Jezuiti od 20. maja 2021 do 31. julija 2022 obhajajo Ignacijevo leto, saj je 20. maja 1521, na binkoštni ponedeljek, sv. Ignacija Lojolskega, takrat še plemiča Iñiga iz baskovske Loyole, v Pamploni v Španiji zadela topovska krogla. Krogla je zadela tudi njegovo častihlepje in površno razumevanje življenja. Do marca 1522 je Ignacij okreval v domači hiši v Loyoli. V tem času je Bog v njem izvršil spreobrnjenje.
Oče je želel, da bi Ignacij postal duhovnik, njega pa je bolj zanimalo posvetno in viteško življenje
Iñigo Lopez de Loyola je bil rojen na gradu Loyola blizu kraja Azpetia v baskovski provinci Guipuzcoa. Iñigo je njegovo baskovsko ime, ki ga lahko uporabljamo verjetno nekako do takrat, ko je postal vrhovni predstojnik jezuitov v Rimu. Potem si privzel latinsko ime Ignatius in se je tako tudi podpisoval. Iñigo in Ignacij sta dve zelo podobni imeni, obe izhajata iz korena, ki pomeni ogenj.
Kot rojstni datum se največkrat navaja 24. december 1491, čeprav nekateri menijo, da je bil rojen nekaj let kasneje. Bil je najmlajši otrok od dvanajstih ali trinajstih v družini. Kmalu mu je umrla mama, tako da je nekaj časa zanj v povezavi z domačimi skrbela dojilja iz vasi.
Doma je dobil globoko versko vzgojo, oče je celo želel, da bi si izbral duhovniški stan, a so ga bolj navdihovali starejši bratje, ki so živeli posvetno kot tedanje plemstvo. Pri svojem daljnem sorodniku, kralju Navarre se je večkrat izkazal kot zavzet bojevnik in tako mu je, ko je bil star trideset let, topovska krogla zdrobila golenico. Najprej so ga zdravili v Pamploni, potem so ga prenesli na domači grad Loyolo.
»Za Ignacija se je s spreobrnjenjem začela dolga mistična pustolovščina«
Bil je v smrtni nevarnosti. O tem je v Avtobiografiji, pisani sicer v tretji osebi, zapisal:
»Na dan pred sv. Petrom in Pavlom so zdravniki rekli, da se lahko šteje že za mrtvega, če mu do polnoči ne odleže. Imenovani bolnik je gojil pobožnost do sv. Petra in tako je naš Gospod hotel, da se je prav tisto noč njegovo počutje izboljšalo. Izboljšanje je tako napredovalo, da so nekaj dni zatem menili, da je že izven smrtne nevarnosti.«
Okrevanje je trajalo zelo dolgo, in da se ni dolgočasil, so mu prinesli duhovne knjige in življenjepise svetnikov. Počasi so ga ta dela pritegnila in začutil je božansko privlačnost. Doživel je spreobrnjenje. Začel je razmišljati, kaj bi bilo, če bi dela, kakršna so delali sv. Frančišek Asiški, sv. Dominik in drugi, delal tudi on.
Jezuit p. Mio Kekić je o tem v članku, objavljenem v reviji Prenova, zapisal:
»Za Ignacija se je s spreobrnjenjem začela dolga mistična pustolovščina, bogata z izjemnimi Božjimi posegi, spodbudami, videnji in besedami. Treba je priznati, da to, kar vemo o tem – in ne vemo vsega – pušča zmedene zgodovinarje in psihologe, ki najbolj poznajo pojave mističnega življenja. Odlomki, kjer Ignacij govori o zagonetni ‘loqueli’ v svojem Duhovnem dnevniku, so močno zmedli komentatorje in priznati je treba, da so precej nenavadni. Ignacij pa, daleč od tega, da bi se jim upiral, kakor Janez od Križa, se zdi, da so mu bila všeč ta izjemna gibanja Duha in je skoraj molil zanja ob določenih ‘duhovnih izbirah’, jih skoraj zahteval kot nujna znamenja za svoje odločitve. Iz takih nejasnosti se rodijo nasprotujoče si razlage, kot je to običajno.«
Veselje in žalost kot merili, ali je določena misel od Boga ali od hudiča
Sanjal je tako o tekmovanju s svetniki kot o tem, da bi osvojil damo. Med obojim je okleval vse do takrat, ko je v veselju prepoznal znamenje Božjega Duha, v žalosti pa znamenje hudiča. P. Mio Kekić nadaljuje: »Merilo, preprosto, naravno, ki pa ga ne bi bilo treba preveč posploševati. To odkritje ga je vodilo k razmišljanju o preteklem življenju, da bi prepoznal v njem prisotnost greha in uvidel nujnost pokore. Potem je pravil, da si je želel posnemati svetnike. In to posnemanje se je kazalo v obliki romanja v Jeruzalem. Izpolniti ga je hotel tako, da bo z Božjo milostjo storil vse, kar so oni počeli, predajajoč se toliko samovoljnim težavam in pomanjkanju, kot si jih plemeniti duh, vnet za Boga, običajno želi.
To razkritje Ignacijeve notranjosti prebudi v nas bistveno vprašanje: Je to ljubezen do Kristusa ali ljubezen do sebe? Jasno se nam zdi, da je do te točke njegovega duhovnega razvoja ostajala Ignacijeva osebnost suženj njegovih junaških sanj o junaških delih. Navsezadnje je iskal samega sebe in se želel najti v svojem načrtovanju romanja v Sveto deželo. Posnemati plemenita in za Boga vneta srca je bilo zanj še vedno več kot pa biti sam vnet od Boga. Njegove težnje so bile še vedno bolj človeške kot duhovne. Šele s postopnim vzpenjanjem bo izkusil resnično duhovno svobodo.«
Videnja so še utrdila Ignacijevo vero in odločenost za duhovno življenje
Kmalu je začel dobivati videnja. Prvo je dobil neko noč še v Loyoli, ko je bil buden. Jasno je videl Marijo z Detetom Jezusom. Ker je to videnje povzročilo v njem odločno duhovno preobrazbo, pomeni potrditev, da je bilo res od Boga. Nekaj časa po okrevanju je odšel proti Barceloni, ker se je hotel vkrcati na ladjo, a se je za nekaj časa ustavil v svetišču Monserrat. Tam je tudi opravil življenjsko spoved. Nanjo se je v samoti pripravljal tri dni, za pripravo pa je imel na razpolago knjižico Priročnik za vaje duhovnega življenja. P. Mio Kekić o tem piše:
»Ta knjižica je niz sistematičnih premišljevanj, ki zelo poudarjajo kesanje. Iz nje si bo Iñigo za svojo knjižico Duhovne vaje sposodil premišljevanje o trojnem grehu, o peklu in pogovor grešnika s Kristusom na križu. Gre za prvo, če tako rečemo, tehnično uvajanje Iñiga v duhovno življenje in začetek preobrazbe, ki jo bo doživel v Manrezi.«
Iz Monserrata je odšel v Manrezo, vas blizu Monserrata. Tam je hotel ostati le nekaj dni, a je ostal skoraj eno leto. V Manrezi je doživel nekaj posebnega v zvezi s hrano. Tam se je popolnoma vzdržal mesa. To ga je zelo oslabilo. V sanjah je videl meso, pripravljeno za jesti. To je razumel kot znamenje od Boga in je spet začel jesti meso.
Razsvetljenje ob potoku Cardoner poveže Ignacijeva dotedanja duhovna doživetja
Ignacij je imel videnja skozi vse nadaljnje življenje. O njih je veliko pričevanj njegovih sodobnikov. P. Mio Kekić v zvezi z njimi nadaljuje:
»Dokaz, da je prišlo od Boga, je trajen učinek spreobrnjenja, to je povečanje vere, upanja in ljubezni, je napredek v globoki predanosti njegovega bitja Bogu, končno povečanje njegove notranje svobode.
Tu se je počutil osvobojenega grehov svojega preteklega življenja, zlasti glede čistosti. Potrditev, globoka preobrazba njegovega duhovnega bitja, resničen in trajen napredek v ‘svobodi božjih otrok’, to so značilnosti, ki jih bomo spet našli v neštetih videnjih.«
Posebno pomembno je bilo razsvetljenje pri Cardonerju (potok v Španiji), kjer je prejel posebno razsvetljenje, o katerem piše v Avtobiografiji. Navaja ga tudi p. Mio v članku v Prenovi:
»Ko je tam sedel, so se mu začele odpirati oči razuma. Ne da bi imel kako videnje, ampak dano mu je bilo razumevanje in spoznanje mnogih stvari, tako duhovnih stvari kot stvari vere in znanosti. In to s tako velikim razsvetljenjem, da se mu je vse zdelo novo. Ne da se povedati posameznosti, ki jih je takrat razumel, čeprav jih je bilo veliko, ampak le to, da je sprejel veliko jasnost v svojem razumu, tako da se mu zdi, da v teku vsega svojega življenja preteklih dvainšestdeset let ni dosegel toliko kot v onem samem doživetju, tudi če bi združil v eno vse, kar je prejel od Boga pomoči in vse stvari, ki jih je videl. Zgodilo se je, da se mu je razum tako razsvetlil, da se mu je zdelo, kot bi postal drug človek in bi dobil drug razum, kakor ga je imel prej.«
Po tem razsvetljenju je postal Ignacij nov človek. To razsvetljenje je povezalo prejšnje stopnje njegove duhovne rasti, vse pa je bilo povezano z duhovnimi pogovori z ljudmi, po katerih jim je pomagal. Ko je videl sadove teh pogovorov, je začel opuščati pretiravanje v askezi in skrbeti za svojo zunanjost.
Pot v Sveto deželo in želja, ostati tam, toda vrnil se je in po letih študija in dela ustanovil Družbo Jezusovo
Ko je bil star 32 let, se je odpravil na romanje v Sveto deželo: iz Barcelone z ladjo v Italijo in potem naprej. Želel je ostati tam in pomagati, kjer bi bilo treba, a mu cerkvena oblast tega ni dovolila. Vrnil se je v Španijo, dopolnil svojo temeljno izobrazbo, potem pa študiral filozofijo in teologijo. Hkrati je imel duhovne pogovore z različnimi ljudmi. Ker je imel zaradi tega v Španiji težave, je odšel na pariško Sorbonno. Ob študiju je imel duhovne pogovore in duhovne vaje; v tem času je napisal tudi knjižico Duhovne vaje. Duhovne vaje je dajal tudi nekaterim študijskim kolegom.
Pridobil si je nekaj zvestih prijateljev in tako se je počasi začenjalo utrjevati jedro prvih članov Družbe Jezusove. Med njimi je bil tudi Frančišek Ksaverij. Prvi tovariši (sedem po številu) so 15. avgusta 1543 na Montmartru v Parizu izpovedali zaobljube uboštva in čistosti ter se zaobljubili, da bodo šli po končanem študiju in po posvetitvi v duhovnike v Jeruzalem in tam ostali.
Bog je Ignaciju po dogodkih pokazal, da hoče nov red
Ignacij se je po končanem študiju za nekaj časa vrnil domov v Baskijo, potem pa se vrnil k tovarišem v Benetke, kjer so čakali ladjo za Jeruzalem. S tovariši so si izbrali tudi ime, čeprav še niso bili čisto odločeni, da predstavljajo začetek novega reda. Govorili so, da so Compania di Jesu, Jezusova tovarišija.
Ker ladje za Jeruzalem celo leto ni bilo, so se odločili, da gredo v Rim in se dajo na razpolago papežu, naj jih pošlje, kamor želi.
Ob tem so prišli v dilemo: naj se razidejo po različnih krajih, kamor jih pošilja papež, ali naj ustanovijo nov red in gradijo skupnost. O tem so leta 1539 razločevali, kaj hoče Bog. Ignacij sprva ni imel namena, ustanoviti nov red, a Bog mu je počasi razodeval svojo voljo o tem. Papež Pavel III. je nov red z imenom Družba Jezusova potrdil 27. septembra 1540. Ignacij je bil izbran za prvega predstojnika in dobil je nalogo, naj sestavi pravila: Konstitucije. To je pomenilo, da naj v pisni obliki predstavi, kar so prvi tovariši, bilo jih je deset, prepoznali kot lastno njihovemu redu, načinu življenja in pastoralnemu delu.
Od takrat naprej je Ignacij živel v Rimu in vodil novi red. Ko je 31. julija 1556 umrl, star 65 let, je imela Družba Jezusova okrog tisoč članov in je bila razširjena v različne dele sveta. V Ljubljani je kolegij deloval od leta 1597 do 1773.
Ignacij je pokopan v cerkvi Al Gesú v Rimu. Med svetnike je bil prištet leta 1622, torej pred štiristotimi leti, skupaj s Frančiškom Ksaverijem, Terezijo Avilsko in Filipom Nerijem.
Slovesnost ob zaključku Ignacijevega leta je bila v nedeljo, 31. julija 2022, ob 17. uri v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Četrt ure pred mašo je bila predstavitev najpomembnejše jezuitske publikacije v Sloveniji Izbrana dela Ignacija Lojolskega, med katerimi jih je nekaj prvič prevedenih v slovenščino. Predstavila sta jo patra Janez Poljanšek, ki jo je uredil, in Marjan Kokalj.
Somaševanje je vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl, tudi jezuit, poleg njega je somaševalo še več kot 25 slovenskih jezuitov in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek. Pel je mešani pevski zbor župnije Dravlje, ki jo tudi vodijo jezuiti. Po maši je bilo na parkirišču in v parku ob cerkvi sv. Jožefa druženje ob sladkem prigrizku in pijači.
