Pred stotimi leti je bil rojen dramatik, pisatelj, profesor in kulturni delavec na Tržaškem Ivan Artač. V mladosti je doživel drugo svetovno vojno in komunistično nasilje, o katerem je pripovedoval tudi v kratkih pripovedih, ki jih je objavljal v Mladiki in Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe, izšle pa so tudi v knjigi Nebo je žarelo, ki je njegovo najbolj odmevno delo.
Ivan Artač je bil rojen v Notranjih Goricah, družino si je ustvaril na Opčinah
Rojen je bil 7. avgusta 1921 v Notranjih Goricah. Osnovno šolo je obiskoval na Brezovici pri Ljubljani. Na otroštvo ima lepe spomine. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo; o spominih na maturo je pripovedoval v kratki pripovedi Tihi odmevi minulih dni, objavljeni v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe leta 1987. V Gorici pa kot privatist slovensko učiteljišče, saj je po končani drugi svetovni vojni odšel iz Slovenije. Na univerzi v Trstu je doktoriral iz političnih ved in pozneje opravil usposobljenostne (strokovne) izpite za poučevanje slovenščine, zgodovine in zemljepisa na slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Poučeval je na osnovnih šolah v Kanalu ob Soči, Nabrežini, Žavljah, pri Sv. Ivanu in na srednjih šolah v Rojanu, pri Sv. Jakobu v Trstu, na Proseku, nazadnje pa na Tehničnem zavodu Žiga Zois v Trstu.
Živel je na Opčinah, ustvaril si je družino.
Poučeval je v osnovnih in srednjih šolah, zanimala ga je tudi zgodovina Opčin
Ivan Artač je eden izmed šolnikov, ki so po drugi svetovni vojni neutrudno obnavljali slovensko šolstvo na Goriškem in Tržaškem. Ljubil je mladino in profesorski poklic, v katerem se je razdajal polnih štirideset let. Kot profesor je tudi pisal in prirejal učbenike, zlasti za zgodovino. Ni bil pa samo šolnik, bil je tudi kulturni delavec, dramatik in pisatelj. Sodeloval je na Radiu Trst A in pri Radijskem odru. Bil je dolga leta odbornik in nekaj let tudi predsednik Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu ter ravnatelj poletnih mladinskih kolonij. Sad njegovega zanimanja za zgodovino je delo Opčine, zgodovinski oris župnije, ki je izšlo leta 1994. Kot kulturni delavec se je največ ukvarjal z ljubiteljskim gledališčem: igral je ter prirejal in režiral igre.
Ivan Artač je v svoja dela, tako v drame kot kratke pripovedi, vključil tudi zdrav humor
Leta 1968 so ob stoletnici ustanovitve slovenske čitalnice na Opčinah odigrali njegovo igro Pepče se ženi. Najuspešnejša je bila veseloigra Rdeča črta čez ograde, ki so jo več kot petintridesetkrat uprizorili v raznih krajih v zamejstvu in v Sloveniji. V njej pripoveduje o tem, kako so kmetje na Opčinah težko sprejeli dejstvo, da so zaradi železnice izgubili zemljo. Zanjo je na festivalu v Mavhinjah leta 1999 prejel prvo nagrado.
Priljubljena je bila tudi komedija Trubadur z vrtnico, ki so jo predvajali tudi na Radiu Trst A. Ob tisočstoti obletnici smrti sv. Metoda je napisal igro Blagovestnika z vzhoda in v njej tudi igral glavno vlogo. Tudi to igro so z uspehom igrali v več krajih v Sloveniji in zamejstvu. Več njegovih iger je izšlo v knjigi z naslovom Trubadur z vrtnico.
Ivan Artač je v svoje pripovedi vnesel življenje z zgodovinskega, antropološkega, psihološkega, sociološkega vidika
Leta 2002 je pri založbi Mladika izšla Artačeva najbolj odmevna knjiga Nebo je žarelo. Gre za literarno obdelane spomine: v prvem delu z naslovom Moj mali svet se pisatelj kot Nace Goričnik spominja svojih otroških let na Brezovici in študentskih let v Ljubljani, v drugem z naslovom Na robu domovine pa prvega povojnega obdobja, ko se je kot šolnik dejavno vključil v obnavljanje slovenskega šolstva na Goriškem in Tržaškem, in to tudi s pisanjem učbenikov.
Ivan Artač je pisal tudi krajšo pripovedno prozo, ki jo je v glavnem objavljal v koledarjih Goriške Mohorjeve družbe; med njimi so tudi humoreske. Leto in pol pred smrtjo je že objavljene črtice z nekaj novimi, ki še niso bile objavljene v periodiki, zbral v zbirko Zaraščene stezice (izšla posthumno leta 2006). Janez Rotar je o njih napisal tudi:
»Sicer pa so Artačeve pripovedi tudi zgodovinsko, antropološko, socialno in s tem psihološko pričevanje o življenju druge polovice pravkar končanega stoletja, ki se domala v ničemer ne ponavlja, komajda tu in tam se nadaljuje v posameznikovem, a mnogo manj skupinskem trajanju, še najbolj pa v veri in hotenju, da človek more s človekom in ob njem premagovati stiske dneva in let.«
Ivan Artač je umrl 12. aprila 2005 v Trstu. Na nagrobni plošči o njegovem liku in delu zgovorno pričajo besede iz knjige Nebo je žarelo:
»Kjerkoli govorijo moj jezik, se čutim doma, hočem biti koristen član domovine.«
