Kako je Jugoslavija reagirala na »anšlus« in pristopila k Trojnemu paktu

Fotoreportaža v nemškem propagandnem letaku o bombardiranju Beograda Foto: Der Adler, 1941Pred 77. leti je Nemčija na cvetno nedeljo, 6.aprila 1941, bombardirala Beograd. S tem je tudi Jugoslavija stopila v drugo svetovno vojno, čeprav se je do konca prizadevala, da ostane nevtralna.

Povod je bil puč 27. marca v Beogradu, ki ni odnesel samo vlade Dragiše Cvetkovića, z njim je bilo konec tudi regentskega sveta in namestništva princa Pavla za mladoletnega kralja Petra II. (1923-1970). Kralj Peter Karadjordjević je sam prevzel oblast in sestavljanje vlade zaupal generalu Dušanu Simoviću.

Vzrok za državni udar je bil pristop Jugoslavije k trojnemu paktu, ki je bil podpisan 25. marca 1941 pod velikim pritiskom Nemcev v palači Belvedere na Dunaju. Ker je Hitler takrat načrtoval „operacijo Barbarossa“, torej napad na Sovjetsko zvezo, vojaškega konflikta na Balkanu ni potreboval. Ni mu torej zadostovalo, da Jugoslavija ostane nevtralna, želel je, da pristopi k Trojnemu paktu. Po pristopu so izbruhnile množične demonstracije v Beogradu in po vsej državi. Dva dni po pristopu je sledil državni udar, ki ga je britanska obveščevalna služba podpirala. Hitler se je takoj odločil za napad na Jugoslavijo. Operacija proti Jugoslaviji je nosila ime »Kaznovanje« [»Bestrafung«].

Vauhnik je prvi izvedel za datum nemškega napada

Posledice bombardiranja Beograda / Bundesarchiv, Bild 141-1005 / CC-BY-SA 3.0
Posledice bombardiranja Beograda / Bundesarchiv, Bild 141-1005 / CC-BY-SA 3.0

V glavnem štabu v Berlinu je Hitler 28. marca izjavil, kot to navaja jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu, Slovenec Vladimir Vauhnik, ki je bil eden najbolj informiranih atašejev v tem času v Berlinu: »Jugoslavija je negotov faktor. Trdno sem odločen uničiti to državo kot vojaško nacijo. Napad nanjo je treba izvesti z neizprosno trdoto brez diplomatskega mešetarjenja in ultimata, med drugim tudi zato, da Turčiji poženemo strah v kosti. Zato pa napad na Rusijo preložimo za dobre štiri tedne.« (V. Vauhnik, Pod krinko. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti, 162) Vauhnik je bil tudi tisti, ki je prvi izvedel za datum napada. Dobil je anonimni telefonski klic neznane osebe, ki ga je sprejel njegov pomočnik. Po treh različnih poteh je 2. aprila zgodaj zjutraj poslal v Beograd šifrirano sporočilo, da naj računajo z napadom 6.aprila (Vauhnik, 170). Tega niso prav upoštevali.

Jugoslovansko stališče do načrtovanega »anšlusa«

Kakšno je bilo razmerje med Nemčijo in Jugoslavijo v zadnjih letih? Zakaj je prišlo do podpisa Trojnega pakta, ki ga tudi Vauhnik imenuje »nevarna hazardna igra« (165). Moramo se ozreti nazaj vse do leta 1938, ko je bil tim. »anšlus« Avstrije na Tretji rajh, ki je imel konsekvence za celo Evropo, saj je postavil pod vprašaj povojno ureditev pariških mirovnih konferenc.

Malo pred tem je ministrski predsednik Milan Stojadinović obiskal Berlin in bil izredno prijazno sprejet od Hitlerja in Göringa. Hitler je hotel vedeti, kaj misli o načrtovanem »anšlusu«. Hkrati je zagotovil, da Nemčija nima teritorialnih aspiracij na Balkanu, da ji gre samo za gospodarske interese.  Seveda je bila Jugoslavija takrat že zelo odvisna od eksportov v Nemčijo. Leta 1937 je izvažala tretjino prav tja, po anšlusu pa več kot 40 %. Hitler pa je tudi poudaril, da Nemčija ne bo dopustila restavracije Habsburške monarhije. Stojadinović se je strinjal z mnenjem Nemčije o habsburškem vprašanju.

Kar se tiče vprašanja »anšlusa« pa je Stojadinović zatrdil, da je to za Jugoslavijo »izključno notranja zadeva nemškega naroda« in da Jugoslavija ne bo pristopila k nobenem protinemškemu paktu. V tem smislu je Beograd po »anšlusu« izdal tudi uradno izjavo, v kateri je bilo tudi zapisano, da se je Jugoslavija že vedno zavzemala za združitev vseh narodovih plemen in da ostaja zvesta temu načelu. Jugoslavija pa da ima prijateljske odnose z Nemčijo in ti ostanejo tudi po tem, ko je Nemčija postala neposredna soseda.

24. marca 1938 je Stojadinović v beograjskem senatu izjavil: „Jugoslavija na svojih mejah nima več sovražnikov.« Ko so Nemci vkorakali v Avstrijo, je jugoslovanski ministrski predsednik obmejnim enotam dal navodilo, da sodelujejo z nemško vojsko. Tako so 22. marca nemški in jugoslovanski vojaki paradirali na mostu čez Muro med Radgono [Radkersburg] in Gornjo Radgono .

Slovenci, največji nasprotniki uradne politike do »anšlusa«

Z uradno politiko pa se niso vsi strinjali. Neuradno je namestnik zunanjega ministra Ivo Andrić »anšlus« označil kot akt agresije. Za mnoge so bile zveze s Francijo in z Malo Antanto veliko bolj pomembne. Bali so se, da bo Nemčija prekinila zveze, ki so obstajale z zahodno Evropo. Največji nasprotniki so bili Slovenci, prvič, ker so predvidevali, da je to prvi korak k uresničitvi starega velikonemškega cilja, namreč dostop do Jadranskega morja. Čeprav Avstrija ni izpolnila svojih obljub in obvez danih na mirovni konferenci in plebiscitu, so se  upravičeno bali, da bodo Nemci uresničevali rasno ideologijo na Koroškem.  Delegacija Koroških Slovencev je šla k Stojadinoviću in notranjemu ministru Antonu Korošcu, študenti pa so demonstrirali v Ljubljani.

Stojadinović je svojo politiko 16. marca  zagovarjal v senatu in Slovence svaril, češ da Jugoslavija ne more napasti Koroške in zahtevati plebiscit za rojake, od katerih se je že kar nekaj oddaljilo od svojega naroda. V tem primeru tudi Nemci lahko zahtevajo plebiscit za pripadnike svoje narodnosti v Jugoslaviji. Poleg tega pa Jugoslavija ne more nasprotovati „anšlusu“, ki da temelji na narodnem načelu, na katerem temelji tudi Jugoslavija. Izrazil je še prepričanje, da bodo vsa vprašanja glede koroških Slovencev rešena na prijateljski način.

Obstajal je tudi jugoslovansko-nemški sporazum (1937), da mediji ne bodo drug čez drugega sovražno poročali. Še pred „anšlusom“ so si časopisi, kot npr.  Slovenec s člankom »Vdor hitlerjevstva v Avstrijo«, prislužili grajo zaradi protinemških člankov. Centralni tiskovni urad je dal dan pred »anšlusom« strogo navodilo, da se o Avstriji ne poroča žaljivo in da se poročanje naj omeji samo na to, kar objavljajo tudi nemški časopisi. O tem so obvestili tudi tožilstva.

Stopnjevanje pritiska za pristop k Trojnemu paktu

Junija 1939 je bil potem regent Pavel na uradnem obisku v Berlinu, kjer so ga veličastno sprejeli. Več kot 30 milijonov mark so izdali za dekoracijo ulic in stavb. Povsod so bile jugoslovanske in nemške zastave, slike Hitlerja in Pavla so krasile ulice, v tisku so bili objavljeni izredno pozitivni članki o Jugoslaviji. Uprizorili so patrado čet. Kot navaja Vauhnik je program potekal brez težav, zatikalo pa se je pri pogovorih. Nemci so regenta hoteli pridobiti za prijateljski pakt z Nemčijo, izkazal pa se je za spretnega diplomata in se je temu izognil. Vauhniku je samo ob odhodu naročil, da naj skrbi za prijateljske odnose z Nemčijo, pri drugih silah je hotel to sam poskrbeti (Vauhnik, 31).

Knez Pavel se je bal, da bodo Nemci s smrtonosnim obročem izolirali Jugoslavijo in je zato je po nemškem in sovjetskem napadu na Poljsko skušal prepričati Angleže in Francoze, da zasedejo Thessaloniki. Angleško zunanje ministrstvo [Foreign Office] pa je bilo prepričano, da bo Mussolini ostal nevtralen in da Nemčija ne bo razširila vojne na Balkan. Nemško letalstvo na romunskih tleh bi naj bilo zgolj prisotno zaradi naftnih polj. V Beogradu so mislili, da ne bodo klonili nemškemu pritisku. Tudi britanski veleposlanik Campbell je poročal, da  bo mogoče Jugoslavijo ohraniti.

Hitler je pritisk stopnjeval. Ni mu več zadostovalo, da Jugoslavija ostane nevtralna, hotel je, da pristopi k Trojnemu paktu. Zaradi načrtovanega napada na Sovjetsko zvezo je hotel preprečiti vsako možnost vojaškega konflikta na Balkanu. Konec novembra 1940 je v Berchtesgadnu prepričeval jugoslovanskega zunanjega ministra Cincar-Markovića. Tokrat je hotel tudi vedeti, kakšna bo reakcija Jugoslavije, če bo Nemčija napadla Grčijo. Izjavil je, da je prostor za Jugoslavijo med državami na Balkanu, ki so že pristopile k Trojnemu paktu.

Regent Pavel je končno klonil

Sledilo je vabilo ministrskemu predsedniku Cvetkoviču, ki se je najprej srečal z nemškim zunanjim ministrom Ribbentropom v Salzburgu, potem pa s Hitlerjem v Berchtesgadnu. Ker je ministrski predsednik vztrajal na nevtralnosti, je Hitler zagrozil, da se Jugoslavija mora odločiti. Cvetkoviću je izročil vabilo za kneza Pavla, ki je potem 1.marca res potoval najprej v Salzburg in od tam k Hitlerju na Berghof (Berchtesgaden).

Hitler ni več zahteval podpore pri grškemu konfliktu, tudi ne več, da se Jugoslavija odpove svoji nevtralnosti, zahteval pa je pristop k Trojnemu paktu. Jugoslavija je dobila pisno garancijo, da bo Nemčija spoštovala njeno suvereniteto in da ne bo nemških enot na njenem prostoru. Regent Pavel je tokrat klonil.