navideznega. Z maskami se prikazujem v lepši luči, za njimi se skrivam, z njimi zakrivam svojo pravo globino in ostajam površen. Z maskami se branim, včasih ščitim, pogosto varam in zavajam. Z nadevanjem mask včasih tudi nehote pripovedujemo, kakšni bi radi postali: razigrani, brezskrbni, pogumni, nežni, odločni, na trenutke tudi zlovešči.

Aksiom bivanja v sodobni družbi pravi, da se takšne, kakršni v resnici smo, ne smemo nositi na pladnju. Krhkost je razumljena kot slabost, nemoč. Iskrenost je prepogosto sinonim za naivnost. Jasnost stališč in zavezanost resnici skoraj zagotovo škodita interesom in uspešnosti.

Maske si (pre)pogosto nadevamo v odnosih z osebami, ki so nam najbolj blizu: žena, mož, otroci, starši. Kdo ve zakaj? Mogoče zato, ker ne vzdržimo biti to kar smo, ali ker mislimo, da je včasih najboljše (in najbolj varno) skriti svojo ranljivost in nepopolnost? Ker se tudi doma bojimo (ali ne upamo) biti – doma? Za vsako masko, ki si jo nadenemo, se skriva taka ali drugačna preračunljivost, kalkulacija, ki naj bi se po pričakovanjih izšla nam v prid.

Krhkost, ta temeljna komponenta človekove eksistence, s katero je zaznamovano naše bivanje in doživljanje sveta in odnosov, ni greh. Zavedanje in priznavanje lastne krhkosti – konec koncev je neskončno krhka temeljna dobrina, ki nam je dana –  življenje samo,  da o krhkosti zdravja, imetja in drugih navideznih gotovosti sploh ne govorimo, odpira prostor osebnostne rasti in razvoja. Samo človek, ki se zaveda svoje krhkosti in jo priznava, lahko prepoznava pot osebnostne rasti v različne smeri: eden čuti, da mora rasti v (pra)zaupanju, drugi v predajanju, spet drugi v večji odgovornosti za vsakdanje naloge, ki jih je sprejel ali  mu jih je naložilo življenje.

Zavest lastne krhkosti odpira v nas tudi špranjo transcendence, ki je položena v temeljno bit slehernega človeka. Gre za spoznanje, da vsega ne zmorem sam, da (kljub pogostemu videzu) nisem alfa in omega vsega, kar se mi dogaja. Spoznanje, da nimam ničesar v zakupu, ampak da mi je vse dano zgolj v uporabo, budi v nas občutke skromnosti in hvaležnosti za darovano ter vodi človeka v držo izročanja, prošnje in molitve.

Veselje

Konec preteklega tedna sem bil na izobraževalnem vikendu za logoterapevte. Poleg vsega drugega, kar se na takih vikendih dogaja – igranje vlog, učenje psihoterapije, pa seveda izmenjava mnenj, druženje, učenje kakovostnega sobivanja v skupini,  smo kar nekaj časa namenili tudi delu v t. i. derefleksijskih skupinah, kot jih je poimenovala utemeljiteljica Elisabeth Lukas, učenka Viktorja Frankla. Za delo v teh skupinah obstaja eno temeljno pravilo. Vsak, ki želi, lahko pove kakšno lepo, pozitivno izkušnjo iz svojega življenja. Z drugimi besedami: prepovedano je govoriti o slabem, črnem, negativnem, težkem, nemogočem, s čimer se sicer tudi srečujemo v življenju in o čemer po navadi tako radi razpredamo.

Izkušnja je bila za vse izjemna in dragocena. Spomnili smo se številnih lepih dogodkov, ki so nam bili darovani. Lepi dogodki, o katerih so pripovedovali prijatelji, so tudi v meni zbujali tisoče svetlih utrinkov mojih lastnih doživetij, ki so bili (nekateri) globoko pod pepelom spomina in pozabe. V nekem trenutku je nekdo začel s pripovedovanjem ne le lepih, ampak tudi zabavnih utrinkov iz svojega življenja. Drugi smo mu sledili. Govorili smo o doživetjih s konji, psi, mačkami, pa o spontanih srečanjih, ki so nas presenetila in nam pustila nepričakovano pozitivno izkušnjo, nad katero smo bili presenečeni. Prvotne situacije strahu in negotovosti so se spremenile v nenavadna spoznanja o tem, kako zna življenje presenečati preko vseh naših pričakovanj. Ob vsem skupaj smo se tudi iz srca in do solz nasmejali. Izkušnja je bila res dragocena: smejali smo se na svoj račun, zato je bil smeh toliko bolj iskren in neobremenjujoč. Nalili smo si veliko pristnega veselja.

Veselje, ne v abstraktni, ampak v tisti vsakdanji obliki, je za naše duševno zdravje in notranje ravnovesje izredno pomembno. Ko dopustimo, da srce preplavi malodušje, ko ne zmoremo sredi vsakdanjosti izbrskati semen, ki bi nas radostila in razveseljevala, je nevarno, da zdrsnemo v malodušje, ki daje vsemu, kar živimo, grenak priokus povprečnosti. Povprečnost vodi v pasivnost, ta v naveličanost, ta v nemoč. Na koncu predora nas čaka temeljno vprašanje: Kakšen je smisel vsega, kar počnem, kar živim? Kakšno težo sploh imajo moje odločitve? Sem se še sposoben ubadati z življenjem in se odločati, si prizadevati za lepše, boljše, bolj kakovostno? Povprečnost ubija v nas tisto iskro radoživosti, s pomočjo katere ostaja življenje – letom, okoliščinam ali tegobam navkljub  – svetlo in prijetno.

Veselje je droben, a ključen lakmus tega, kako se »počutimo« v življenju. Vsak bi moral pritisniti rdeči gumb za alarm, če opazi, da iskre veselja v njem ugašajo …

Med pisanjem zgornjih vrstic se mi je v duši nenehno oglašala Tagorejeva poezija. Posebej njegova prva Darovanjka, ki govori o človekovi krhkosti, odprtosti, pričakovanju, čudenju in veselju. Naj nas Tagorejeva meditacija, ki slikovito ubesedi bistvo človekove eksistence na zemlji, pospremi v postni čas …

 

 Ustvaril si me neskončnega,

tako ti je bilo všeč.

 

Spet in spet prazniš

to krhko posodo

in jo venomer polniš z novim življenjem.

 

To piščalko iz trsja

si nosil čez hribe in doline

in igral nanjo večno nove napeve.

 

Ob nesmrtnem dotiku tvojih rok

mi drobno srce prekipeva v veselju

in jeclja neizrekljive besede.

 

Tvoje brezmejne darove prestrezam

samo s temi drobnimi dlanmi.

Tisočletja minevajo,

in vendar mi še zmeraj nalivaš

in še zmeraj niso polne.

 

(Rabindranath Tagore)

 

Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana. Foto: Stopinje.si

 


4 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek. Razgalja našo neiskrenost in nezbliževalnost.
    Razgalja našo distanco do iskrene človekoljubnosti.Tiste, ko začutiš božansko milino in dobroto sočloveka. Vendar jo včasih najdeš tam, ko jo ne bi pričakoval.

    Spomnim se vojaščine. Potekel je moj vojaški rok, vendar me niso hoteli spustiti domov. Mogoče zato, ker sem takrat, ko je prišel visok oficir iz general štaba, stopil pred postrojeno vojsko kasarne in zavpil: Desetarji počnejo kot gestapo!Ker me niso pustili domov, sem brez dovoljenja odšel na vlak v Postojno in poiskal pomoč pri slovenskemu majorju. Tu pa sem doživel hladen tuš, ker je zavpil: “Misliš, da ti bom pomagal, ker sem tudi jaz Slovenec, marš ven!” V šoku sem kar “padel” na pločnik. Toda neverjetno. Črnogorski general, ki mi je takrat v spremstvu vojakov prišel nasproti po pločniku, me je takoj potolažil: Še nocoj boš doma pri ženi in otroku. In to se je tudi zgodilo. Za prelepi božični večer sem bil doma.

    Pravi človkoljubni odnos v naši družbi očitno pri tistih, ki bi naj bili vzgled ostalim, še ni zaželjen.

    To se opazi iz medijev in izjav politikov.

    Pa tudi tistih, ki jim je dolžnost negovati človekoljubje. Med njimi je varuh človekovih pravic, ki se prevečkrat selektivno oglaša glede kršenja človekovih pravic.

    Vendar bi lahko on največ prispeval s svojim doslednim in enakopravnim obravnavanjem primerov, ki pomenijo kršenje ali ogrožanje človekovih pravic, ki so zapisane v mednarodni deklaraciji človekovih pravic in naši ustavi.

  2. »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«

    Tako določa Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina združenih narodov leta 1948, v svojem 1. členu.
    V nadaljevanju so naštete in opisane človekove pravice. Med njimi so tudi: pravica do enakost ne glede na politično prepričanje, prepoved kakršnekoli diskriminacije oziroma razlikovanja, pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi ter njeno svobodno zasebno in javno izražanje, pravica do svobode mišljenja in izražanja, pravica da nihče ni nadlegovan zaradi svojega mišljenja, pravica, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi, pravica do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja človeku in njegovi družini zdravje in blaginjo, družina je naravna in temeljna celica družbe, materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči, izobraževanje mora biti usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju človekovih pravic in svoboščin.

    Priznajmo, da smo kar presenečeni, ko znova prebiramo to deklaracijo. Presenečeni zato, ker v politiki in medijih opažamo, da so te pravice večkrat spregledane, da se o določenih vprašanjih razpravlja mimo njih in da se malokdo sklicuje na nje.

    Pomislimo, koliko težav je bilo pri nas v zadnjem obdobju, ko je civilna družba zahtevala, da je sestavni del pouka vzgoja. Ali pa razprava o verouku in o družini.

    V uvodnem delu deklaracije je zapisano priznano prirojeno človekovo dostojanstvo vseh članov družbe , ki je temelj svobode, enakih pravic in pravičnosti. Države so se s sprejemom deklaracije obvezale, da bodo spoštovanje pravic iz deklaracije razvijale tudi pri vzgoji in pouku.

    Ni naključje, da je bila takrat sprejeta ta deklaracija. Končano je bilo namreč najbolj grozovito obdobje človeštva, to je 2. svetovna vojna, ki je streznila in prizemljila človeštvo. Človeštvo je spoznalo kakšno teptanje človekovih pravic je povzročil pohlep po ozemljih, nadvladi, razlikovanju ljudi…

    Namen in bistvo deklaracije je uveljavitev človekoljubja na vseh področjih življenja.

    Ali se lahko tudi danes kaj naučimo od teh velikih spoznanj človeške družbe?

    Kot je iz zgodovine razvidno so nekateri imeli dvojna merila do ljudi. Do določenih so izkazovali človekoljubje, do drugih pa ne. Prav zaradi tega so bila povzročene grozodejstva in krivice ljudem tudi na območju, kjer je danes Slovenija. To razlikovanje oziroma izklučevanja pri Slovencih se je pojavilo šele v stari Jugoslaviji, i je bilo uvoženo iz vzhoda kamor so nekateri odhajali na izobraževanje in je povzročilo med in po drugi svetovni vojni znana grozodejstva. Takrat se je tudi usidralo v sistem, vendar pa je bilo v času socializma omiljeno. Kljub temu je ta neciviliziran vzorec mišljenja in ravnanja ostal pri nas prisoten vse do današnjih dni. To se lahko prepričamo iz dnevne politike in medijev.

    Ozadje tega razlikovanje in izključevanja je v nespoštovanju človekovih pravic in zaradi tega v pomanjkanju človekoljubja. Bistvo tega je medsebojno nespoštovanje različnosti v prepričanju in mišljenju ter pomanjkanje občutka za skupno dobro, ki ima prednost pred parcialnimi interesi.

    Tudi danes so večkrat kršene človekove pravice. Tudi danes je prisoten pohlep, ki škodi skupnemu in posamičnemu dobremu. Prisotno je še razlikovanje in izključevanje ljudi, zlasti po svetovno nazorskem gledanju na življenje, pa čeprav navedena splošna deklaracija in naša ustava to strogo prepovedujeta. Prav smešni so nekateri mediji in družbeni predstavniki, ki skrbno pazijo, da ne bi kaj dišalo po verskem izražanju, pa čeprav mednarodna deklaracija o človekovih pravicah zagotavlja svobodno javno, ne le zasebno versko izražanje.

    Ali sem svoboden, če ne priznavam soljudem človekovih pravic ? Prav gotovo ne, saj bom slej ko prej spoznal, da sem bil do soljudi krivičen, kar me bo bremenilo do konca življenja.

    Državljani Slovenije imajo pravico tako na osebnosti kot na skupnostni ravni, da se uresničujejo njihove pravice in da se njihovi predstavniki vedejo odgovorno.

    Človekoljubje, ki ga vsebuje tudi deklaracija, je način osrečevanja sebe in drugih. Je pozitiven odnos do življenja, do samega sebe in do soljudi. Je bistvena življenjska vrednota, ki temelji na ljubezni. Stopnja ljubezni je različna, ko gre za bližnje ali za znane ali za neznane ljudi. Vendar do vsakega človeka, torej tudi neznanega ali celo tujca ostane spoštovanje, ki vsebuje določeno stopnjo ljubezni. Torej obstoji minimum človekoljubja do vsakega, s katerim drug drugemu izkazujemo spoštovanje svetovno priznanih pravic .

    Človekoljubje odraža človekovo sposobnost živeti s soljudmi v skupnosti.
    Je sposobnost medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, usklajevanja, iskanja dobrih rešitev, ki krepijo skupno in s tem tudi posamično dobro, vse v okviru človekovih pravic.

    To ne zmanjšuje ustvarjalnosti, učinkovitost in konkurenčnost Slovenije v okviru svetovne skupnosti. Nasprotno. Zato ker smo medsebojno državljani Slovenije sodelovalni in s tem enotni in državotvorni , najdemo z lahkoto optimalne rešitve in uresničimo vse zastavljene cilje.

  3. Človekoljubje do drugih in do samega sebe ( da skrbim za svojo duhovno hrano), ustvari neponovljivo veselje v duši in srcu.

  4. Ko se že sklicujete na Tagoreja, je treba seveda povedati da je bil hindujec. Torej je transcendenca zanj univerzalna in nima neke neposredne zveze s človekom, temveč je osnova vsega bivanja – od človeka do zadnje živali, rastline in atoma snovi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite