Naš boj s covidom

Moj poziv vsem, ki berete in še boste brali ta članek: Dajte se cepiti. Če se pa nočete cepiti, se stalno testirajte. Ohranimo to človečnost v sebi in s svojimi dejanji pomagajmo zdravstvu, ki je na robu svojih zmogljivosti, ter tudi bližnjemu, za katerega nikoli ne bomo vedeli, kako bo bolezen prenesel, če se bo okužil. Bodimo hvaležni za vse. Svet bo kar naenkrat lepši.

Bil je turoben dan. Že od zjutraj. Petek. Počutje kljub takemu vremenu kar v redu. A kmalu po 11. uri dopoldne sem začutil, da nekaj ne štima. Glavobol, ki se je pojavljal, je bil drugačen, v nebo vpijoč, da je tisti glavobol. Nisem čakal, ampak sem šel v lekarno po teste in se samotestiral. Kmalu se je pokazala prva črtica, ne dolgo za njo še druga. Bolj slabotne barve, tanka, a dovolj vidna. Pa sem imel tistih 15 minut ves čas občutek, da se zmanjšuje, da bo izginila. Pa ni izginila, test je bil pozitiven. Matr!!! Šel sem domov, obvestil svoje domače in se takoj izoliral.

Prve tri dni covida sem bral, žena mi je stregla s kavo, da sva ohranjala občutke izpred bolezni

Razočaranje, da sem okužen, je bilo precejšne, saj sem se od prvega trenutka držal vseh pravil. Vprašanje, kje bi ga lahko staknil, je bilo odveč, a hkrati iščeš krivca. Jezen sem bil. Glavobol je postajal močnejši, zelo neprijeten, stopnjeval se je moj negativen odnos do covida, vzel sem nekaj tablet Lekadola in skušal zaspati. Pa nisem mogel, ne popoldne ne prvo noč. Šele ko zdravila primejo, malce zaspiš, a se kljub temu utrujen zbudiš. Ponoči te čas, ki ga prebediš, ubija. Težko se je spraviti k pozitivnemu razmišljanju, ko pa si tako sesut, da komaj čakaš, da vsaj malo zaspiš. In tako siten, smotan, se prebudiš v jutro. Žena me je razvajala z kavo, ker ve, da jo rad pijem; tudi zato, da sem ohranjal kanček tistega prej, kar je še bilo. Vonja ni bilo, bil pa je okus. Super! Otroka sta hitro dojela, da je nekaj narobe, a sta upoštevala pravila, da se nismo družili. Dolgčas. Začel sem brati knjigo Druga republika Janeza Janše. Mogoče za tisti čas optimistična gesta, ki pa me je kljub utrujenosti in stalnemu glavobolu spremljala prve tri dni.

Covid je spodbudil vprašanja, na katera prej nisem pomislil

A glavobol ni popustil še naslednja dva dni; v tistih dneh sem spoznal veliko o sebi. Tudi to, da sem ob vsem silnem premišljevanju doživel napad panike. Vprašanja, pa ne tista pozitivna, so kar vrela na plan. Kaj če se bodo covida nalezli vsi v družini? Kako bo z ženo, ki je astmatik? Ali ni covid ravno za pljučne bolnike najbolj nevaren? Kaj če to doleti otroka, sploh najmlajšega, ki smo ga že večkrat peljali k zdravniku zaradi močnega kašlja, da je komaj dihal. Da si mora, ko mu zraste vročina, pomagati s pumpico, da laže prebije dan. Kaj bom sam, če se zgodi najhujše? Kako bodo šli naprej oni, če mene ne bo? Ali nisem premlad, četudi je covid zaznamoval življenje mnogih ljudi pri nas? In še mnoga druga vprašanja, katerim sem se čudil, da sem jih sploh sposoben zaznati, če pa nanja nikoli nisem niti pomisli. Vendar pa, sprejem, kakršnega sem doživel v Zdravstvenem domu v Idriji, od zdravnice naprej, je pri meni obrnil sliko dojemanja bolezni. Znali so me umiriti, pa še vsi drugi izvidi so bili zelo dobri; normalno, da pritisk ni bil. Čutil sem, kako je tesnoba, ki sem jo še pred manj kot pol ure čutil v sebi, izginjala.

Družina mi je bila v bolezni v močno oporo – tudi s tem, da sta se otroka držala pravil

Domov sem prišel nov. Prerojen. Motivacija, kako se postaviti covidu po robu, je bila na najvišji možni ravni. Odkril sem svoj nedokončani gobelin, ga začel delati in se nisem ustavil naslednjih nekaj ur. Le bolečina v glavi je opozarjala, da sem se srečal z boleznijo, ki je bila drugačna. A vztrajno in postopoma je tudi bolečina v glavi pojenjala. Kljub temu je bil še zmeraj v meni strah, le da sem ob branju knjige in vezenju gobelina lahko malo pozabil nanj. Medtem se je že izvedelo, da sem doma. Klicali so me ljudje, katerih klica nisem pričakoval. Polepšali so mi trenutek, dan. S prijateljem, ki je zbolel dan za menoj, sva se dnevno pogovarjala o vsem, seveda tudi o poteku bolezni. Vse to te žene naprej. Brat mi je pomagal namestiti TV na telefon, starejši me je klical, sestra me je z šalami kot tudi resnimi pogovori odvračala od misli na resnost bolezni, mama prav tako. Najbolj te ženejo doma, ko ti strežejo z vseh strani, ko ti dajo, priskrbijo vse za čimprejšnje okrevanje, ko te otroka kot očeta pogrešata. Najmlajši ni zdržal in je šesti dan le vprašal:

 »Ati, kdaj bo konec tvoje bolezni?«

»Zakaj,« sem ga vprašal.

»Da te bom lahko spet objel.«

Stavek, ki me je tako presunil in ganil. Še dobro, da smo govorili
skozi zaprta vrata, da ni nobeden videl mojih orošenih oči.

Starejši mi je pred vrata nosil hrano, potrkal ter me vsakič vprašal: 
»Ati, si kaj bolje? Saj se bomo kmalu skupaj igrali, ane?«

Vezenje gobelina, molitev, zaupanje stroki; po šestih dneh sem šel že okrog hiše

Šele takrat sem se v polnosti zavedel bolezni, ki je čisto drugačna od vseh, ki se sicer pojavljajo doma. Gobelin sem v svoji vztrajnosti končal in pričel izdelovati očetovega, ki ga zaradi prezgodnje smrti ni dokončal. In čeprav se sliši, da je gobeliranje dolgočasno, je meni zelo pomagalo pri premagovanju dnevov. Pa še molil sem zraven ter se zelo zahvaljeval za tako družino, še bolj pa mislil na tiste, kateri so pri tej bolezni ostali sami, ki nimajo nikogar, ki so v veliko slabšem stanju in ležijo na respiratorjih. Za zdravstveno osebje, ki daje vse od sebe, čeprav se določen del javnosti zgraža zaradi denarnih dodatkov ter širi vse mogoče teorije zarot. Molil sem tudi za tiste, ki rušijo vse skupaj, čeprav priznam, da sem hitro opustil to, ker je jeza nanje hujša, kot sem si mislil. Molil za politike ter vse, ki nam sedaj želijo vse dobro, da virus čimprej obvladamo, da bomo vsaj laže dihali in živeli kolikor toliko normalno življenje. Kdaj sem se zalotil ob misli, da življenja, kakršno smo živeli, verjetno ne bo več. Drugi del mene pa tako zelo zaupa znanosti in stroki, da bodo verjetno našli tudi zdravilo in recept zoper covid-19. Tako tudi opazim ne več, da je glavobol minil ter da je dan zaradi tega lažji. Po šestih dneh sem prvič šel ven, a sem takoj opazil, da sem fizično oslabel. Da grem s težavo trikrat okrog hiše. Ne izzivam, ampak grem nazaj, ter poskusim naslednji dan, ko že naredim prvih deset sklec. Navdušen sem. Z sodelavko in direktorico smo stalno v stikih: tisto, kar gojimo v službi, ohranjamo tudi, zunaj nje – človečnost. Ko si v preizkušnji, si za vse te male stvari – hvaležen.

Zboleli so tudi žena in oba sinova, zdaj sem sam skrbel zanje

Pa je prišel konec tedna in sem bil že v pripravah za v službo, ko je žena sporočila, da se je samotestirala in da je pozitivna. Pa otroka tudi. Vse te moje skrbi pridejo takoj na plano, vendar nekako zaupam notranjemu glasu ter zaupam v znanost, v cepivo, ki je bilo za to bolezen narejeno. Ko pišem, je že četrti dan, ko se borimo skupaj. Ko sem vse v enem, ko so se vloge zamenjale. Črni scenariji odpadejo, čeprav zjutraj, ko se fanta zbudita, na hitro oba premerim, kakšna sta. Vseh skrbi niti ženi ne zaupam, vendar je pri nama tako, da meni niti ni treba reči, ker me tako dobro pozna, da me samo pogleda in ve, kaj se dogaja z menoj. Ko sem v preteklosti poskušal igrati poker, sem takoj izgubil. Ko sem svojega prijatelja iskreno vprašal, kaj je moj manko, da mi ne gre, je rekel, da se mi v očeh vidi, kaj imam v rokah. In tako se je zaključila moja pot igranja pokra. Oči so ogledalo duše, pravijo.

Kakšen glavobol bi imel, če ne bi bil cepljen?

Pridem v službo. Ne odstopam od pogojev PCT; tistega, ki komplicira, napotim h konkurenci. Covid sem relativno dobro dal skozi in sedaj upam, da ga bodo tudi drugi v moji družini. Četudi bi lahko o covidu pisal še in še, zdaj vem, da je bila moja odločitev za cepljenje pravilna. Da sem si pomagal pri premagovanju covida. Da si niti ne predstavljam, kakšen glavobol bi imel, če se ne bi dal cepiti. Kdaj bi minil? Prej? Bi bil milejši? Bi ostalo le pri glavobolu?

Zato moj poziv vsem, ki berete in še boste brali ta članek: Dajte se cepiti. Če se pa nočete cepiti, se stalno testirajte. Ohranimo to človečnost v sebi in s svojimi dejanji pomagajmo zdravstvu, ki je na robu svojih zmogljivosti, ter tudi bližnjemu, za katerega nikoli ne bomo vedeli, kako bo bolezen prenesel, če se bo okužil. Bodimo hvaležni za vse. Svet bo kar naenkrat lepši.