Marsikdo se še spomni politika in diplomata Matije Malešiča, na njegovega očeta, pravnika in pisatelja Matijo Malešiča se pa redko kdo še spomni. Pa so njegove knjige, nekoč zelo priljubljene, še na razpolago v slovenskih splošnih knjižnicah, na dLib.si pa je mogoče dobiti kar nekaj njegove kratke proze, ki je vredna branja.
Matija Malešič, rojen Belokranjec, se je šolal v Ljubljani, boril pa na soški fronti, o čemer je pozneje precej napisal
Rojen je bil 30. oktobra 1891 v Črnomlju v kmečki družini. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnomlju in doma pridno pomagal pri delu. Leta 1904 je odšel v novomeško gimnazijo, kjer je končal štiri razrede, od petega naprej pa je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Kot četrtošolec je dobil štipendijo Jakoba Starihe, duhovnika, rojenega leta 1738 v Črnomlju, ki je svoje premoženje zapustil v sklad za štipendiranje revnih študentov.
V Ljubljani je Matija Malešič bival v Marijanišču, kjer je bil predstojnik prošt Andrej Kalan, na katerega je imelo veliko gojencev Marijanišča lepe spomine, saj je bil ljubitelj in poznavalec književnosti in je tudi dijake uvajal vanjo. Matija Malešič je pisal črtice in povesti ter jih pod psevdonimi objavljal v Dolenjskih novicah, Mentorju, Zori, Mladosti, med vojno pa v Ilustriranem Glasniku in Slovenskih večernicah. Po končani gimnaziji je odšel na služenje vojaškega roka, ki naj bi ga končal julija 1914, ko pa se je že začela prva svetovna vojna, tako da je kar ostal v vojski. Vrnil se je 26. novembra 1918 kot nadporočnik 22. avstrijskega pešpolka.
Pisal je tudi dnevnik in pozneje o tem obdobju svojega življenja napisal marsikatero zgodbo. Bojeval se je najprej v krajih Bosne in Srbije, leta 1916 pa je prišel na soško fronto, kjer je bil ranjen v levo nogo. Zdravil se je v Bukarešti, vendar je sklep ostal otrdel.
Matija Malešič je pravo študiral v Zagrebu, služboval na okrajnih glavarstvih po Sloveniji
V študijskem letu 1918/19 je kot redni študent vpisal študij prava na zagrebški univerzi. Študij je z odliko končal decembra 1920. Na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu je nastopil službo maja 1920, potem pa je služboval še na glavarstvih v Murski Soboti, Črnomlju in Mariboru. Februarja 1931 se je poročil in z ženo Elizabeto sta imela pet otrok, prvorojenka jima je umrla kmalu po rojstvu.
Istega leta je bil tudi imenovan za črnomaljskega glavarja. Takrat je rad zahajal na Mirno goro, kjer je v planinski koči lahko v miru pisal. Svoja dela, daljša in krajša, je objavljal najprej v periodiki: Domu in svetu je bil zvest od leta 1919 do smrti, redno je objavljal tudi v Mladiki. V obeh publikacijah je objavil veliko del s tematiko iz Prekmurja. Tine Debeljak označuje prav delo s tematiko iz Prekmurja Kruh za njegovo najboljše.
Napisal je tudi romana o prvi svetovni vojni, ki nista izšla, tudi precej drugih besedil je še v rokopisu
Matija Malešiča so kot državnega uradnika prestavljali najprej le po Sloveniji, potem pa tudi v Banjaluko, kjer je nevarno zbolel na želodcu. Odšel je na zdravljenje v Zagreb, kjer so ga obiskali mnogi prijatelji. Tisti čas je označil za svoj najtežji; takrat je napisal delo V zelenem polju roža, ki je izšlo šele po njegovi smrti; za tisk sta ga pripravila Vinko Beličič in Jože Dular. Zadnjih dvajset let svojega življenja je pisal tudi romana o prvi svetovni vojni Boji na Drini in Ob Soči. Nič od tega še ni izšlo. Precej Malešičevega dela je še v rokopisu, nekaj tudi v zapuščini Tineta Debeljaka.
Po zdravljenju je Matija Malešič služboval še v Slovenj Gradcu, Soboti, kot okrajni glavar v Slovenskih Konjicah, Logatcu in nazadnje v Škofji Loki, kjer je 25. junija 1940 umrl, zadet od kapi, medtem ko je do jutra za tisk popravljal eno svojih del …
Fotografije so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1870 do 1899.
