Praznovanje rojstnega dne Josipa Broza Tita leta 1945 v Sloveniji

16

V bivši skupni državi Jugoslaviji je oblast mesec maj proglasila za mesec mladosti, domnevni rojstni dan predsednika države maršala Josipa Broza Tita pa je postal dan mladosti. Ta dan so v Beogradu, glavnem mestu takratne skupne države, ves dan potekale slovesnosti, ki so se zvečer zaključile z manifestacijami na enem od beograjskih nogometnih stadionov in predajo štafetne palice »ljubljenemu« maršalu, dvakratnemu »narodnemu heroju«, častnemu doktorju ljubljanske univerze, častnemu občanu Kamnika, itd.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Maja 1945 še ni bilo pogojev, da bi s štafetno palico krožili po vsej bivši državi, saj so marsikje, ne samo v Sloveniji, še potekali spopadi jugoslovanske vojske s protirevolucionarnimi enotami, ki se niso želele predati in so vztrajale v borbi.

Maršal Tito je svoj rojstni dan očitno praznoval v Sloveniji, kjer je takrat potekalo množično pobijanje zajetih pripadnikov premaganih protirevolucionarnih enot. Po poročanju Slovenskega poročevalca, glasila Osvobodilne fronte (30. maj. 1945), je v Ljubljano, kjer je v nedeljo 26. maja govoril z balkona ljubljanske univerze, prispel 25. maja preko Celja. Torej je svoj rojstni dan praznoval v družbi najožjih partijskih sodelavcev, notranjega ministra Rankoviča in slovenskega notranjega minstra Mačka, v torek, 29. maja, pa mu je slovensko politično vodstvo v ljubljanski operni hiši, ki je svoja vrata za občinstvo odprla mnogo kasneje, priredilo slavnostno predstavo Smetanove opere Prodana nevesta.

Maršal Tito je gotovo imel tehtne razloge, da je osebni praznik povezal z obiskom Slovenije, prav gotovo je imel tudi razlog, da je v Ljubljano potoval po daljši poti, saj je v okolici knežjega mesta takrat potekala strašna morija nasprotnikov režima. Takratni časopisi so tudi poročali, da je na Gorenjskem obiskal Bled ter še nekaj krajev, ki pa jih avtorji prispevkov ne omenjajo, omenjajo pa, da je maršal Jugoslavije Josip Broz Tito v sredo, 30. maja, prispel v Kamnik. Kot so zapisali, se je v Kamniku »zbrala po cestah številna množica, ki je navdušeno pozdravljala svojega ljubljenega maršala. Maršal Tito, ki se je pripeljal s svojim spremstvom z avtomobili, se je peš napotil skozi mesto, kjer si je ogledal nekatere zanimivosti. V mestu so ga sprejeli predstavniki krajevnih oblasti ter vojaških edinic, na Glavnem trgu pa mu je podal raport načelnik štaba XV. Divizije major Peter Brajanović. Množica je navdušeno spremljala sleherno gesto svojega visokega gosta, ki se je po kratkem ogledu mesta odpeljal zopet dalje.«

Če naredimo zaključke, ki se nanašajo na Titovo majsko “vandranje” po Sloveniji, ki je trajalo skoraj teden dni, se lahko samo zgrozimo nad dejstvom, da je bilo v poboje vpleteno najvišje partijsko vodstvo Slovenije in Jugoslavije, obseg morije pa je bil izjemno obsežen, saj je trajalo kar nekaj dni, da je maršal obiskal in osebno preveril, kako uspešne so bile vojaške enote »osvoboditeljev«, za katerimi so ostala množična morišča širom Slovenije. Torej je imel maršal Jugoslavije veliko razlogov, da je tiste majske dni obiskal Slovenijo, kjer je z najožjimi sodelavci proslavil svoj rojstni dan, si ogledoval znamenitosti, se predajal užitkom operne glasbe in poslušal poročila vodstev vojaških enot, ki so izvajale morijo.

Glavna značilnost pobojev je prav gotovo ta, da so bili, vsaj velika večina, izvršeni že v formalnem miru, torej ne v vojnem stanju. Storjeni so bili brez pravih sojenj. Med morebitnimi vojnimi zločinci je bila pomorjena množica nedolžnih ljudi, tudi žena in otrok. Vsi ti so bežali, ker so se bali komunizma oziroma niso hoteli živeti v njem.

Spričo množičnosti usmrtitev teh dejanj pred ljudmi seveda ni bilo mogoče povsem prikriti. Večina prebivalstva je bila ob teh pomorih šokirana in prestrašena. Ker je človek takrat lahko kaj hitro izgubil življenje in ker je veljalo pri oblasti načelo, »kdor ni z nami, je proti nam«, so se ljudje, še posebej glede teh reči, zavili v molk. Ta je trajal ne samo nekaj naslednjih zelo represivnih let, temveč še desetletja kasneje, celo obdobje komunističnega enoumja, vse do leta 1990.

V resnici molk o krvavem maju traja še danes, tako močno so ti dogodki vplivali na takratne prebivalce Slovenije, ki so svoj strah prenesli na potomce, kar nas ovira, da bi ustvarjalno zaživeli z danostmi, ki se nam ponujajo v samostojni državi in ustavno zajamčeni demokraciji.

Pripis: besedilo je objavljeno tudi na povezavi Demos na Kamniškem z nekaj slikovnega gradiva.

16 KOMENTARJI

  1. “vse do leta 1990.

    V resnici molk o krvavem maju traja še danes, tako močno so ti dogodki vplivali na takratne prebivalce Slovenije, ki so svoj strah prenesli na potomce, kar nas ovira, da bi ustvarjalno zaživeli z danostmi, ki se nam ponujajo v samostojni državi in ustavno zajamčeni demokraciji.”

  2. Ja, titoisti so nas “osvobodili” mnogih nedolžnih življenj, človekovih pravic, osebnostne svobode, sproščenega in svobodnega mišljenja, gospodarskega in kulturnega razvoja, imovine in še česa.

    Res, pravi osvoboditelji!

  3. O naši največji zgodovinski nesreči je veliko odkritega, še vedno pa preveč skritega in zamolčanega. Strah tistih usodnih dni ostaja v naši zavesti, ohranja pa se tudi sovraštvo in nenavadno ter sprevrženo: sovražijo rablji, ne žrtve in ne prizadeti svojci. Tudi to je podoba revolucije!

    • Ta ugotovitev pomeni, da sprave ne more biti, dokler ne bo lustracije nad revolucionarji in njihovimi zagovorniki.

    • Mnogi pa pravijo, da tudi lustracije ne more biti, češ da je za njo prepozno.
      Morda je v tem res problem, saj se je po toliko letih odgovornost razpršila še na mnoge druge, ki so nevede podlegli ideji.
      Menim, da je sedaj, po toliko letih, možna le lustracija dejanj. Kot je na primer ta primer prepovedi koncerta hrvaškega pevca. Da je potrebno takoj odreagirat na nekaj, kar ni v skupno dobro.
      Ta moč, se mi zdi da manjka. Ki sicer obstaja, ampak ni upoštevana. Kot je bilo že enkrat na teh straneh rečeno, nekaj kot “barometer normalnosti”!

    • Še to, da me ne bi kdo narobe razumel, ker sama nisem proti lustraciji!
      g Urankar, se popolnoma strinjam z vami !
      Zaradi strahu so zadeve šle tako daleč.

    • Moj gornji komentar (lustracija dejanj) je bil mišljen za sedanje kršitve človekovih pravic.
      Medtem ko so za sodelavce režima in kršitelje ČP izpred 90 leta, potrebni pa drugačni ukrepi.

  4. Med II svetovno vojno je vzniknil slovenskem barbarski režim, ki je dosegel vrhunec v 1 mesecu povojnega časa in se nadaljeval z mnogimi barbarskimi elementi vse do osamosvojitve Slovenije.

    In kako je danes?

    Neverjetno, da je še vedno ostalo nekaj barbarskih elementov:
    – neobsodba barbarstva v bivši državi
    – nesprejem evropske deklaracije o obsodbi totalitarizmov
    – kršenje človekovih pravic
    – ohranitev nekaterih nedemokratičnih privilegijev iz bivše države
    – nedemokratičnost oblastne politike in oblastnih medijev…

  5. in še:

    – dvojna merila: privilegirana za oblastno levico, strožja za desnico
    – nespoštovanje slovenske ustave in kulturne dediščine
    – ignoriranje slovenskih in evropskih vrednot….

  6. Po opravljeni moriji pa je šel uživat v opero. Kaj takega je zmožen samo podlež, baraba, človek nizkotnega značaja, sadist, moralna pokveka, bedna človeška kreatura.
    Slavni DeGaulle je že vedel, zakaj z njim ni hotel imeti nobenega opravka.

  7. Na glavnem trgu v Butalah, najlepšem selu na svetu (pa i šire!) bo nocoj pod pokroviteljstvom seoskega župankarja ter znane katolifobinje in častilke rdeče zvezde, v čast enemu največjih zločincev 20.stol. potekala prireditev z delovnim naslovom “Šta se ovi opet majmunišu”.

    PHP Butale naproša naključne mimoidoče naj se prireditvenemu območju izogibajo v velikem loku, da ne bi bili pomotoma odpeljani na klinično opazovanje.

  8. Vanja, pridružujem se Vašemu predlogu! Kaj smo počeli s sošolci v gimnaziji za ta veliki praznik, špricali smo pouk, oziroma “praznično proslavo” in odkorakali na Šmarno goro, pod Grmado je bilo namreč tako kot na Golici polno narcis! Imeli smo lep “prosti dan”, končevale so se “Šmarnice !”

  9. Ja, mesec maj. Njegov rojstni dan, njegov mesec! Zato so mu tudi določili, da bo umrl maja meseca. V resnici je pa v sredini februarja.

  10. Pa še tole:

    “Elza Premšak je bila delavka v celjski tovarni emajlirane posode.
    Ko je po vojni od prijateljev izvedela za usodo vrnjenih vojnih ujetnikov je o njej spregovorila in obvestila zahodno javnost.
    V demokratični družbi se zdi njeno dejanje državljanska dolžnost, tedaj pa je zahtevalo izjemno redek pogum.
    Sodišče v Celju jo je zanj 22. maja 1947 obsodilo na smrt. Le tri dni pozneje, 25. maja 1947 je bila Elza Premšak ustreljena. Stara je bila 33 let.

    Slovenija še čaka predsednika, ki jo bo za njeno dejanje posthumno odlikoval.”

    • Elzi Premšak pritiče naziv HEROJINE, kdo ji ga bo pododelil ljudje božji, zasluži si spomenik, takih junakinj
      je kar nekaj, vendar so jih komunisti zamolčali in lovili priče krvavih dogodkov ter jih odstranili na več načinov!
      Slava njenemu spominu ! Veliko je bilo Elz in še so !

Comments are closed.