Pred katarzo

0

Avtor: Matej Kovač. Vir: Finance. Ob komentiranju gospodarske krize se pogosto uporabljajo prispodobe iz antične dramatike. Tudi zato, ker je Grčija eden izmed osrednjih protagonistov krize, se izrazi, kot so hubris, katarza in katastrofa, vse bolj uporabljajo v poslovnem besednjaku. Tudi za slovensko gospodarstvo kot celoto lahko rečemo, da se v tranziciji bojuje s tragično usodo.

Za katastrofalne razmere v slovenskem gospodarstvu, ki pa pri gledalcih, slovenskih državljanih, še niso zbudile katarze, sta mogoči dve skrajni razlagi. Prva, ki je zdaj med ljudstvom najbolj priljubljena, je, da so gospodarstveniki v navezi s politiki vse pokradli. Po drugi razlagi pa naj bi imeli glavni junaki slovenske gospodarske tranzicije tako kot junaki grških tragedij dobre namene in soliden značaj (ne brez napak, a brez kriminalnih namenov) in se jim je pač pripetilo, da sta jih usoda in splet okoliščin potisnila na rob propada.

Kdo je lopov in kdo tragični junak, se v kolumni ne opredeljujem, pokazati pa želim na tisti del tranzicije, ki je analogen s tragedijo. Menim, da je nerazumevanje vloge lastniškega kapitala ter podcenjevanje njegove pomembnosti tista rdeča nit, ki povezuje tragično usodo junakov slovenske gospodarske tranzicije. Rdeča nit lopovščine je pohlep, a o tem se bo gotovo še pisalo.

Prolog – Mit o zadostni akumulaciji kapitala

Osnova za tragedijo je bila zabloda ob osamosvojitvi, da se je v času socializma v Sloveniji akumuliralo dovolj kapitala tako za zadovoljitev podjetniških ambicij na prehodu v tržno gospodarstvo kot za zagotovitev boljšega življenjskega standarda. Vsa pozornost političnih in gospodarskih junakov tranzicije je bila usmerjena v razdelitev obstoječega kapitala.

Zagotovitev dodatnega lastniškega kapitala z zniževanjem stroškov, varčevanjem in pritegnitvijo tujih vlagateljev so bili v drugem planu. Tej miselnosti so se prilagodile tudi institucije trga kapitala. Zaživel je le sekundarni trg kapitala in vzpostavil se je pravni in administrativni red, ki je ščitil uprave gospodarskih družb pred nadležnimi in neposvečenimi malimi in tujimi lastniki.

Ker je bilo domačega kapitala z izpeljavo lastninskega preoblikovanja vseeno premalo, je vsake toliko časa v Slovenijo smelo pljuskniti tudi nekaj tujega kapitala. Prodaja Istrabenzovih bencinskih črpalk družbi OMV, prodaja Savine proizvodnje Goodyearju, prodaja Leka in prodaja Simobila so bili taki primeri pljuskov tujih naložb. Certifikatski lastniki so tako dobljeni denar prelili v porabo, domači institucionalni lastniki pa nekaj malega za naložbe, večino pa v konsolidacijo lastništva in v oporo za finančni vzvod v naslednji fazi tranzicije.

Epizoda – Poceni denar in incest

V antični tragediji se junakom pripeti tudi incest. Tu se slovenska zgodba razlikuje od vzorca grške tragedije, kjer so bili junaki brez krivde krivi, saj se niso zavedali, v kaj se spuščajo. Težko je namreč verjeti, da protagonisti druge faze slovenske tranzicije niso bili poučeni o incestnosti svojih poslovnih načrtov. Financiranje dolgoročnih naložb s kratkoročnimi viri namesto z dolgoročnimi ali lastniškim kapitalom je bil poslovni incest, ki vsaj delno korenini v nerazumevanju vloge lastniškega kapitala v podjetju.

Koliko so bili takšni aranžmaji kriminalno početje, kjer so se udeležene stranke zavedale, da posojil ne bo mogoče vrniti, koliko pa zgolj logična posledica nasedlosti nekoč dobrih naložb, bomo žal najverjetneje izvedeli šele, ko bodo kazniva dejanja zastarala in ko bodo glavni protagonisti obujali spomine.

A eno je jasno: v zvezi s strukturo posojilne ekspanzije se slovenska tranzicijska zgodba precej loči od zgodb drugih tranzicijskih držav, v katerih se je zasebni sektor v časih poceni denarja tudi močno zadolževal, a so tam bankirji in regulatorji vsaj zavirali pred robom prepada. Islandija, Irska in Španija so izjeme, ampak to niso tranzicijske države.

Epizoda – Zanikanje težav, vdanost v usodo

Morda bi bilo mogoče ob nastopu krize kakšno gospodarsko družbo z neustrezno sestavo kapitala še rešiti. Poiskali bi lahko nove lastnike, ki bi dali nekaj svežega denarja, stare lastnike in menedžment pa obdržali v podjetju kot zaposlence, če koristijo poslu, in ustrezno reprogramirali dolgove. Reševalna operacija bi bila uspešna le, če bi lahko upniki uprave v perspektivnih podjetjih s poslom pravočasno pritisnili ob zid. To se ni zgodilo, ker so bili glavni protagonisti kot junaki tragedij že vdani v usodo ali pa ker so bili upniki in dolžniki preveč zaposleni s prekrivanjem minulih rabot.

Pravni in administrativni okvir, ki je bil pripravljen za utrditev nacionalnega interesa na prelomu stoletja, ni omogočal, da bi v reševanje insolventnih podjetij še pravočasno vstopil nov lastniški kapital. Nerealne prisilne poravnave, zavlačevanje stečajev in selektivna pomoč države prijateljem so bili glavni kazalniki, na podlagi katerih lahko trdimo, da pravni in administrativni okvir za delovanje slovenskega gospodarstva sploh ni (bil) predviden za delovanje v kriznih obdobjih.

Katastrofa pred katarzo?

Tragična usoda antičnih junakov naj bi v gledalcih budila sočutje in doživeli naj bi katarzo. Katarzo bi moral doživeti vsaj tisti del publike, ki meni, da pri tranziciji ni šlo za vnaprej načrtovano lopovščino in da so glavni protagonisti res predvsem žrtve usode.

Ali je pri nas zdaj, ko mora država zagotavljati kapitalsko ustreznost bank, ko nimamo razvitega trga kapitala in ko nas tuji vlagatelji obravnavajo kot nezanesljivega partnerja, že nastopil čas za katarzo? Žal še ne.

S tem, da bomo morali prodati državne banke, se je večina gledalcev tragedije že sprijaznila. Da pa bila kdaj naprodaj državna podjetja, ki služijo s prodajo energije, telekomunikacijskih in logističnih storitev, pa se še ne morejo sprijazniti. Branilci nacionalnega interesa se le umikajo na nove okope.

Tudi ko gre za zagotavljanje razmer za razcvet domačega lastništva, še ni bilo preobrata v mentaliteti. Domačega lastniškega kapitala bo več, če bodo podjetja imela nižje stroške in nižje davke. Ta cilj danes nima politične podpore. Upati v podjetniški preboj domačih podjetnikov brez dodatnega lastniškega kapitala so prazne marnje. Podjetnik, ki ne more akumulirati dovolj lastniškega kapitala (svojega ali od zunanjih vlagateljev), da bi zaposloval delavce in kupoval tehnologijo, je zgolj samozaposleni mezdni delavec.

Vir: Finance