Predlog številka 52 izredne sinode o družini

33
Velasio De Paolis.
Velasio De Paolis.

V pričujočem članku italijanski kardinal in doktor cerkvenega prava Velasio De Paolis utemeljuje stališče, da je dopuščanje evharističnega obhajila za tiste ponovno civilno poročene ločence, ki po svojih intimnih dejanjih živijo tako, kakor bi bili tudi cerkveno veljavno poročeni, nesmotrno in škodljivo. Bistvo De Paolisovega sporočila se nahaja v opozorilu o nevarnosti razkoraka med naukom Cerkve in njegovim izpolnjevanjem oziroma o uvajanju takšne discipline, ki bi spodkopavala nauk in tako ustvarjala protislovje v samem poslanstvu Cerkve.

Članek je bil prvotno objavljen 9. decembra 2014 na portalu Chiesa Espresso Online v sklopu italijanske časopisne hiše La Repubblica. 

Na izredni škofovski sinodi prejšnjega oktobra je bila predmet premisleka tema o dostopu do zakramentov, še posebej evharistije, za ponovno poročene ločence. Na to se nanaša predlog št. 52 končnega »Poročila«, v katerem piše naslednje:

»Premišljevali smo o možnosti, da ločeni in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu pokore in evharistije. Več sinodalni očetov je vztrajalo pri dosedanji ureditvi, in sicer na temelju bistvenega odnosa med udeležbo pri evharistiji in pri občestvu s Cerkvijo po eni strani in cerkvenega nauka o nerazvezljivosti zakona na drugi. Drugi so se izrekli za sprejem k evharistični mizi, a ne posplošujoči sprejem – in sicer v nekaterih posebnih okoliščinah in pod natančno določenimi predpogoji, predvsem če gre za nepovratne primere, z moralnimi obveznostmi do otrok, ki morajo po krivici trpeti. Pred morebitnim pristopom k zakramentom bi morala biti pot pokore pod odgovornostjo krajevnega škofa. To vprašanje pa je treba še poglobiti, pri čemer je treba natančno preudariti razlikovanje med objektivnim stanjem greha in olajšujočimi okoliščinami: ”Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti (…) psihični ali družbeni dejavniki” (KKC 1735).« (za 104 / proti 74)

1. Smisel sinodalnega predloga

Besedilo ni doseglo zadostnega števila pritrditev, to je dveh tretjin glasov, kar pomeni, da ga sinoda ni sprejela; v skladu s tem ga ni mogoče šteti za sinodalno besedilo. Istočasno pa je potrebno izpostaviti, da je težko oceniti pomen tega glasovanja. Besedilo je namreč sestavljeno iz različnih, nehomogenih in celo protislovnih delov, poleg tega vsebuje neustrezne ali ne povsem primerne ali pa vsaj nepopolne razloge, ki se ne skladajo z doktrinarnimi viri.

Besedilo se dejansko začenja z informacijo o kronologiji oziroma omembo, da se je o tej temi razmišljalo. Nato omenja prvo strujo [sinodalnih] očetov, ki dosedanjo disciplino podpirajo, in drugo, ki si želijo spremembo discipline. Besedilo se nadaljuje z razlago, v katerih točkah naj bi se dosedanja disciplina spremenila, nakazuje tudi odgovornost, ki naj bi jo dobili škofje. Zaključi se z opozorilom in povabilom k poglobitvi, pa tudi predlogom o nekaterih prvinah, ki bi to lahko omogočile. Tako v primeru morebitne zavrnitve kot tudi potrditve vsekakor ostaja nejasno, na kaj se to besedilo sploh sklicuje.

2. Omejitve predloga

Predlog je predstavljen s formulacijo omejenega značaja. Nanaša se na omejeno kategorijo ljudi, živečih v stanju neregularne zveze – to so ponovno poročeni ločenci. Gre za kategorijo, ki bi si v skladu s predlogom zaslužila pozornost posebne in izjemne vrste, pozornost, spodbujeno s posebnimi okoliščinami, kar je v predlogu tudi izrecno pojasnjeno. V teh besedah ni težko najti nekaterih pomenljivih prvin predloga kardinala Kasperja. Priložnost za preučitev slednjega smo že imeli, pri čemer smo dognali, da ga ne podpira nobena veljavna utemeljitev. Kasperjev predlog je bil že sicer poznan ustrezni avtoriteti: ta ga je preučila in zavrnila, saj v njem ni našla prvin, ki bi ga lahko privedle do vrednotenja po načelih nauka cerkvenih dokumentov. Hipoteza, vključena v sinodalni predlog, je bila v eksplicitni obliki že preučena in ocenjena, pri čemer je sledil sklep, da ta v sebi ne nosi načel izjemne narave, temveč spada v skupino splošnih načel, saj z vidika moralne teže in reda dostopanja do evharistije v vsakem primeru pomeni hudo kršitev zakonske morale in cerkvene discipline, zaradi česar prejemanje evharistije ne more biti dopuščeno. Iz tega razloga cerkveni dokumenti nikdar ne uvajajo [pravnih] razlik med različnimi kategorijami ljudmi, živečimi v neregularnih zvezah – različne vrste ljudi, ki živijo na neregularen način, se na področju zvez in dostopanja do evharistije med seboj ne razlikujejo.

Nadalje so pogoji, zaradi katerih bi bilo mogoče navidezno pričakovati posebno obravnavo ponovno poročenih ločencev, povsem enaki za kogar koli, ki se nahaja v neregularnem stanju. Še več: stanje stvari bi z morebitno potrditvijo spremenjenih pogojev dajala vtis, da gre za nekakšno nagrado ali spodbudo za vzpostavljanje novih zvez.

Naš premislek lahko še razširimo. Predlog, ki svojo hipotezo omejuje na specifično kategorijo, cerkvenim dokumentom, ki to področje urejajo, priznava doktrinarno in normativno vrednost. Dejstvo, da predlog vključuje poziv k poglobitvi, služi kot dokaz za določeno izhodiščno negotovost predloga samega. Na kaj se potemtakem nanaša omenjena poglobitev? Ne na doktrinarno in normativno vrednosti dokumentov, pač pa na možno izjemo, vsebovano v predlogu. Od kod se lahko pojavi dvom, če ne prav iz dejstva, da predlog vsebuje izjemo v odnosu do dveh bistvenih pogojev za dostop do evharistije, in sicer v trenutku, ko se ugotovi huda kršitev naravnega moralnega zakona in osebna okoliščina, zaradi katere dostop do evharistije ni primeren?

Tudi v kategoriji ponovno poročenih ločencev sta namreč navzoča dva pogoja, ki preprečujeta dostop do evharistije, kar cerkveni avtoriteti ne dopušča, da bi se odzvala na kak drugačen način, saj cerkvena avtoriteta ne more zaobiti naravnega in božjega zakona. Spoštovanje naravnega zakona o zakonski zvezi je namreč pogoj za prejemanje posvečujoče milosti.

Predstavljene okoliščine ne kličejo nujno k prenehanju skupnega bivanja dveh oseb, nahajajočih se v neregularni zvezi, vsekakor pa zahtevajo prenehanje skupnega življenja »more uxorio« [na zakonski način] in tako stanja permanentnega greha.

3. Disciplina, nauk ali učiteljstvo?

Opažamo, da predlog po svojem izboru besed povzroča dvoumnost. Govori namreč o »dosedanji disciplini« in njeni mogoči spremembi, čeprav je to z omembo zahtevane poglobitve postavljeno pod vprašaj. Veljavna norma v resnici ni zgolj »dosedanja disciplina«, kakor da bi pri tem šlo za izključno cerkveno in ne hkrati božjo normo, predpisano po učiteljstvu, z doktrinarnimi in učiteljskimi razlogi, ki zadevajo temelje krščanskega življenja kot takega – zakonsko moralo, čut in spoštovanje do evharistije in veljavnost zakramenta pokore. Pri tem imamo v resnici opraviti z disciplino, utemeljeno v božjem pravu. Premalo se poudarja, da cerkveni dokumenti, ki to področje urejajo, ne vsiljujejo obveznosti iz naslova lastne avtoritete, marveč potrjujejo, da cerkvena avtoriteta ne more odgovarjati kakor koli drugače, saj ta »disciplina« v svojih bistvenih prvinah ne more biti nikoli spremenjena. Cerkev ne more odgovarjati drugače. Ne more spremeniti ne naravnega zakona ne spoštovanja narave evharistije, saj bi bila v nasprotnem primeru postavljena pod vprašaj božja volja.

Predlog s svojim predvidevanjem možnosti pripustitve ponovno poročenih ločencev k evharističnemu obhajilu dejansko predpostavlja spremembo nauka. To počne v nasprotju z lastnim dejstvom, ko zatrjuje, da nauka ne želi spremeniti. Po drugi strani pa nauk, v kolikor je predmet pristnega cerkvenega učiteljstva, po svoji lastni naravi ne more biti podvržen spremembam. Pred govorjenjem o morebitni spremembi veljavne discipline in njenim obravnavanjem je potrebno premisliti o naravi te discipline. Pristop k tej temi bi moral biti v prvi vrsti refleksija o konkretnem nauku in stopnji njegove trdnosti; potrebno je dobro preučiti, kaj je mogoče spremeniti, in česa ne. Predlog je z vsebovanim pozivom k poglobitvi izrazil dvom o lastni ustreznosti, in sicer v tem, da mora biti pred kakršno koli odločitvijo usklajen z naukom.

Lahko se vprašamo tudi o tem, ali je škofovska sinoda sploh pristojna odločati o tovrstnem vprašanju. Gre namreč za vrednost veljavnega cerkvenega nauka in discipline, ki sta se izoblikovala skozi stoletja in svojo potrditev doživela z odgovori najvišjega cerkvenega učiteljstva. Kdo je konec koncev sploh pristojen, da spreminja učiteljstvo prejšnjih papežev? Takšna sprememba bi predstavljala nevaren precedens. Po drugi strani bi uvedba novosti, v kolikor bi bilo besedilo predloga sprejeto, pomenila nezaslišano resne težave:

a) možnost s strani Cerkve dopuščenega evharističnega obhajila za osebe, ki se nahajajo v stanju smrtnega greha, odpira nevarnost skrunjenja evharistije in njenega ponižanja na posvetno raven;

b) tovrstno početje postavlja pod vprašaj splošno načelo o nujnosti stanja posvečujoče milosti za pristopanje k evharističnemu obhajilu, še posebej v luči splošno navzoče prakse, ki je zadnje čase uveljavljena v Cerkvi, da verniki k evharistiji pristopajo brez predhodne zakramentalne spovedi in to celo kljub zavedanju o lastnem nahajanju v smrtnem grehu z vsemi pogubnimi posledicami, ki jih ta praksa prinaša;

c) pripustitev vernikov, ki živijo »more uxorio«, k evharističnemu obhajilu, bi pomenilo postaviti pod vprašaj tudi spolno moralo, utemeljeno zlasti na šesti zapovedi;

d) nadalje bi se na takšen način izkazalo priznanje zunajzakonskemu skupnemu življenju in ostalim zvezam, kar bi dejansko privedlo do oslabitve načela o nerazvezljivosti zakona.

4. Primerni razlogi za ohranitev veljavne discipline

Glede na vse to, je v predlogu med drugim zapisano naslednje: »Več sinodalni očetov je vztrajalo pri dosedanji ureditvi, in sicer na temelju bistvenega odnosa med udeležbo pri evharistiji in pri občestvu s Cerkvijo po eni strani in cerkvenega nauka o nerazvezljivosti zakona na drugi.« Besedilo ni preveč jasno, v vsakem primeru pa je nezadostno, saj dane problematike ne poudari. Pri tem ne gre zgolj za disciplinske razloge, o katerih se odloča po večinskem ključu, ampak tudi za nauk in nepogrešljivo učiteljstvo, ki vsekakor presega pristojnosti izredne škofovske sinode. V ta problem so v resnici vtkana že omenjena izredno pomembna vprašanja nauka. Pred izrekom prepovedi dostopanja do evharistije je potrebno pojasniti, da se poglavitni razlog za to nahaja enostavno v stanju samem, znotraj katerega živi ločenec, ki na zakonski način sobiva z drugo osebo – to je stanje objektivnega smrtnega greha. Dejstvo, da je takšno stanje povzročila bodisi ločitev bodisi morebitna nova civilna zakonska zveza, za moralno stanje, ki evharistijo izključuje, samo po sebi še ne pomeni ničesar – pomen ima le nahajanje v stanju neprestanega kršenja moralne norme Cerkve.

5. Poglobitev

V predlogu je zapisano tudi naslednje: »To vprašanje pa je treba še poglobiti, pri čemer je treba natančno preudariti razlikovanje med objektivnim stanjem greha in olajšujočimi okoliščinami: ”Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti (…) psihični ali družbeni dejavniki” (KKC 1735).«

Besedilo potrjuje nujnost poglobitve zgolj z enega zornega kota, ki je precej omejen. V zvezi s tem je citiran Katekizem katoliške Cerkve, s katerim se ni mogoče ne strinjati. Problem se nahaja v dejstvu, naj se ugotovi, ali je ta paragraf na področju, s katerim se ukvarja, skladen s Katekizmom katoliške Cerkve. Prvi vir morale je namreč objektiven. Prav objektivna morala pa je tema, ki jo tu obravnavamo.

Besedilo prevedel Simon Malmenvall.

33 KOMENTARJI

  1. Hvala za članek!! Dolgo je trajalo, preden je priromal k nam. Tudi (nekateri) kardinali (še) poznajo temelje krščanstva …

    Medtem ko sem zasledila, da bo (ali je bila) te dni v SLO nekje neka predstavitev predlogov kardinala Kasperja, je tak članek preveč ‘pravoveren’ za slo-kristjane, da bi ga smeli brati v svojem tedniku? Končno nekdo, ki si upa izreči nekaj o grehu, celo smrtnem grehu. Če je čisto vseeno, kaj počneš in kakšen pristopaš k obhajilu, če zapovedi niso (nujno) veljavne in upoštevanja vredne – kaj še ostane od krščanstva?

    • Kakšnem smrtnem grehu, odkod neki to?

      Ne bi bilo slabo, če bi gospod kardinal in podobno razmišljujoči predvsem skrbeli za svojo lastno disciplino in podobo pred Bogom. In vedeli, da mnogi nismo v Cerkvi zato, da bi nas nekdo v njej po vsej sili na vsakem koraku discipliniral in komandiral ( ali oblikoval po enotnem kopitu, saj nas je Bog ustvaril in nas sprejema različne, kot so različne rožice na polnokrvnem travniku). Če bi to podložnost komandiranju želeli, bi šli recimo v vojsko. Ki je bila, recimo JLA, prenekateremu, tudi kristjanu, recimo meni, bolj muka kot kaj drugega.

      Cerkev potrebujemo kot duhovno spodbudo in zakramentalno občestvo, ki vleče in sprejema in ne odbija in kaznuje. Svojih duhovnikov ne potebujemo kot oblast, ampak kot ime pove, kot duhovne može.

      Gospod z veliko pa rečemu le Bogu ( ne duhovniku, tudi če nosi škrlatno čepico), ki je glas vesti v nas in se nam razen po naravi in soljudeh ( in njih delih) razodeva po Svetem pismu, besedi Ljubezni. Ne v dekretih disciplinarne narave.

      • G. IF z vami sem si že pisal o tem vprašanju in očitno svojega mnenja ne boste spremenili, zato ne bom dolg.

        A vseeno čutim dolžnost, da vas še enkrat opozorim, da to vaše pisanje bolj kot po ortodoksnem krščanstvu diši po “new ageu” in podobnih stvareh. Drugače si res ne znam razložiti, kako lahko popolnoma jasno Jezusovo prepoved ponovne poroke označite kot “dekret disciplinarne narave”. Ponavljam, ponovne poroke ni prepovedal nek kardinal, temveč učlovečena Ljubezen sama in tega se je Cerkev kot njegovo Telo vedno držala.

        Seveda pa je treba za razumevanje tega malo globlje razmisliti o tem, kaj Ljubezen sploh je. Iz vaših besed veje namreč duh podobne “ljubezni”, kot jo razglašajo današnji homoseksualni aktivisti.

          • Hvala za ‘obliž’ (članek)- v tem plavanju proti toku dobro dene občutek, da nisi edini, ki tako ‘čudno’ gledaš, saj je sicer velika bojazen, da te tok prej ali slej – ne da bi se zavedel – začne vleči s sabo …

            Hudo pa mi je tole: pred časom smo imeli predvsem ‘zunanjega sovražnika’ (laicistično-državno ozračje) in smo imeli podporo vsaj znotraj Cerkve. A zadnje čase: kot bi se šli ‘med dvema ognjema’ tudi tu … Kar ni uspelo komunizmu bo mogoče liberalizmu??

          • Ga. marta, to ste dobro opazili. Notranji “sovražnik” je vedno na nek način nevarnejši od zunanjega … v času hudega zunanjega pritiska se je bilo na nek način lažje zbrati skupaj in strniti vrste. Sedaj pa imamo opravka z miselnostjo, ki nadvse subtilno sprevrača samo bistvo naše vere, pri čemer se na prvi pogled sklicuje prav na tisto bistveno krščansko vrednoto. A ta “ljubezen” je pravzaprav sekularizirana različica, ki skuša zanikati tisto bistvo krščanske ljubezni – da je bilo treba velikega petka za veliko nedeljo.

            In da, obstaja nevarnost, da nas ta tok potegne s sabo. Zato moramo biti nadvse previdni, predvsem pa skušati ostajati vedno zakramentalno (s spovedjo in obhajilom) povezani z Gospodom, to je največ.

            Nikakor pa ne smemo obupovati, odpor proti tem novotarijam je vedno večji, prav te dni je npr. že skoraj 1000 ameriških duhovnikov in več škofov podpisalo peticijo, da ostro zavračajo ta predlog.

          • Jojoj, kakšen besednjak – notranji sovražnik! 🙁

            Marta ga sicer ne zapiše neposredno ( a ga nakaže, ko pravi, da smo včasih imeli samo zunanjega sovražnika), demaistre pa ga in ga da malo v narekovaje. Vidva morda ne vesta, kateremu režimu je posebej lastna uporaba tega izraza in s kakšnimi nameni? Sta se odločila, da jim postaneta podobna?

          • Gospod I.F., nisem se vključila v ‘debato’ zato, da bi vas ali koga drugega prepričevala, naj spremeni svoje mišljenje ali ravnanje. Toda zdelo bi se mi, da sem nekaj bistvenega zatajila, če bi v taki pomembni prvini zadržala svoje mnenje zase.

            Dobro se zavedam besed (malce jih nakazujejo že povsem ‘nedolžni’ komentarji, tudi pod tem člankom): »sovražili vas bodo zaradi svojega imena« in »izdajal bo v smrt brat brata« … Vera v Boga je kamen spotike (vsaj) od Kajna dalje. Toda »nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mt 24,35) In Njegove besede nikakor niso samo ‘usmiljenje’.

            Ker tako radi navržete: ne, nisem popolna in še zdaleč se nimam za tako. Trudim se spoštovati nauk Svetega pisma, učiteljstva Cerkve in po tem oblikovati svojo vest. Zagotovo pa Vam ne oporekam Vašega mišljenja in ga ne napadam – samo z bolečino spoznavam različnost in razcepljenost med kristjani. Ni vse v demokraciji in (pre)glasovanju. Nekatere zadeve niso stvar kompromisov. To je moje mnenje in ga zapišem, dokler (še) imamo (vsaj navidezno) svobodo govora. Pa lep današnji praznični dan Vam želim!

          • Vse lepo in prav, gospa Marta, samo zmenimo se raje, da nismo notranji sovražniki, ne kardinal Casper, ne kardinal Burke, ne vi, ne jaz in nihče tu diskutirajoč ne. Ker če bi tako nizko padli, potem je pa bolje, da raje umolknemo.

          • G. I.F., bolj kot tega ali onega (‘sovražnika’) imam v mislih njega, ki je najbolj zadovoljen, ko nanj ne mislimo, saj prav takrat z večjim uspehom žanje, kar z veliko vnemo seje, ko vnaša razdor s svojimi idejami. Taktika je znana: v lepe besede zavite (pol)laži in zavajanja. Ne, to niso (samo) komunistične metode. Hudič jih (tudi) zelo dobro obvlada. On je bil že pred komunizmom, ga je preživel in bo vztrajal do konca.

          • V narekovaje sem dal, da bi se izognili nesporazumom, a se jih očitno vseeno nismo. Pod tem “sovražnikom” je seveda mišljena miselnost in ideja, ki je tuja tradiciji in bistvu katoliške vere, ne pa vi osebno.

            Skratka, danes žal res ne znamo več ločevati med tema dvema stvarema .. sovražiti greh in ljubiti grešnika, to je vedno učila Cerkev in tega se skušam tudi sam držati.

  2. Mislim, da bo nujno sprožiti vprašanje suženjstva v zakonu in na tem temelju možne razveljavitve zakona in ponovne poroke. Potem bo vse lažje.

  3. Tudi jaz razmišljam kot IF, ki mu čestitam za komentar. Obenem bi želel svetovati oranžnim in škrlatnim klobukom, da nimajo sinode o nepomembnih zadevah nauka ampak o stvareh, ki so bistvene za vero in krščanstvo. Mislim na primer na interpretacijo Sv. pisma stare zaveze, ki bi na mnogih mestih bila lahko le simbolična in ne dobesedna, kot je veljalo skozi vso zgodovino. Nujno bi bilo tudi zavzeti jasno stališče do evolucije, ki je znanstveno dokazana, čeprav luknjičava, do nastanka vesolja in sveta, saj je v znanosti že sprejeta teorija velikega poka in do nastanka življenja. Kako vernikom pojasniti, da si vera in znanost ne nasprotujeta, da do vere in Stvarnika lahko pridemo tudi z razumom in ne le po božji milosti se mi zdi za krščanstvo veliko bolj pomembno, kot razpravljati o ločencih, obhajilu in smrtnem grehu. Na vsezadnje je Jezus vzel kruh, ga razlomil, dal apostolom in rekel: to delajte v moj spomin. Pri tem ni pripomnil, da to ne velja za nespovedane grešnike ali ločence. Zelo sporna se mi zdi tudi misel, da nauk, ki je nastajal skozi zgodovino in so ga utrjevali razni papeži, ne bi smeli dopolnjevati ali celo spreminjati, če pomislimo na moralno kvaliteto nekaterih papežev, inkvizicijo, čarovništvo ali celo celibat. Naj končam in povem, da se imam za globoko vernega človeka.

    • Malo me čudi. Ponavadi razmišljaš brez večjih napak. 🙂 IF je tu kar neki tako.
      Še Henriku VIII ali kateri je že bil, papež ni hotel dati ločitve od kraljice, tako da je on ločil Anglijo od Cerkve.
      Vprašanje torej ni kar tako. Duhovnik ne more podeliti odveze ponovno poročenim, zato so “a priori” v grehu. Odtod so nevredni prejemanja obhajila. Obhajilo je namreč zakrament. Tudi pogrebe odklanjajo, tudi krst komu itd.
      Zakaj iz tega delamo slona? IF bi splošno odpravil odlanjanje podeljevanja zakramentov in bi uvedel, da se vsem delijo brez izjeme.
      Do Stvarnika pridemo z vero in razumom. Pri čemer je z razumom to zelo težka in trnova pot.

    • Kot jaz razumem IFa, on bi generalno odpravil vse ovire pri podeljevanju zakramentov in bi jih delil vsem, brez pravil.

      • Ti bi pa zahteval od vsakega, ki pristopa k obhajilu, da prej pokaže certifikat od urada za pravovernost ( na škofiji ali v Rimu?), da vse stvari stojijo, tako kot naj bi. Ali kaj?

        Ja, ljubi Bog, kako naj delilec obhajila, ki ni nujno, da vernika sploh osebno pozna, rentgenizira njegovo dušo, kaj ima in kaj nima nek trenutek na vesti. To je vendar stvar vesti, stvar osebnega odnosa z Bogom tistega, ki pristopa k obhajilu.

        Tebe sem vseeno štel za človeka, ki mu ne bi bilo treba takihle razlagat. Razočaral si me tokrat.

        • Jaz nikakor tega ne pripovedujem. Tako da ne vem, v čem bi te torej razočaral. To si mi sam naprtil.
          Sem si pa mislil, da boš povedal kaj o splošnem podeljevanju zakramentov in v čem je razlika do tega kar zagovarjaš glede ponovno poročenih.

          • Če bi bil slučajno duhovnik ( a seveda ni slučaj, da nisem) bi sila stežka, če sploh, komurkoli zavrnil krst njegovega otroka. Najbrž bi se precej sekiral ob takih primerih, oz. se trudil,da bi starše ali stare starše nekako spreobrnil k temu, kar je pričakovana duhovna naravnost družine ob krstu otroka.

            Dejansko sem glede zakramentov naravnan tako, kot je več kot dobro citiral Sarkazem z zadnjo večerjo. Jezus seveda ni dal nobenega navodila, da se kogarkoli izključuje iz zakramentalnega lomljenja kruha.

            Jezus je prišel na svet za vse, posebej za grešnike ( kar smo tako ali tako vsi, tudi če se nekateri delajo, da niso) in se daje za vse.

            Tudi če se nekateri po vsej sili, misleč, da s tem izkazujejo posebno boguvšečnost, zmotno trudijo, da bi bilo ravno obratno.

          • Torej ni bilo tako težko. Zdaj vsaj vemo kje si.
            Jaz ne podpiram splošnega podeljevanja zakramentov. Gre za “svete reči”, do katerih prejemnik mora izkazovati ustrezno spoštovanje. Sicer smo samo korak od norčevanja iz svetega.
            Tako je tudi v odnosu do krsta treba biti resen.
            Čeprav spet morda ne toliko, kot pri nas, kjer za krst odraslih imaš lahko nemalo težav. Tako da te lahko mirno avtobus povozi preden dobiš krst, recimo.

        • Ravno dejstvo, da so ponovno poročeni javno v grehu, sploh omogoča odklonitev obhajila. Sicer se o tem sploh ne bi niti pogovarjali. Nikomur torej na pamet ne pride “rendgensko slikanje” duše. Razen morda, kakšnim farizejem, ki drugim štejejo grehe, sami jih pa nimajo.

    • “evolucije, ki je znanstveno dokazana”
      ???? Kot jaz vem, še vedno niso dokazali evolucijski prehod iz ene vrste v drugo … še vedno manjka vezni člen.

  4. Jaz tudi n evem zakaj se govori o smrtnem grehu? Saj morda pa je. Problem pa je v tem, da za ponovno poročeni ne morejo dobiti odveze in so “a priori” v grehu. Zato se odklanja obhajilo, ki je zakrament, tako kot drugi. Cerkev izjemoma odklanja tudi krst ali pogreb. Ne vem zakaj se toliko dela slona iz tega vprašanja.

    • Zato, ker je strašna nelogičnost: ponovno poročen je pogubljen, zanj ne velja vsemogočna odpuščajoča milost srca Jezusovega. Hvala Bogu, da se meni ni treba izmišljevati, kaj vse naj ponovno poročeni delajo, da se jih bo Jezus usmilil.

      Sicer pa … “Pojdi in ne greši več!” … Velja samo za kurbe, ne pa tudi za ponovno poročene?!

  5. Prepisujem nekaj iz Katekizma katoliške Cerkve, kompendij:

    – Izhajajoč iz stvarstva, to je iz sveta in človeške osebe, more človek s samim razumom z gotovostjo spoznati Boga kot izvir in cilj vesolja in kot najvišjo dobrino, resnico in neskončno lepoto. … Človek ima pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti v notranjost Božje skrivnosti. (str. 22)
    – Obstajajo dejanja, ki jih je vedno nedovoljeno izbrati zaradi svojega predmeta (na primer bogokletje, uboj, prešuštvo). Izbrati jih namreč vsebuje nered volje, se pravi nravno zlo, katerega ni mogoče opravičiti z uporabo dobrin, ki bi morda iz njih prišle. (str. 130)
    – Zaradi … osebnega dostojanstva človeka ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni dovoljeno ovirati, da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah. (str. 131)
    – Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje z vzgojo, z usvajanjem božje besede in naukom Cerkve. … (str. 131)
    – Oseba mora vedno ubogati zanesljivo sodbo svoje vesti. A iz razlogov, ki niso vedno prosti osebne krivde, more ves izrekati tudi zmotne sodbe. … Treba se je torej truditi za to, da se nravna vest znebi svojih zmot. (str. 131)
    – Nravna postava je delo Božje modrosti. Človeku predpisuje poti, pravila vedenja, ki peljejo k obljubljeni blaženosti, in prepoveduje pota, ki oddaljujejo od Boga (str. 139)
    – Naravna nravna postava, od Stvarnika vpisana v srce vsakega človeka, … izraža osnovni nravni čut, ki omogoča človeku, da z razumom razlikuje dobro in zlo. Naravna postaja je splošno veljavna in nespremenljiva … (strl. 139)
    – – … nravni predpisi, ki so povzeti v desetih božjih zapovedih, polagajo temelje človekove poklicanosti. Prepovedujejo to, kar nasprotuje ljubezni do Boga in bližnjega, in predpisujejo to, kar je za ljubezen bistveno. (str. 140)
    – Starozavezna postava … kaže na to, kaj je treba in česa se ne sme storiti. Kot moder vzgojitelj pa zlasti pripravlja in razpoloži človeka za spreobrnjenje in sprejem evangelija. … (str. 140)
    – Zakaj cerkveno učiteljstvo posega na nravno področje? Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki jo je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se razteza tudi na specifične predpise nravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje. (str. 142)

  6. Možje, ki tukaj debatirate. Nekaj me močno čudi. Ko zidate hišo, stalno preverjate zidavo in načrt, prav tako pri sestavljanju kakšnega zahtevnejšega kosa pohištva. Iz izkušnje se človek nauči, da je bolje slediti navodilom, ker to običajno prej pripelje do pravega rezultata kot improvizacija. A kaj je ena omara ali hiša v primerjavi z večnostjo?

    Prav tako so resni strokovnjaki ovrgli načela permisivne vzgoje in dvomim, da kdo izmed vas svojim otrokom pusti, naj od malega dalje počnejo vse, kar si zamislijo. Kdor želi svojemu otroku najbolje, ga vzgaja in mu želi privzgojiti načela in vrednote, ki mu bodo v življenju koristile. In zelo trepetamo, da bi bil naš otrok tistih 20, 40 ali 60 let srečen, uspešen, zadovoljen. Vse lepo in prav.

    Toda zanimivo se mi zdi, da vso nepredstavljivo večnost tako zlahka dojemamo kot samoumevno in vsakomur dosegljivo, popolnoma zastonjsko in brez posebnega prizadevanja oz. povsem relativistično: vse, kar delam, je dobro; Bog je usmiljen in bo vsakega spustil ‘skozi’ – ne glede na to, koliko upošteva njegova navodila in priporočila.

    Razen če … če je tudi Bog tak kot današnji svet in se je izneveril samemu sebi …

    • Opravičenje po veri

      Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost,
      o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost
      se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.
      (Rim 3, 21-24)

    • Prav to, draga marta, mi je tvoja zmota – nismo otroci in ni potrebno, da bi od kogarkoli pričakovali, da nas vzgaja kot otroke. Niti od Cerkve ne. Takšno pričakovanje bi bilo infantilno.

      Če pa nismo vsi najbolje vzgojeni in sam ne živim v utvarah, da sem popoln, daleč od tega, potem je stvar v glavnem zamujena. Je že tako.

      Se pa strinjam, da naj za svoje otroke ali nekoč, če Bog da, tudi vnuke, skrbimo, da niso preveč permisivno vzgajani. Ali zanemarjani. Z ljubeznijo vzgajani, a ne permisivno. Kar ni lahka naloga, čeprav nekako naravna. Skrajno odgovorna.

  7. Zanimivo debato imate tu zgoraj.
    Je pa res, da je stanje glede tega še slabše med katoliškimi populacijami na Zahodu. Pravoslavni bratje pa nas v zvestobi do zapovedi in vere šišajo, če smo čisto iskreni.
    Osebno me moti, ker smo vero, Resnico, zreducirali na feel-good čustveno razmišljanje in ker mediji glede tega zelo manipulirajo. Tudi papeža Frančiška, ki ima dobre namene in sicer govori pravilne reči v skladu v Naukom, ampak zahodni mediji njegov diskurz distorzirajo. Verjamem pa, da je Cerkvi v takšnem medijskem okolju na Zahodu in v takšni kulturi težko promovirati neke distinktivne katoliške vrednote. Vse se je nekaj zlilo v površinstvo. Zanimivo, da veliko tega razmišljanja, ki je centrirano na lastnem jazu, dejansko podobnega protestantizmu. Glede na to, da je protestantizem tudi v veliki krizi (še večji kot katolištvo) ne vem, zakaj bi se katoliki obračali k naukom Lutra, Calvina, Zwinglija? Zakaj pa se ne bi učili od pravoslavne tradicije oziroma grko-katoliške tradicije? Oni jo bolj spoštujejo.

    Ampak, pomembno pa je, da se o tem govori to je pa le pozitivno. In da se zavedamo tega, kakšne so razmere. sicer na to temo dobite veliko materiala na internetu – hvalabogu. V Družini ga načeloma ni 🙂

Comments are closed.