Pred stotimi leti je bil rojen slikar, pisatelj, pesnik, esejist, profesor in dekan Akademije za likovno umetnost pa še kaj Marijan Tršar. O njem, o svojem profesorju je Veselka Šorli Puc zapisala: »Nekdanjim študentom akademije je ostal v spominu kot izredno dinamičen človek, ki se mu je venomer kam mudilo, a ni mogel mimo nas, ne da bi nam privoščil pozdrav, povprašal to in ono ali navrgel kako novico iz likovnega sveta. Z veliko hvaležnostjo se spominjamo njegovih predavanj, na katerih si ni le prizadeval za posredovanje suhoparnega znanja, ampak je bil za nas pripravljen globoko seči v svojo malho, polno bogatega poznavanja stare in sodobne umetnosti …«
Rojen je bil 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah. Njegov oče je bil financar, vendar so živeli na vasi – na otroška leta ima lepe spomine: »Toda kar je bilo takrat zame najpomembnejše, je polnost kmečkega življenja z vsem, kar prinese vera s prazniki, običaji, dogodivščinami, ki smo jih čakali in hrepeneli po njih. Včasih smo se jih bali, včasih smo bili vsi iz sebe od pričakovanja. Zdi se mi, da so bila moja otroška leta zelo bogata in da so tista doživetja tudi vplivala na to, da sem hotel z besedo ali sliko kaj povedati, saj je bilo polno tega v meni.«
Kot gimnazijec se je spoprijateljil s Francetom Kremžarjem, Francetom Balantičem in Ivanom Hribovškom
Čez čas se je družina preselila v Ljubljano, v Vodmat, na obrobje mesta, kjer so se razprostirale njive in travniki, kot nalašč za igranje radoživih otrok. Po osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Že kot trinajstletnik je začel pisati pesmi in krajše črtice in se spoprijateljil s Francetom Kremžarjem, ki je ustanovil kulturniški krožek, v katerem so se zbirali mladi literati in slikarji. Tam se je, ko je videl oljno sliko mladega Zupančiča iz Vač, odločil, da postane slikar. Še naprej pa je občasno pisal pesmi. V krožku je spoznal pesnika Franceta Balantiča, s katerim sta postala iskrena prijatelja. Ilustriral je več njegovih pesmi, po njegovi tragični smrti pa tudi Sonetni venec. V Vetrinju je po koncu vojne srečal Ivana Hribovška in z njim prehodil križev pot do Teharij. Žalostni usodi obeh prijateljev sta se neizbrisno zapisali v Tršarjev spomin: »Vse moje življenje je bilo zaznamovano z velikima, a tragičnima osebnostma – s pesnikoma Francetom Balantičem in Ivanom Hribovškom. Prijateljevanje z njima me je bogatilo in ponotranjalo, toda po drugi strani me je proskribiralo po vojni med »nezaželene«.«
Študij umetnostne zgodovine je prekinila druga svetovna vojna, ki je pustila v njem in njegovem delu globoke sledi
Po maturi je najprej študiral umetnostno zgodovino, vendar si po vojni niti ni prizadeval za nostrifikacijo opravljenih izpitov. Kot mnogim njegovim vrstnikom je te njegove umetniške cilje preprečila vojna. Preživel je ustaško taborišče v Zagrebu, fašistično v Gonarsu in povojno komunistično v Teharjah – svoja doživetja je popisal v knjigi Dotik smrti.
V zvezi s tem delom sem opazila nekaj zelo zanimivega: o življenju in trpljenju v ustaškem in fašističnem taborišču je lahko pisal v prvi osebi, o Teharjah pa ne, ampak je pisal v tretji osebi. Ni zmogel pisati v prvi osebi, ker je bilo trpljenje v teharskem taborišču prehudo in spomin nanj pretežak.
Podobno sem opazila še pri enem pisatelju, in sicer pri Cvetku Zagorskem (1916–2006). V ciklu avtobiografskih del Vračanje k sebi, Vračanje v čas, Lisičji čas in Cena ljubezni, cena prijateljstva pripoveduje o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej. Najtežji so spet spomini na povojno komunistično nasilje, saj je bil krivično obsojen in poslan na Goli otok. O tem obdobju svojega življenja je pripovedoval v delu Lisičji čas, ki je, čeprav avtobiografsko, napisano v tretji osebi.
Po končani ALU v Ljubljani je Marijan Tršar poučeval, ustvarjal, kopiral, nato pa postal profesor na akademiji in celo prodekan
Po vojni ni nadaljeval študija umetnostne zgodovine, marveč se je vpisal na novo ustanovljeno Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani. Potem ko je po prvem letniku prejel nagrado za risanje glave, je moral prekiniti študij in oditi na služenje vojaškega roka. Tam se je ponesrečil in po operaciji prebil osem mesecev po bolnišnicah in zdraviliščih in ter ves čas zavzeto risal. Po vrnitvi je bil v drugem letniku poslan na tečaj za kopiranje srednjeveških fresk v Sopoćane v Srbijo. Po končani akademiji se je odločil še za specialistični študij grafike, takrat njemu najljubše umetniške zvrsti. V tem času se je poročil in z ženo Vido sta imela hčerko Ireno.
Njegova prva služba je bilo mesto likovnega pedagoga na gimnaziji v Trbovljah, kar je bilo zelo neugodno zaradi slabih prometnih povezav po železnici. Pa vendar je v Trbovljah veliko ustvarjal in je leta 1953 sodeloval z Grupo 53 na razstavi v Moderni galeriji. Ta je bila potem prenesena še v Beograd in Zagreb kot prva moderna razstava mladih v tedaj režimsko forsiranem socrealizmu. Po treh letih je zapustil pedagoško službo in si služil kruh kot svobodni umetnik, največ s kopiranjem srednjeveških cerkvenih fresk za galerijske zbirke. Več zidnih fresk je naslikal pri nas in v drugih republikah, dokončal pa tudi nekaj zgrafitov in večjih mozaikov. Nekaj let je vodil likovni pouk v Pionirskem domu v Ljubljani, potem pa bil povabljen na likovno akademijo, kjer je od docenta napredoval v profesorja in na koncu, z zavzeto pomočjo študentov, postal prodekan.
Leposlovna dela Marijana Tršarja imajo stvarno podlago, pisal je tudi eseje in strokovna besedila
V tem času je veliko pisal, ne samo otroško in esejistično literaturo, marveč tudi za stalne rubrike časopisov, več scenarijev o umetnostni teoriji, tehnikah in predstavitvah ustvarjalcev. Otrokom so bila njegova dela všeč in Zgodbe o psu Riku so bile dvakrat ponatisnjene. O nastanku svojih knjig za otroke je Berti Golob napisal:
»Zato lahko rečem, da sem vse svoje knjige rodil tako rekoč neplanirano. Ker sem svoji hčerki namesto obvezne pravljice za lahko noč nepridipravnež pravil rajši kar žgečkljive spomine na svoja prvohlačna leta, se je nekako sama od sebe natvezila moja prva povest Indijanci, gusarji in detektivi. … Zgodbe o psu Riku imajo podobno stvarno podlago …«
Tudi njegove televizijske oddaje o umetniški tematiki so doživele priznanje doma in v tujini. Dosegel je magisterij s temo o Vasiliju Kandinskem, čigar zbrana teoretska dela je v celoti prevedel. Največ časa pa je posvečal mentorskemu vodenju študentov, ki jih je spremljal ob delu, in jih mimo svojih učnih predmetov perspektive, deskriptive, človeške in živalske anatomije usmerjal v umevanje izraznih prvin likovnega ustvarjanja.
Veselka Šorli Puc: »Z veliko hvaležnostjo se spominjamo njegovih predavanj«
Sodeloval je tudi na drugih področjih kulturnega in umetnostnega življenja.
O njem, o svojem profesorju je Veselka Šorli Puc zapisala: »Nekdanjim študentom akademije je ostal v spominu kot izredno dinamičen človek, ki se mu je venomer kam mudilo, a ni mogel mimo nas, ne da bi nam privoščil pozdrav, povprašal to in ono ali navrgel kako novico iz likovnega sveta. Z veliko hvaležnostjo se spominjamo njegovih predavanj, na katerih si ni le prizadeval za posredovanje suhoparnega znanja, ampak je bil za nas pripravljen globoko seči v svojo malho, polno bogatega poznavanja stare in sodobne umetnosti … Profesor Tršar je svoj pedagoški eros ničkolikokrat razširil tudi zunaj akademskih zidov in nas popeljal na razstave … Pomagal pa ni le začetnikom, ampak je vseskozi veliko pisal o delu svojih stanovskih kolegov, vodil po njihovih razstavah in se, kar pri nas ni ravno pogosto, veselil njihovega napredka in novih dognanj.«
Za svoje delo na področju slikarstva je prejel več nagrad in priznanj, med njimi Jakopičevo nagrado, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.
Umrl je 18. oktobra 2010 v Ljubljani.
Ob stoti obletnici rojstva slikarja, pesnika in pisatelja Marijana Tršarja so v Zavodu sv. Stanislava odprli razstavo slik iz njegovih treh zbirk Gonars, Teharje in Moj holokavst, ki jih je ob svoji 85-letnici poklonil zavodu.
Fotografije, pri katerih ni naveden avtor, so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929.
