Pred referendumom, pred obletnico plebiscita

volitve prve demokraticneOgledala sem si do te dni edino soočenje na nacionalni televiziji. Slika je bila dejansko precej klavrna. Na eni tribuni zagovorniki PROTI uveljavitvi novele ZZZDR, ki so nizali enega za drugim argumente proti uveljaviti novele zakona, na drugi tribuni zagovorniki ZA, ki so z všečnimi in naštudiranimi izjavami koketirali z javnostjo pred TV zasloni. Kontrast med enimi in drugimi je bil očiten. Videti je bilo, da so zagovorniki PROTI nevešči javnega nastopanja. Kljub temu, da so bile njihove besede jasne in njihova sporočila nedvoumna, so bili za tako imenovano elito mnogo preveč preprosti. In nasprotno, s tribune ZA je sijala retorika, ki je v nekaterih primerkih tudi sad plačanih tečajev in igralskih šol. Vsebinsko pa – hm …

Argumentom o nevarnosti vdora teorije spola v vzgojo in izobraževanje, o odpiranju vrat posvojitvam otrok in nadomestnemu materinstvu so ugovarjali s pravico do enake ljubezni. Čustvene izpovedi o potrebi po priznanju enake ljubezni kar nekako niso delovale prepričljivo. Izražale so se skozi zahtevo: biti sprejet v družbi, biti potrjen od države. Za vsak slučaj so poskusili še z omenjanjem verske prakse in navajanjem Svetega Pisma ter papeža Frančiška. Jasno se je pokazala tudi razlika med enimi in drugimi pri vprašanju otrok – za ene so otroci dar, za druge pravica. In kaj bi bralec, ki to bereš, raje bil – dar ali pravica?!

Kaj je najbolj zanimivo s tega soočenja? Zagovorniki PROTI resda niso vešči javnega nastopanja, videlo se je, da marsikoga od njih izdajajo čustva. A imeli so argumente. Tisti na nasprotni strani niso ugovarjali niti enemu argumentu! Bili pa so všečni. One druge so podcenjujoče pogledovali in se jim posmihali.

Pred petindvajsetimi leti si večina tistih, ki smo glasovali za samostojno in neodvisno Slovenijo, ni niti v sanjah predstavljala, da bomo nekoč morali o lastnem narodu odločati na referendumu o obrambi družine. Kajti za to gre, za obrambo družine in naroda! Slovenskega naroda ne bi bilo, če ne bi bilo družine, če ne bi bilo slovenskih mater in žena, ki so rojevale otroke. Če ne bi bilo moških, ki so s trdo besedo vztrajali in branili svoje.

Te dni sem zasledila dve pomembni izjavi. Borut Pahor je na slovesnosti v Kočevski Reki ob 25. obletnici postroja enote Teritorialne obrambe dejal, da smo »samostojnost dosegli z enotnostjo. Taka narodova enotnost je v naši zgodovini izredno redka. Zato je potrebno zgodovinski spomin nanjo posebej skrbno negovati.” Ne vem, če se naš predsednik republike zaveda, kaj je dejal. Negovanje zgodovinskega spomina pomeni, da v narodovi zavesti ohranjaš njegove tradicionalne vrednote, da ohranjaš spomin na vse, ki so se žrtvovali za napredek in razvoj naroda. Da si z vsem srcem prizadevaš za krepitev – tako vrednostno kot številčno – tega naroda, ne pa za njegov dekadentni razkroj!

»Pojdimo na referendum in glasujmo za, ker hočemo, da Slovenija kulturno in civilizacijsko napreduje: Za boljšo Slovenijo gre!« Tako pravi Danilo Türk, za katerega so pobite in nepokopane žrtve komunizma drugorazredna tema. Lahko verjamemo v iskrenost človeka, ko pravi, da gre za boljšo Slovenijo? Boljšo v čem? Lahko temu človeku še verjamemo, ko pravi, da želi kulturno in civilizacijsko napredno Slovenijo? Slovenija bo kulturno in civilizacijsko napredovala, ko bo zaščitila svoj lasten narod. Tega pa v zadnjem obdobju ne počne. Kakšna je ta država, ki s svojimi zakoni ubija nerojene otroke? Kakšna je država, ki dopušča uničenje družine? Je to boljša Slovenija?!

Vsak narod, ki želi napredovati, se zaveda pomena dobrih družin, v katerih se rojevajo in vzgajajo otroci, gradniki tega naroda. Družina je prva skupnost, prvo okolje, v katerem otrok spoznava in sprejema vrednote. Družina je tista, ki otroku privzgoji čut, simpatijo in odgovornost do drugega človeka, ali pa ga nauči le nekih hedonističnih pogledov, sebičnosti in težnje zadostiti svojim sebičnim potrebam.

Na našo žalost se tisto, kar sem spomladi napisala, potrjuje – za dosego cilja je LGBT lobi pripravljen storiti vse. Začne se z zahtevo po tolerantnosti in sprejetosti, nadaljuje s paradami in nasilnim delovanjem ter kaznovanjem za tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Pri tem je odlično orodje – poleg zasmehovanja in žaljenja – inštrument sovražnega govora, ki deluje samo v rokah nekaterih in seveda samo na nekaterih (drugorazrednih, ki bi morali biti ‘splavljeni’ ali pa se ‘cvreti v peklu’).

Pa še nekaj se mi dozdeva. Marsikdo, ki bo v nedeljo glasoval za uveljavitev zakona, s katerim se daje istospolnim pravica do poroke, živi v izven zakonski skupnosti. Odločal bo torej o nečem, kar sam osebno zavrača, ker »ne verjame v zakonsko zvezo«. Sam zakonske zveze ne spoštuje kot neke formalne zaveze sočloveku, ker trdi, da z njo nič ne pridobi. Zakaj bo torej v nedeljo glasoval za?!