Prebudimo Slovenijo: Kar smo si skuhali bomo morali pojesti (FOTO)

5

V športni dvorani na Otočcu se je danes, ko je bil zunaj čemeren jesenski dan, zbralo (po oceni) okrog 300 ljudi, da bi prisluhnili spodbudnim besedam predavateljev in da bi, kot je v uvodu dejal voditelj Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, Jože Strgar, razumeli potrebo po soustvarjanju boljših razmer v Sloveniji.

Udeležence je pozdravilo več uglednih gostov, med njimi Evropski poslanec in predsedniški kandidat dr. Milan Zver ter novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Med gosti je bil tudi obrambni minister Aleš Hojs.

Ob poslušanju pozdravnih govorcev in predavateljev sem premišljal o učinkih pobude Prebudimo Slovenijo: kako, kje in kdaj se bodo pokazali v naši družbi? Zato sem bil še posebno pozoren na tiste besede v govorih, ki nosijo v sebi prebujajočo iskro – ideje in predloge ter jih je mogoče hitro začeti uresničevati pri sebi in v svojem družbenem okolju. Nekatere med njimi sem na kratko povzel in zapisal.

Milan Zver je v pozdravnem nagovoru dejal, da je družbeni nauk Katoliške Cerkve povezanost z družbenim okoljem, kakršnega druge religije ne poznajo. Škof Andrej Glavan pa je poudaril besedo »prebujanje«, ki je namenjena predvsem spečim in torej govori o potrebi prebujanja slovenskih katoličanov za dejavnost v družbi.

Če nosimo v sebi zavest o lastnem izvoru, identiteti in prihodnosti, smo lahko trdni tudi v času neuspehov in se nam ni potrebno iskati opore v odobravanju drugih. Trud za dobro prinaša dolgoročne in nepredvidljive dobre sadove (Dr. Matija Ogrin, literarni kritik in raziskovalec)

Zanimajmo se za politiko kot delo za skupno dobro, v njej z veseljem odkrivajmo resnico o stanju v državi ter iz tega črpajmo moč za pravično ravnanje. To naredimo najprej z resnim pristopom k volitvam (Dr. France Cukjati, politik, poslanec v Državnem zboru).

V Cerkvi potrebujemo populacijsko usmerjeno pastoralo. Podatki iz raziskav Evropske unije kažejo, da smo Slovenci v globoki demografski krizi. Naša nataliteta je globoko pod tisto, ki bi nam zagotavljala obstanek. Če se bo tako nadaljevalo nas okoli leta 2100 ne bo več (Dr. Ivo Kerže, profesor filozofije).

Dobra vzgoja je pogoj za sobivanje. Za vrednote vzgajajmo najprej doma, šola naj nas pri tem podpira. Razvajeni otroci so slaba prihodnost. Danes v šoli prevladujejo vrednote: znajti se, goljufati. Rešitev: Na nacionalni ravni sprejeti našo zgodovinsko resničnost ter enotne vrednote: poštenost, resnicoljubnost, delavnost (Vlasta Sagadin, profesorica angleščine na osnovni šoli).

Spravimo Slovenijo na svetovni zemljevid. V svetu Slovenija ni prepoznavna, kdor pa pride k nam iz sveta, je navdušen. Kriza, ki nas je zajela, je dolgoročen trend sprememb v svetu, ki izhaja iz napetosti med razvitimi z blaginjo, ki je nočejo izgubiti in nerazvitimi, ki blaginje nimajo a jo želijo. Kriza je priložnost v kateri moramo biti okretni, hitri, znati strpno komunicirati. Za zdaj smo sami sebi največja ovira (Japec Jakopin, navtični oblikovalec, podjetnik).

Kar smo si skuhali bomo morali pojesti. Slovenski pravosodni sistem je slabo učinkovit in nedopustno drag. Državljani v praksi nimajo zagotovljenega sodnega varstva. Najbolj zaželeno je, da bi se vzpostavil dovolj velik demokratični pritisk, ki bi privedel do reforme v sodstvu. Sicer nam bo to narekovala mednarodna skupnost (Ivan Kukar, odvetnik).

Skupnosti v majhnih skupinah imajo moč za dobro. Iščimo dobro in delajmo dobro v vsem in povsod (Dr. Jože Ramovš, znanstvenik, antropolog, socialni delavec).

Verjamem, da bo v prihodnosti tudi slovensko zgodovinopisje stopilo na pot resnice in znanosti. In v simbolu rdeče zvezde spoznalo trpljenje in krivice, ki so bile prizadejanje milijonom po Evropi in drugod po svetu (Helena Jaklitsch, profesorica zgodovine)

Tudi slovenska Cerkev je zgrajena na skali. Ta skala so duhovniki in laiki. V letošnjih medijskih aferah se je pokazalo, da imajo slovenski katoličani vendarle radi svojo Cerkev. Imamo mnogo malih Frančiškov, ki bodo prenovili slovensko Cerkev (Miha Movrin, pravnik in publicist).

Dosledno upoštevanje etičnih vrednot bo spremenilo tudi odnos do maternega jezika. Ta je zdaj ogrožen, vendar upam, da še ne usodno (Berta Golob, pisateljica in pesnica).

Foto: Tone Lesnik

5 KOMENTARJI

  1. Danes v šoli prevladujejo vrednote: znajti se, goljufati.

    Na kateri šoli je to? Si upa res kdo to trditi? So to za koga res vrednote?
    Niso take izjave ustvarjanje sovražnika in brezplodno moraliziranje?
    Sam kot pedagog še nisem srečal ne učitelja ne ravnatelja ne učenca, ki bi trdil, da so to vrednote, kaj šele prevladujoče.

  2. Plejada predavanj na zboru se je gibala od pozivov k skrajni restavraciji, do pozivov k doslednemu sožitju, kar kaže na velik razpon katoliške misli danes – znak razcepljenosti in hkrati bogastva – a kakšni bodo sadovi?

    • Samo krščanstvo je poln antagonizmov. Ampak to ni hiba, je prednost.
      Restavracija in sožitje sta oba potrebna, le mero je treba najti.

  3. Prispevek Iva Keržeta, je pravi odgovor na vzroke krize ne le v Sloveniji ampak tudi v Evropi. Demografski samomor pa je toliko bolj zategnil vrv v Sloveniji narodu z le dvema milijonoma . Trdim, da v Sloveniji ne bi bili v krizi če bi premogli toliko ljubezni in bi sprejela vsaj 250.000 otrok od 300.000 ki so bili v zadnjih 30 letih odpravljeni s kirurškim splavom. Rodnost vsaj v razvitih državah je prvovrstno gospodarsko vprašanje, da o spoštovanju stvariteljskega sodelovanja s Stvarnikom sploh ne načenjam.

  4. Popolnoma se strinjam z Ivom Krežetom, da je demografsko vprašanje osrednje vprašanje slovenstva in verjetno tudi Evrope, če ne celega Zahoda. Ampak beseda ‘vprašanje’ ni prava – v Evropiin še posebno v Sloveniji bi morali govoriti kar o demografski katastrofi, ki ima pogubne posledice na vseh področjih: v ekonomiji, v šolstvu, zdravstvu, medgeneracijski solidarnosti …
    Vsak kmet ve, da če ne bo v hlevu pustil dovolj telet, da v prihodnosti ne more računati na razvoj svoje kmetije. In ne vem, kaj misli slovenski politik/gospodarstvenik/sociolog/filozof …, ko imamo vsako leto eno tretjino premalo rojstev za obnavljanje prebivalstva. Izgleda, da nič ne misli, da upa, da bo že nekako, frazari o tem, da pri ljudeh ni važna kvantiteta, da imamo pozitivni priselitveni saldo … Kljub evidentni katastrofi nihče od najbolj poklicanih ne povzdigne glasu. Kako to, da se o tem vprašanju ne upa skoraj noben politik kaj dosti govoriti, še manj pa predlagati kakih ukrepov. Vse v zvezi s premajhnim številom otrok za obnavljanje prebivalstva se omenja mimogrede, brez poudarka, po možnosti s tujim izrazom demografski problem. Tudi “desni” politiki si ne upajo jasno izpostaviti te teme. Kot da ne bi marali biti preveč “nazadnjaški”.
    Vprašujem se, zakaj se ob tem vprašanju tako vztrajno drži glavo v pesek? Morda zato, ker je zelo povezano z zelo intimnimi osebnimi odločitvami; morda zato, ker bi vsak, ki bi se lotil reševanja tega tvegal izgubo volivcev. Posegel bi namreč v ugoden način življenja sedanje generacije na račun bodočih generacij oz. na račun tistih (ki jih je tako malo, da se splača na njih misliti), ki so še tako “neumni”, da imajo otroke in vanje vlagajo ne le svoj čas in energijo, ampak tudi denar, ki bi ga lahko naložili na banko in živeli udobno in brezskrbno starost.
    Kako to, da ob sedanjih debatah o pokojninski reformi skoraj nihče ne spregovori o najpomembnejšem stebru pokojninskega sitema – o rojevanju, brez katerega ne more biti dovolj mladih delavcev, ki bodo morali polniti pokojninsko blagajno. Toliko se govori o tem, kako je treba podaljšati delovno dobo, kar je sicer verjetno nujen ukrep, le malo ali skoraj nič pozornosti pa ni posvečene temu, kako razširiti spodnji del starostne piramide. Sedanji slovenski politiki, pa ne le oni, razmišljajo v zvezi s tem res z glavo v pesku ali pa z ideologijo: mi bomo že preživeli, za nami pa – potop. Kaj nas briga!
    Največkrat pa se izgovarjajo, da se ne da nič narediti, da ne more narodu nihče dati ljubezni do otrok, če je nima. Država res ne more dati ljubezni, lahko pa da denar. Kakor daje velike količine denarja za subvencije v kmetijstvo in so zaradi tega naša polja bolje obdelana, naši travniki manj zaraščeni, po hribih so zaredili ovce… Ne govoriti, da ovce lahko zaredimo, otrok pa ne moremo. Če bi razumeli vlaganje v otroke kot vlaganje v naš vsakršen razvoj in bi bili tisti, ki imajo otroke za svoje delo tudi materialno nagrajeni, bi se demografsko stanje začelo hitro spreminjati.
    Kar se splača pridelovati, tisto človek prideluje.
    Država seveda za to področje lahko največ naredi z denarjem, vsi ostali pa seveda še na drugačne načine, predvsem z veseljem do življenja.

Comments are closed.