Slovenija bo kmalu ponovno opravljala izpit iz demokracije. Pred nami so namreč parlamentarne volitve kot njen zaščitni znak. Resda se demokracija meri po različnih kazalnikih, vendar so volitve tisti moment, ko se v neki časovni točki najbolj zgosti in izkristalizira pojmovanje demokracije nekega naroda. Tokratne parlamentarne volitve bodo v Sloveniji še posebej zanimive. V boj za glasove se podajata dva ‘nova’ akterja, ki dejansko imata zelo realne možnosti za odmeven rezultat.
Pozitivno je, da bodo volivci tokrat dejansko imeli več izbire. Janković in Virant predstavljata neko avtoriteto in neko filozofijo, ki jo volivci prepoznajo in ki se razlikuje od etabliranih strank. Je pa vstop teh dveh akterjev najprej lakmusov papir tudi za že etablirane stranke. Predvsem kako sprejemajo novega tekmeca v legitimni politični bitki. Prvi javni odzivi levih strank na napovedano kandidaturo Jankovića so bili dokaj zadržani. SDS je po drugi strani začela z diskvalifikacijami. Predvsem na napovedano Virantovo kandidaturo, ki da je zahrbtno in izdajalsko dejanje. Glavni očitek SDS Virantu je, da je vse do zadnjega sodeloval pri pripravi programa, bil seznanjen s strankino strategijo, kar lahko sedaj uporabi sebi v prid. Vsekakor gre za vprašanje njihovega medsebojnega odnosa in korektnosti. Vprašanje, ki se pojavlja po drugi strani je, ali bi bila reakcija SDS kaj drugačna če bi Virant svojo kandidaturo najavil prej in postopal na način, ki se zdi stranki ‘korekten’? Bi Janša takrat njegovo kandidaturo označil kako drugače, brez obtoževanja izdaje in zahrbtnosti? Bi jo domala celo podprl?
Janša svoje neposredne tekmece pošilja na hladno
Tega seveda ne vemo, lahko samo ugibamo. Naša ugibanja lahko samo podkrepi domneva, da Janša nikoli ni maral tekmecev v svojih vrstah in je svoje ljudi, ki so postajali celo bolj popularni od njega, učinkovito dajal na hladno oz. jim pokazal kje je njihovo mesto. Uspešno je ustvaril mit o tem, da je on edini na desnici, ki lahko slednjo popelje na oblast. Zato se lahko nekoliko nervozna reakcija SDS na napoved Virantove kandidature interpretira tudi v tej luči, namreč da se morda Janšev mit počasi ruši. Že dlje časa so se namreč pojavljala imena na desnici, ki uživajo dokaj velik ugled v javnosti in ki imajo bistveno večji domet čez sredino, so torej bolj sprejemljivi tudi za ostale volivce, kot je to Janša. In Virant je gotovo eden izmed njih. In gotovo je, da Virant ne bo pobiral glasove le iz volilne baze SDS.
Janković v politiko kot nepolitik
Drugo poglavje je Janković in njegova filozofija. Sam izpostavlja predvsem, da on ni politik, in da je uspešen gospodarstvenik. Njegove izkušnje iz Mercatorja in iz županovanja bi naj dale njegovi kandidaturi dovolj kredibilnosti za naskok na premiersko mesto. S tem implicira, da je politika nekaj slabega in biti politik je psovka že a priori. Zato te oznake on noče imeti. On bo vstopil v politiko, brez da bo postal politik. On bo manager v politiki. In nič več. Imel bo spisek konkretnih projektov, ki jih bo enega za drugim lepo odkljukal. Kot vodenje podjetja ali pa mestne občine. Pika.
Naj si o Jankoviću mislimo že karkoli in naj spadamo med njegove privržence ali nasprotnike je nekaj gotovo. Janković ni vzor demokrata in (uglednega) politika (slednje sam zelo jasno znova in znova poudari). In ko ga njegovi ‘oboževalci’ pozivajo k nastopu na volitvah naj se vsaj ne sprenevedajo. Če ti isti podporniki očitajo Janši avtoritarnost, zakaj tega ne očitajo Jankoviću, ki mu glede tega niti Janša ni kos? Če očitajo Janši sumljiva in nelegalna dejanja, zakaj ista merila ne uporabijo pri Jankoviću pri vse teh milo rečenih sumljivih poslih njegovih sinov? V čem se potemtakem Janša bistveno razlikuje od Jankovića? Da je njihov ideološki nasprotnik? Zakaj potem tega ne povedo odkrito? Zakaj sprenevedanje? Nekaj je gotovo. Odslej naprej ti ljudje nimajo legitimne pravice očitati Janši avtoritarnost in kriminalnost, dokler ista vatla ne uporabijo pri Jankoviću. Sklicevanje na polnoletnost Jankovićevih sinov je delanje norca iz ljudi in pravne države.
Glasovanje iz magistrata
Pa še ena zanimiva posledica Jankovićeve odločitve se obeta. Glede na to, da je jasno napovedal, da se ne vidi v parlamentu, in da je težko verjeti, da bo njegova stranka (ali lista) prejela večino s katero bi dobil mandat za sestavo vlade, se bo zgodila naslednja bizarna situacija, ko bo Janković kar iz mestne občine neposredno hkrati pomembno krojil državno politiko, čeprav formalno sploh ne bo poslanec ali pa funkcionar izvršne veje (državne) oblasti. Pričakovati je, da bo njegova lista prejela znatno število glasov in bo imela določeno težo v parlamentu. Razen če res verjamemo, da bodo njegovi poslanci samostojno in ‘po svoji vesti’ glasovali v parlamentu in soodločali o pomembnih stvareh brez Jankovića, zlasti ko se bo iskala širša podpora. In še, Janković bo šel na volitve z listo (ali stranko) na kateri sploh ne bo formalno kandidiral. Če kaj, potem to gotovo ni dobra reklama za parlamentarno demokracijo. Človek, ki naj bi nekako rešil levico na teh volitvah, se sploh ne vidi v najvišjem predstavniškem telesu parlamentarne demokracije, čemur so parlamentarne volitve v prvi vrsti sploh namenjene. Zares inovativna formula, vredna slovenskega razumevanja parlamentarne demokracije.
Kvalitetna odločitev?
Lahko rečemo, da se vsaj 2 pozitivna elementa letošnjih volitev že sedaj napovedujeta: visoka volilna udeležba ter večja skladnost med povpraševanjem volivcev in izkazano ponudbo na političnem trgu. Oba elementa sta med seboj povezana. Prvi kaže na večjo mobiliziranost ljudstva, ki je občutilo, da so stvari resne in da je potrebno stvari premakniti, drugi element pa povečuje občutek ljudi, da njihov glas šteje in da soodločajo pri usodi države za (predvidoma) naslednja štiri leta. Večja kot bo volilna udeležba, večja bo legitimnost izbranih voditeljev ter večja bo kasnejša podpora pri nujnih reformnih ukrepih.
Kljub vsemu pa to nič ne pove o sami naravi oz. ‘kvaliteti’ izbire, ki se nam ponuja in ki jo volivci sami pričakujemo od samih protagonistov. Vendar če glede tega ne moremo računati več niti na ‘ugledne državljane’, potem tudi ljudstvu tega ne moremo zameriti.
Foto: Finance
