Pred stotimi leti je bil rojen duhovnik in umetnik Rafko Vodeb

0
Rafko Vodeb pred kapelo v svojem mlinu

Pred stotimi leti je bil rojen, pred dvajsetimi leti pa je umrl duhovnik, profesor bogoslovja, pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar Rafko Vodeb. Do srečanja s Katoliško karizmatično prenovo je sicer deloval v Cerkvi in bil posvečen v duhovnika, ampak šele po tem srečanju je zaživel kot duhovnik.

Mali Rafko ob vodnjaku

Rojen je bil 26. julija 1922 v Dolenji vasi pri Artičah kot enajsti, zadnji otrok v kmečki družini. O svoji družini je povedal:

»Bili smo kmečka družina. Kljub temu pa so naši veliko dali na šolanje otrok. Najstarejši brat Ivan, ki je od mene starejši 18 let, je tudi postal duhovnik. Šolal se je v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bil je tako dober v šoli, da je imel šolanje zastonj.«

V gimnaziji je imel Rafko Vodeb nadarjene sošolce, teologijo je študiral v Rimu in bil tam tudi posvečen

Na potovanje je šel s kolesom.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer se je družil med drugim tudi Stankom Janežičem, Vladimirjem Kosom, Bogdanom Pogačnikom, Zorkom Simčičem. Med drugo svetovno vojno je bila ta literarna skupina razbita. Rafku Vodebu se je uspelo prebiti v Ljubljano, kjer je maturiral. Po maturi se je najprej vpisal na slavistiko, potem pa prestopil v bogoslovje. Novembra 1941 je bil s preostalimi mariborskimi bogoslovci svojega letnika poslan na študij v Rim, v zavod za mednarodne študente De Propaganda Fide. Tistega časa se spominja takole:

»Študentska leta med vojno so bila čudovita, čeprav smo živo doživljali domače trpljenje. – Živeli smo v bogoslovju, kjer je bilo v čudovitem rimskem duhovnem in kulturnem otoku med dvesto dvajsetimi bogoslovci okoli petinštirideset narodnosti in sedemdeset jezikov z vsega sveta.«

V duhovnika je bil posvečen leta 1948, vendar nove maše ni mogel imeti doma, saj je bila meja dobro zaprta. Ostal je v zavodu in začel sodelovati pri Radiu Vatikan. Študiral je tudi vzhodno teologijo in bil dogovorjen za temo doktorske disertacije, vendar je njegov mentor med pripravljanjem doktorskega dela umrl. Doktorata ni mogel opraviti tudi zato, ker je postal podravnatelj bogoslovja v zavodu.
Po vojni je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, vendar bi ga dobil le, če bi se takoj vrnil v Ljubljano. Tega ni nameraval storiti, ker je hotel študij končati v Rimu. Tako je moral sprejeti status begunca.

Prva pesniška zbirka je bila dvojezična: študiral je tudi umetnostno zgodovino in jo potem predaval

Ves čas študija v Rimu je tudi pisal pesmi in urejal različne publikacije. Sodeloval je in se srečeval tudi z drugimi slovenskimi duhovniki, ki so tedaj živeli in delovali v Rimu, med drugim z Vladimirjem Truhlarjem in poznejšim ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Prvo pesniško zbirko je leta 1953 izdal dvojezično: v slovenščini in italijanščini. Njen naslov je Kam potujejo oblaki – Dove le nubi fuggono. V njej je izpovedoval občutja in misli v zvezi z vojno, begunstvom, izgubo domovine in vživljanjem v novo okolje. Sledilo ji je še nekaj pesniških zbirk, vrh pa je dosegel v In vse bo luč, v kateri je izrazil svoja spoznanja v življenju od otroštva do starosti. Njegovo življenjsko načelo je bilo: »Bodi, kar si! Se pravi: skušaj živeti čim bolje svojo poklicanost (izrabiti darove, čas …).«
Poleg pisanja avtorskih besedil, tako poezije kot bogoslovnih člankov in knjig, je veliko prevajal, in to iz tujih jezikov v slovenščino in obratno.

Bil je tudi nadarjen slikar.

Uradniško delo v Rimu pa ga ni izpolnjevalo, zato je odšel študirat še umetnostno zgodovino na belgijski Universe catholique v Louvainu, kjer se je posvetil predvsem afriškim in azijskim umetnostnim gibanjem. Po diplomi in vrnitvi v Rim je predaval na univerzi umetnost misijonskih dežel. Sodelovati je začel tudi z Radiem Vatikan in zdomsko revijo Meddobje. V slednji je poleg pesmi objavljal tudi strokovne prispevke in intervjuje s pomembnimi Slovenci po svetu.

Slovenci v tujini niso bili vedno složni

Sčasoma je med rimskimi Slovenci in matično domovino prišlo do izboljšanja odnosov, argentinski Slovenci, zlasti njihov radikalnejši del, pa se s tem ni strinjal. Tako je bila na primer zavrnjena objava Vodebovega intervjuja z Vladimirjem Truhlarjem v Meddobju. Rafko Vodeb v takem vzdušju ni mogel več sodelovati z revijo, intervju s Truhlarjem pa je objavila tržaška Mladika.
Rafko Vodeb je leta 1967 obiskal Slovenijo, leta 1971 pa se je tudi za stalno vrnil; za ta korak se je v tistem času odločilo kar nekaj duhovnikov. Naselil se je v Hočah, predavati je začel krščansko umetnost na mariborskem oddelku Teološke fakultete, dejavno se je vključil v delo celjske Mohorjeve družbe, veliko je prevajal, in to tuje avtorje v slovenski jezik in slovenske v tuje jezike, in pisal pesmi. Nekaj jih je objavil v osrednjih literarnih listih in revijah.

Po upokojitvi si je Rafko Vodeb za bivališče uredil star mlin, postal je eksorcist mariborske škofije

Leta 1984 se je upokojil in se naselil v starem mlinu v Turnem. V njem si je uredil tudi kapelo, tam sprejemal ljudi, ki so želeli pogovor z njim, spoved ali duhovno svetovanje. Leta 1988 se je seznanil z gibanjem Katoliška karizmatična prenova in se dejavno vključil vanj, nekaj let je urejal tudi revijo Prenova. Zanj je to pomenilo močan preobrat:

»Do takrat sem se vseh štirideset let svojega duhovništva ukvarjal predvsem s kulturo: s pisanjem, profesuro, urednikovanjem, umetnostjo … Od takrat pa se ukvarjam skoraj izključno z duhovnimi in duhovniškimi opravili. Pišem, molim, govorim, živim drugače: bolj živo, bolj zavzeto, bolj srečno, bolj odprto, bolj vedro. Drugače spovedujem, drugače oznanjam Božjo besedo, drugače prisluhnem človeku v stiski. Vse je drugače.«

Postal je uradni eksorcist mariborska škofije. O tem področju je napisal tudi knjigo, vendar je ostala v rokopisu. Potem ko je opešal, se je preselil v dom za ostarele duhovnike v Mariboru, kjer je tudi imel pestro življenje. Veliko ljudi je prihajalo k njemu k spovedi ali na duhovni pogovor; veliko je tudi bral. Umrl je 5. julija 2002 v domu duhovnikov v Mariboru.

Fotografije so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929.