Pred šestdesetimi leti je umrl arhitekt Maks Fabiani

3
Arhitekt Maks Fabiani (Vir: arhiv avtorja)

Minilo je šestdeset let, kar je v Gorici umrl dr. Maks Fabiani, arhitekt, profesor, urbanist in slikar. V mestu ob Soči je odšel s tega sveta precej osamljen in v revščini. Tedanje goriško meščanstvo in z njim povezan svet ga niso marali.

Izšolan na Dunaju, je najprej tam odprl atelje, ob koncu prve svetovne vojne pa se je preselil v Gorico

Rodil se je 29. aprila 1865 v Kobdilju na Krasu, kjer je tudi pokopan. V družini je bilo štirinajst otrok. Šolal se je v Štanjelu, Ljubljani in na Dunaju, kjer je leta 1892 tudi diplomiral. Leta 1902 pa je na dunajski Tehnični visoki šoli pridobil še doktorat iz tehničnih ved za urbanistične načrte Ljubljane in mesta Bielsko (današnja Poljska).
Leta 1896 je na Dunaju odprl lastni atelje in tam uspešno deloval do leta 1917, ko se je vrnil na Goriško. Zapustil je uspešno kariero na Dunaju in se vključil v obnovo uničene Goriške, ki je trpela med soško fronto. Kmalu po preboju pri Kobaridu, decembra 1917, se je dr. Fabiani tako znašel v Gorici, kjer je prevzel vodilno vlogo arhitekta in urbanista pri obnovi Goriške, Posočja in Krasa. Leta 1918 je odprl lastni atelje v Gorici in tam deloval do smrti.
Med letoma 1935–1945 je bil Maks Fabiani tudi podestà (imenovani župan) Štanjela na Krasu. Drži, da se je že maja 1921 vpisal v fašistično stranko. Toda vanjo so morali biti vpisani vsi, če so hoteli opravljati kakršno koli javno službo. Med drugo svetovno vojno je Fabiani reševal domačine pred italijanskimi in nemškimi represalijami, tako je februarja 1944 Štanjel obvaroval tudi pred nemškim požigom. Po uveljavitvi Pariške mirovne pogodbe leta 1947 se je preselil nazaj v Gorico.

Malo Slovenec, malo Avstrijec: podpiral je slovenske umetnike in zelo spoštoval svojo mamo

Danes se prepogosto sprašujemo, kaj je bil Fabiani po narodnosti. Bil je sin posestnika Antona Fabianija. Njegova družina je izvirala iz notranjosti Italije, a je že stoletja živela na Krasu. Mati Charlotte von Koffer pa je bila tržaška plemkinja, po rodu iz Tirolske. Maks Fabiani se je rodil in odrasel v slovenskem okolju, vse življenje pa je delal v narodno mešanem, večkulturnem prostoru.
V času Avstro-Ogrske je podpiral slovenske umetnike, zato so ga imele tedanje oblasti za Slovenca. Hkrati je danes za Avstrijce del pomembne avstro-ogrske zgodovine. Italijanske oblasti so ga zaradi izvora imele malo za Slovenca in malo za Avstrijca, predvsem zaradi njegovih povezav z avstrijskim dvorom. Na Dunaju je Fabiani užival velik ugled, kot prvi arhitekt je dosegel doktorat v Habsburški monarhiji, bil je osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda in profesor na Dunaju ter je veljal za enega izmed najpomembnejših urbanistov tedanje monarhije. Njegova dunajska dela (palače Urania, Artaria) so veljala za najznamenitejše arhitekturne stvaritve 20. stoletja.
Po drugi strani so ga marsikje na slovenski strani imeli za Italijana, ker je med obema vojnama sodeloval s fašističnimi oblastmi na Primorskem in je leta 1920 zavrnil vabilo za profesorja v na novo ustanovljenem arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete ljubljanske univerze. Na obelisk na družinskem grobu je dal v spomin svoji materi Šarloti, umrli jeseni 1923, v treh jezikih, ki so mu bili blizu, napisati enako sporočilo, ki se slovensko glasi: »Kamen, tujcu povej, da tu počiva nadvse čednostna žena.«
O Fabianiju sem slišal veliko legend in zanimivih zgodb, ki krožijo tudi v naših krajih. Med drugim tole, da je bil prav Fabiani tisti profesor na dunajski Visoki šoli, ki je vrgel Adolfa Hitlerja, poznejšega nacističnega diktatorja, na sprejemnem izpitu. Zgodba ne drži, zamislimo pa si svetovno zgodovino, če bi držala …

3 KOMENTARJI

    • ker ni mogel, si predstavljam. Predstavljam si tudi, da bi ga rad obnovil, če bi za to imel proložnost. Imam pa jaz priložnost, da pohvalim avtorja, ki objektivno predstavlja zgodovino.

      • No ja, avtor nepotrebno dreza v Fabianijevo fašistično preteklost, namesto da bi se omejil na njegovo genialnost v arhitekturi. Vrt Ferrarijeve vile je enkraten in posebej za z vodo revni Kras neverjeten projekt.
        Če že, potem bi bil na mestu bolj nevtralen komentar, namesto da avtor poiskuša celo opravičevati vstop v fašistično stranko. Ne, ni mu bilo treba vstopati v stranko, tako kot mnogi zavedni Slovenci niso postali pragmatični komunisti. Bil je očitno prepričan fašist, ki je vstopil v stranko kmalu po ustanovitvi le-te in po tem, ko je bil že priznan profesor na Dunaju z več zaključenimi prestižnimi projekti in nagradami.
        Da je zavrnil profesuro v Ljubljani pa tudi nekaj pomeni…

Comments are closed.