Prebuja za družino, boj, usmiljenje

30
Foto: M. Maležič.
Foto: M. Maležič.

Ko med Rimom in Ljubljano ponikne vsaj 900.000 ljudi

Med Rimom in Ljubljano se je minulo soboto izgubilo približno 900.000 ljudi. V Rimu so jih našteli milijon, čeprav so prve informacije govorile celo o dveh milijonih, v Sloveniji „nekaj deset tisoč“. Govorimo o številu udeležencev na shodu v podporo družini in otrokovim pravicam, imenovanem Family Day, ki se je 30. januarja 2016 odvil v Rimu na Circo Massimo. Debata o številu udeležencev še ni zaključena, kot lahko preberemo v članku Tomaža Kavčiča na Domovina.je, toda zagotovo lahko rečemo, da sta STA in RTVSLO število zelo zelo oskubila. Poročala sta o „več deset tisoč“ udeležencih, kar lahko razumemo „ne več kot sto tisoč“.

Na prvi pogled smo pri vodilnih slovenskih medijih bili spet priča „neznosne lahkosti“ zdrsa v profesionalnosti. Drugi pogled razodene nekaj več, nekaj pravzaprav slabo prikritega, nekaj hudo bolečega: naši ideološko pro-LGBT usmerjeni novinarji in uredništva nikakor niso preboleli poraza na referendumu o ZZZDR 20. decembra lani. Domnevam, da ti samo bolečina lahko zamegli presojo do mere, da zbrišeš 900.000 ljudi. Težava bo, ko bo iracionalna dinamika bolečine dobila visokopolitični vzgib in bo pro-LGBT klika iz maščevalnosti menjala sestavo Ustavnega sodišča.

Dajmo na stran Slovenijo. Obiščimo…

Madrid – Pariz – Rim

Sobotni Rim je nadaljevanje velikih manifestacij v podporo družini, manifestacij, ki običajno nimajo posebnega odmeva v zahodnem laicističnim tisku, njih množičnost pa je v Evropi in crescendo. Uvod lahko ugledamo v Madridu l. 2011. Tisto leto je bilo za špansko prestolnico posebej vroče. Ulice niso in niso mirovale. Spomladi množični shod v podpori družini, maja na Puerta del Sol los indignados (prim. moj blog o vstajniškem gibanju 15-M), avgusta milijon in pol udeležencev katoliškega Svetovnega dneva mladih, potem predčasne volitve, na katerih so Zapaterovi socialisti, pristaši teorije spola, grdo izgubili. Med madridskim klerom kroži zgodba, da je idejo, da je proti vladajočim socialistom zaradi njih eksperimentiranja s teorijo spola katoličanom treba iti na ulice, lansiral voditelj mogočnega neokatehumenskega gibanja Kiko Argüello. Takratni madridski kardinal Antonio María Rouco je imel pomisleke. „Če gremo na ulice, nas mora biti veliko,“ naj bi dejal Kiku. Kiko naj bi odvrnil: „Jaz sam jih pripeljem 300.000.“ In jih tudi je.

Toda prelom, kar se množične udeležbe na uličnih manifestacijah v podporo družini tiče, se ni zgodil ne takrat v Madridu, ne to soboto v Rimu. Prelom se je zgodil v Parizu in nosi ime La Manif Pour Tous – MPT (prim. blog Francoski pospešek v boju za družino). To francosko gibanje je v zadnjih treh letih več kot enkrat na ulice privabilo po pol milijona in več Francozov. Največ 24. marca 2013, ko so našteli skoraj milijon in pol udeležencev. Jeseni l. 2014 so ankete pokazale, da se tretjina Francozov strinja s pro-družinskim sporočilom gibanja MPT, ki ga vodi Ludovine de La Rochère. Gibanje, ki se ima za akonfesionalno in apolitično, je zmoglo poleg katoličanov vključiti tudi protestantska in muslimanska združenja, kakor tudi nekaj homoseksualnih in feminističnih društev, ki ne podpirajo popolne izenačitve homoseksualne in heteroseksualne zveze.

Pozor! Francija je bila in ostaja učiteljica družbenih sprememb. Nekateri v MPT vidijo največje francosko civilno-družbeno gibanje po mitičnem študentskem gibanju iz l. 1968. A glej, vrli slovenski mediji MPT-ja na svojih radarjih nimajo. Obrambni mehanizem zanikanja?

Če je francoska inačica manifestacij laična (versko nevtralna, čeprav s kristjani na čelu), je bil sobotni shod v Rimu katoliško obarvan, bolje rečeno, zelo katoliško obarvan. O sporočilu shoda v Rimu se je razpisal Blaž Karlin na Iskreni.net, zato ga ne bom ponavljal, pač pa bom na tem mestu izpostavil nekaj kočljivih točk.

Dobrodošla prebuja, a bojevitost je lahko problem

Ob zaključku shoda je Massimo Gandolfini, voditelj manifestacije, vzkliknil: „A noi la battaglia, a Dio la vittoria!“ Po slovensko: „Nam bitka, Bogu zmaga!“ Ta bojni vzklik, ki ga pripisujejo sv. Ivani – Devici Orleanski, se je v italijanskem pro-family in pro-life gibanju pojavljal že prej.

Kdaj je tovrstna bojevitost Cerkvi potrebna in kdaj postane njen problem? Še pred sto leti je namreč bilo za katoličana nedostojno, če ne grešno, da štrajka in protestira na ulicah. Lahko se je šel geometrijsko organiziranih „katoliških shodov“, ni pa bilo prav, da bi z boljkone spontanimi demonstracijami dražil „od Boga dano“ oblast. Mimogrede: prvo „katoliško“ delavsko stavko beležimo l. 1909 v neki tovarni blizu Bergama v Lombardiji. Očividec stavke, ki se je zgodila kljub neodobravanju papeža Pija X., je bil mlad duhovnik Angelo Roncalli, ki je kasneje kot papež Janez XXIII. sprožil reformno revolucijo 2. vatikanskega koncila.

Torej, ulica – da ali ne? Boj – da ali ne? Janez Pavel II. je l. 1995 v Baltimoru (ZDA) dejal:

Včasih pričujemo za Kristusa tako, da iz neke kulture izvlečemo /drawing out of a culture/ polni pomen njenih najbolj plemenitih nagibov (…). Drugič pričujemo za Kristusa tako, da to isto kulturo izzovemo /challenging that culture/, zlasti če je napadena resnica o človeku.

Za katoličane še vedno velja, da je „ponižnost kraljica vseh kreposti“. Vendar ponižnost je lahko izgovor za našo družbeno apatičnost, ki nas pripelje, da ne storimo, kar nam nalagajo znamenja časa. Ni proti ponižnosti, ko za Kristusa pričujemo tudi na način, da se družbeno „prebudimo“ in „gor postavimo“, se pravi, da se dejavno in javno zoperstavimo kakšni kulturni ali politični mahinaciji. Med sredstva tovrstnega „izzivanja“ dominantne kulture, kot je to držo imenoval poljski papež, pa spadajo tudi od demokratične ureditve predvidene manifestacije in drugi načini civilno-družbenega pritiskanja na oblast.

Zbuditi se. Delovati. Zmagati. Ni slučajno, da so sobotni shod na Circo Massimo zaključili z arijo Nessun dorma (Naj nihče ne spi) iz Puccinijeve opere Turandot. Arija se izteče v preslavni Vincerò! Vincerò! (Zmagal bom! Zmagal bom!).

Problem nastane, ko boj iz občasnega sredstva postane katoliška mentaliteta in se vzpostavi dojemanje Cerkve kot Ecclesia militans (vojskujoča se Cerkev). Na Slovenskem trenutno k takemu, militantnemu, dojemanju Cerkve težijo protibegunski novokrižarji, pa tudi desničarski teoretiki, denimo Bernard Brščič, o čemer se bo potrebno še razpisati. Ko se katolištvo zabarikadira in zgolj spopada, je vse manj zmožno evangelizacije oddaljenih, drugačnih, nasprotnih. Militantno katolištvo v kakšnih političnih bitkah tudi zmaga, a kratko jo lahko potegne evangelij, katerega osvobajajoča moč je namenjena vsem enako.

Papeževa smer: usmiljenje namesto spopada

Milijon ljudi na rimskem Circo Massimo in en Grande assente (Veliki odsotnež) – papež Frančišek. Njegov zagrizeni kritik Antonio Socci, ki je že napisal zelo agresivno knjigo proti papežu Frančišku (naslov knjige: Ni Frančišek), tudi tokrat ni izostal. Na svojem blogu je papeža obtožil ne samo, da ni neposredno podprl prireditve Family Day na Circo Massimo, niti telegramsko pozdravil udeležencev, temveč da jo je po svoje poskušal celo ovirati in diskreditirati.

Ne bi bilo prvič, če bi tudi tokrat katoliško pro-life gibanje pojamralo, da ga sedanji papež ne podpira dovolj. Papež Frančišek seveda podpira prizadevanja civilne družbe za družino in pravice otrok. Teorijo spola ostro obsoja. Nenazadnje je nekaj dni pred slovenskim referendumom posredoval in Slovence javno pozval, naj zaščitimo družino. Po drugi strani pa ni skrivnost, da papež Frančišek militantnih in tradicionalističnih tokov znotraj Cerkve ne mara preveč. Zakaj? Predvidevamo, da ravno zaradi logike spopada, ki jo ti krogi radi gojijo, Frančišku pa je tuja.

Jezuit Antonio Spadaro, dober poznavalec papeža Frančiška, je v častitljivi reviji La Civiltà Cattolica pred kratkim zapisal, da v okviru trenutnih odnosov med islamskim in krščanskim svetom papež nikakor ne pristaja na tezo o spopadu civilizacij. Njegova diplomacija je „diplomacija usmiljenja“, njegova geopolitika „geopolitika usmiljenja“. Če Spadarovo razlago prenesemo na področje boja za družino, ki poteka znotraj zahodne civilizacije, lahko rečemo, da argentinski papež tudi ne pristaja na tezo o nujnem in kolosalnem ideološkem spopadu, v katerem bi se prihodnja desetletja izčrpavala tako ena kot druga stran.

Spopad za družino se res odvija in smo ga deležni. Vanj se vključujmo, vendar, po paradoksu, ne z mentaliteto spopada; se pravi, ne na način, da bi evangeljsko usmiljenje – ki je enako teologija kot čustvo – izgubilo svoj primat.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

30 KOMENTARJI

    • Se tokrat strinjam. To je eden najboljših tekstov Žige Turka doslej, morda sploh najboljši. V velikem delu je pa soavtorstvo tega teksta pripisati komunističnemu odpadniku Milovanu Đilasu. Nisem bral te njegove knjige. Ampak njegova kritika komunističnega “novega razreda” je uničujoča, na nivoju velikega Orwella.

      Edino, kar mi v tem Turkovem tekst ni pogodu je, da Đilasa enkrat imenuje za “koristnega idiota”.

      • Problem Djilasa je bil, da je bil nesposoben sebe (komunista) kritizirati. Vsi komunisti ostanejo komunisti, tudi če se počijo s komunistično mafijo.

        Tako kot alkoholik in narkoman to ostaneta do smrti, in se vsak dan, vsako minuto odločata znova, da ne bosta posegla po drogi. Morda je Turk to mislil. Morda pa to, da je bil Djilas v revoluciji eden najbolj krvavih zločincev oz. koristnih idiotov.

        Koristnih idiotov sploh na “desnici” kar mrgoli.

  1. Cerkveni mediji zadnja desetletja niso niti omenili protestov. Kaj šele pisali o ozadji kot danes p. Cestnik piše.
    Bil je prvi, ki je v Slovenijo prinesel informacije o Teoriji spola.

    Pa informacije, da gre v Zahodnih državah na ulice nekaj milijonov ljudi braniti družino.

    Največja “herezija” za slovenske razmere pa je, da v Franciji to organizira resnična civilna družba in ne JJ jeva podružnica. Ali od škofov navzdol dan centralno planski ukaz. Celo taki ljudje, ki uspejo združevati vse krščanske sekte, muslimanske sekte, ateiste in celo geje. To je to. Ne pa pri nas številni plašni katoliki, ki so v javnosti cmere, čudaki ali zadrgnjeni birokrati, za stenami župnij pa so pravi psihološko isti kot totalitarni talibani, ki uporabljajo enaka orodja kot komunisti in fašisti.

    Pa naši dobljeni bitki so tudi na Časniku triumfirali “desničarji”, ki so poveličevanje zmago “desnice”, SDS ali Cerkve. Ko sem opozoril, da je prišlo voliti tudi večina Bosanskih muslimanov (70.000) in cca 50.000 ostalih balkancev, orto proti gejem. Name se je usul plaz zmerjanja “pravovernih” sektašev.

    Si lahko kdo zamišlja, da bi pri nas civilno družbo proti podržavljenju družine in fanatičnim gejevskem lobijem vodila oseba, ki ni iz JJ kroga in bi se javno povezovala s pravoslavci, protestantskimi sektami, muslimani in geji (ki ne sprejemajo LGBT sekte)? Kaj šele, da bi kdo na “desnici” ali v Cerkvi to podpiral ali si celo zavzemal.

    • Največja “herezija” za slovenske razmere pa je, da v Franciji to organizira resnična civilna družba in ne JJ jeva podružnica.
      ===

      Hvala Bogu, da se je ta, po tvoje neka podružnica, organizirala, saj brez tega bi bil ti danes starš 1 al 2.
      Spet v pljuvaški maniri strsaš svoje frustracije po Pricu, Zevnikovi in ostalih. Je Princ član jj stranke? Je Zevnikova članica jj stranke? Je zate važna vsebina ali je bolj važno kdo to vsebino fura?

      Zakaj moraš svoje, sicer večinoma dobre komentarje, vedno zasmetiti s svojim pljuvanjem po tebi neljubih?

    • Jaz sem si nekajkrat ogledal fotografije z zborovanja Family day v Rimu iz različnih virov. Upal bi si staviti za karkoli, da na Circo Massimo ni bilo milijon zborovalcev, ampak manj.

      Vsekakor jih je bilo pa več kot stotisoč. Seveda so “poročanja” slovenskih medijev o desettisočih ali celo o nekaj tisočih ena grda, po vsej verjetnosti zavestna manipulacija. Nedostojna.

      Nikoli se ne bi smeli navaditi na take manipulacije, to je sprejeti jih kot normalnost. Novinarji, ki to počnejo, dejansko pljuvajo na svojo človeško in profesionalno čast.

      • Ojoj! Če tega ne bi delali, ne bi bili novinarji. Kaj tukaj ni jasno?

        Recimo … Tino Mamić tega ni delal, zato ni več novinar. Ker pa je omenjal gejevski lobi v RKC, tudi v desne medije ne more.

        • To, da je omenjal, je ravno narobe. Ostal je s tem na ravni insinuacij. Če bi prišel na plano z imeni, povezavami med njimi in s trdnimi dokazi okoli tega, bi bila druga zgodba. Ne moremo se iti babjih čenč in vaških opravljivk.

          • To je težko dokazati. Samo če se pretihotapiš v spalnico in posnameš. Pa še potem ti dokazi ne veljajo.

          • Jaz bi teh 12 imen kar napisal v komentar. A me je strah, da bi samo enemu (ali še komu) naredil krivico.

          • Mamić je škofom ponudil, da bi prišel na plano z imeni. Javno pa imen ni povedal, ker se boji za svoje otroke.
            Kako temu lahko rečete insinuacije?

  2. Mislim, da je narobe od Cerkve pričakovati neposredno podporo. Civilne zadeve so v domeni laikov. Protesti so tako kot pust. Tudi pustovanje lahko razumemo kot protest proti ljudem s tisoč obrazi. Tudi pust uči, kako končati v ognju… In Cerkev ne podpira pusta, vsaj ne neposredno. I zato gre tudi tu. Ne strinjam se čisto z odklanjanjem militantega katolištva. Razumem, da škof ne more stati na čelu, gotovo pa lahko skrbi za zmernost takega gibanja. In še kako ga potrebujemo, sploh v Sloveniji.

  3. Žalostno in nevarno je, da je vsa Evropa s Frančiškovim Vatikanom vred zelo nagnjena v levo in bo kot stolp v Pisi nujno rabila sanacijo in podporo, da se ne bi podrla. Papežu se pozna, da prihaja iz Južne Amerike, kjer je videl veliko revščine, ne pozna pa islama, njegove zgodovine in Korana, sicer ne bi zanikal trka civilizacij ali nasprotoval tradicionalizmu. Na portalu gatestone institute si lahko na primer preberemo članek Why the Church abandoned the Christians of the Midlle East pa še ničkoliko člankov o skrivanju in nerazumevanju migrantskih dogodkov. Leva Evropa in Frančišek žal ne ločita invazije stotisočev muslimanov v dežele kafirjev od nekaj tisočev vojnih beguncev iz Sirije, ki ne morejo najti zatočišča v velikanski bratski Savdski Arabiji ali islamski republiki Iran. Levico razumem, kratkoročno si bo povečala število volilcev, dolgoročno pa dela harakiri, ko bodo muslimani prišli na oblast.

    • Nasprotno od zapisanega glede preganjanja kristjanov na Bližnjem vzhodu. Frančišek je skoraj edini, ki redno opozarja mednarodno javnost na to katastrofo. Sramotno je, da Evropa in ZDA tako mižita pred dogajanjem. da je trenutno celo Putin glasnejši okoli tega?

      Sarkazem, zakaj ne vprašam svojih predstavnikov v evropskem parlamentu, kaj so okoli tega naredili oz. sprožili, če so kaj, v Bruslju oz. Strassburgu.

      ps. Sicer pa sirskih beguncev pred vojno ni nekaj tisoč, kot zapišeš, ampak trenutno okoli 7-8 milijonov. Zaenkrat je od teh v Evropo prispel okoli 1 milijon.

      Če želim mir pred migrantskimi valovi, bomo morali kaj narediti za mir in prosperiteto v širšem okolju Evrope.

    • ko bodo muslimani prišli na oblast.
      =========
      Te paranoje pa res ne bi pričakoval od tebe.
      Sicer ja; tako kot se ateizira Evropa, ne bi bilo zelo čudno, če bi se neki drugi ljudje uveljavili.

  4. Fabrice Hadjadj v svoji knjigi o družini pravi, da je družina nekaj tako samoumevnega, da o njej sploh ne razmišljamo. O njen začnemo razmišljati, ko nas instinktivno zmoti, da gre za protinaravne spremembe. Civilna gibanja po vsej Evropi, ki so spontano nastala kot reakcija na redefinicijo družine kot prvo osvestijo ljudi, da samo začnejo razmišljati o družini, predvsem o svoji. Jano priznane številke niso toliko pomembne, kot je pomembna prebuditev zavesti posameznika. Novinarji, ki popačijo resnico si delajo medvedjo uslugo, kajti zapadli bodo v kategorijo lažnivcev, ki jim ne verjamemo niti takrat , ko govorijo resnico.
    Učinek teh demonstracij in boja je na prvi pogled skromen, toda dolg vstavljen pritisk počasi spreminja sodobno miselnost. Kdo bi si mislil pred letom, da je na nivoju EU parlamenta moč pričakovati zakonodajo ,ki bo popolnoma prepovedala nadomestno materinstvo in pobudniki so z leve in desne. Recimo francoska filozofinja Sylviane Agacinski (žena Lionel Jospina)je med njimi. Ona pravi, da je največje nasilje nad ženskami narediti iz nadomestnega materinstva službo za preživetje.
    Papežev odnos do teh manifestacij pa jaz vidim v luči njegove doktrine, ki jo je izrekel lansko leto, pa je šla mimo neopazno. Papež namreč pravi, da se nobena politična stranka ne bi smela imenovati krščanska, dočim bi kristjani morali biti angažirani v politiki, ki je po definiciji delo za skupno dobro. V Slovenskem primeru ni neposredno podpiral referenduma, pozval je ljudi , da se odločijo za družino, ker imajo to možnost, da izrazijo svoje prepričanje.

  5. 1. Prispevek pušča odprto vprašanje glede udeležbe na protestnih shodih. Nekateri vidni cerkveni dostojanstveniki so za, nekateri pa ne. Načelno to ni bilo nikoli vsesplošno rešeno in tudi ne bo. Bog je živ in ne mrtev, zato je povsem normalno, da nekateri podpirajo udeležbo na shodih, nekateri pa samo zahteve shodov. Udeležba na shodih ali samo njihovo priznavanje lahko namreč sprožili tudi negativne reakcije. Sam shod ne reši niti ene žrtve, sprehod do kakšne cerkvice na hribčku ali kakšen dan stradanja pa vedno na nek način rešuje.

    2. Ključno vprašanje (vsaj na slovenskem zzzdr referendumu) je bilo, ali imajo otroci pravico do očeta in matere. Če referendum ne bi uspel, bi letno zaradi odrekanja te pravice na novo grobo kršili pravice desetim otrokom. Tako ocenjujem. Če bi bilo približno enako obnašanje v Evropi, bi to pomenilo približno 1000 grobih kršitev. Na spletnih straneh lahko beremo, da je v zadnjih dveh letih v Evropi izginilo 10.000 otrok, ki naj bi jih izkoristili za nizkotne namene. Ta številka je občutno višja. Toda letno število umorjenih nerojenih otrok v mali Sloveniji je večje. Kaj je bolj pomembno, da se protestira na Šubičevi ali moli na Šlajmerjevi?

  6. Toliko za točnost. Če sem prav razumel, je ono bojno geslo izrekel Mario Adinolfi (urednik La Croce, soorganizator shoda) in ne Massimo Gandolfi.

  7. Berem, da od upokojene sodnice, ki je mati geja, zato, ker se je v referendumski kampanji postavila na drugo stran, želijo, da odide iz župnijskega pastoralnega sveta na LJ-Viču in celo iz lokalne Karitas, kjer je dejavna.

    https://www.dnevnik.si/1042729591/slovenija/viska-zupnija-ker-je-v-referendumski-kampanji-zascitila-sina-je-nezazelena

    Sam sem bil s srcem in razumom na strani proti, ampak to mi pa, če je res, kakor poroča Dnevnik, res ni všeč. Človeško se je motiti toliko bolj je razumeti gospo zaradi osebnih okoliščin. Različni smo ljudje in različne so življenjske okoliščine.

    Nihče ni popoln, niti kleriki ne; še papež zase pravi, da je grešnik. Frančiškani so (bili) vedno posebej priljubljeni zaradi ljudskosti in usmiljenja. Škoda bi bilo, če bi si v konkretnem primeru skrhali ta svoj ugled s pretirano doktrinarnostjo in osebno trdoto…

    p.s. Od prvega med njimi, nadškofa Zoreta bi si pa zelo želel, da bi se srečal z ljubljanskim muftijem Grabusom, kot se je že srečeval njegov predhodnik Stres. Danes razmere toliko bolj kličejo po srečanju in spoštljivem dialogu.

    • Kar slišim, da je sodnica, se mi zadeve zdijo vse bolj normalne. Težko verjamem, da ena slovenska sodnica lahko deluje kot vernica. Slovenska sodnica! Nima kredibilnosti niti za cigarete v trafiki prodajat!
      Če se je pa še tako izpostavila na gej strani, potem pa gotovo da vnaša razdor in ne more delovati v Cerkvi. Čudim se da sploh je lahko do sedaj. So se ji vsi klanjali, ker je sodnica? Zdaj se pa ne več!?
      Gospa se bo morala izkazati, da je zaupanja vredna. To da je nekdanja sodnica (na revolucionarnem sodišču) ji je žal, oteževalna okoliščina.

      • Gospod IF,
        prosim brez tragičnosti! Če se je odločila, da ne bo več kristjanka, naj se! Ima vso pravico! Edino, kar je naredila napačno, je … da ni izstopila sama od sebe iz Cerkve. Velja namreč pravilo, če se včlaniš v nogometni klub, igraj nogomet in ne košarko!
        =====================================
        Ah! Samo izključili so jo? Gospod IF berite, kaj so pred dvema tisočletjema delali s takimi:

        Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali.

        Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo pokopali poleg njenega moža. In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali. (Apd 5, 1-11)

        • Gospod Alfe, zdi se mi, da tudi v rabite malo dopusta od foruma. Že večkrat ste nalepili ta čuden odlomek. Nikdar ga pa ne razložite. Vsaj zadostno, da bi vedeli kaj mislite.

      • Ah, poklicna odgovornost je konkretna in osebna. Kvečjemu gre po piramidi vertikalno na neposredne predstojnike navzgor. Odgovornost neke x- upokojene sodnice za početja kolege npr. Masleše je pa res minimalna.

        Ne sodi, Zdravko, če je ne poznaš ( nje in konkretnih razsojanj), na način kot je bil lasten boljševikom ali nacijem, s kolektivnim stigmatiziranjem.

        • Tako rad bi se vzdržal, pa se ne morem. Saj pravim, gospa se bo morala izkazati. Zaenkrat bolj verjamem tem, ki jo odslavljajo. In se sprašujem kako ji je sploh uspelo prit noter. Kot bi Vlasta Nussdorfer bila aktivna v Cerkvi in Karitasu. groza me je že misli na to…

          • Imam te na sumu, da nad sodnikom ne bi tako vihal nosu kot nad sodnico. Pa tudi Karitas ni treba obravnavat kot kakšno vplivno ložo. Predvidevam, da ljudje ne grejo delat v Karitas zaradi časti in položajev, ampak da grejo pomagat ljudem, ki pomoč potrebujejo. Res ne vidim, zakaj bi za delo na Karitas bila potrebna kakršnakoli druga kvalifikacija kot je pripravljenost pomagat sočloveku.

          • Za Karitas je potrebno nekaj značaja. In tega nima.
            Ja, morda bi s sodnikom malo lažje. Toda ti so se v glavnem zapili in zapustili sodne službe. Bremena so prevelika. Tudi sodnik mora imet značaj.

  8. p- Branko: “Domnevam, da ti samo bolečina lahko zamegli presojo do mere, da zbrišeš 900.000 ljudi.”

    Jaz pa domnevam, da gre za denar. Da novinarji pišejo tako, kot se jim plača. In plača jim tisti, ki želi, da imamo teorijo spola.

    • To je bistvena logika betonskih materialističnih politkomisarjev, aktivistov in politikov.

      Kristjani pa imamo največje bogastvo v gibkosti in ustvarjalnosti in prodornosti SV. Duha. Le v odnos z njim moramo vstopiti. Vidim pa, da se večina kristjanov in “desničarjev” topoumno bojuje s komunisti z istimi orodji in orožji in za totalni neuspeh krivi pomanjkanje orodij, orožij, kapitala, medijev, dobrih politikov, in praznoverno ter defetistično POMANJKANJE SREČE.

      Še huje: na “desnici” prevladujejo zabetonirane, toge, komunistično zadrte in birokratske glave, ki se že 25 let pretirano agresivno zabijajo z glavo v zid. Intimne cilje pa imajo iste kot komunisti: fotelj, renta, gospodovalna moč: “da jim bom končno že pokazal pasjih molitvi!”

Comments are closed.