»Praznovanje da, praznoverje ne«

48
243

OFUkinitev zlorabljenega 27. aprila, kot državnega praznika

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, vsi slovenski politiki, predstavniki civilne družbe in medijev, dragi državljani!

Po vsem, kar se je posebej letos zgodilo ob »praznovanju« ali bolje praznoverju Dneva upora proti okupatorju, je očitno, da gre za rehabilitacijo, v totalitarizmu vsiljenega dneva OF, 27. aprila 1941, ko se – tega dne – ni zgodilo čisto nič. Dan prej, kot pravi zgodovina, je bilo neformalno srečanje nekaterih članov Društva prijateljev Sovjetske zveze, sicer tako nepomembno, da so se akterji po vojni celo zmotili v datumu navajanja. Pa tudi 26. aprila ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta pač pa Protiimperialistična fronta, ki je na isto raven sovražnikov kot sile osi, postavila Anglijo in Francijo – prva se je z zadnjimi močmi upirala Hitlerju, drugo so nacisti že porazili. Za »naše« protiimperialiste 26. aprila 1941 so bile to sovražne države – in mi naj to praznujemo? Edino kar je zanje takrat veljalo je bila Hitlerjeva zaveznica Sovjetska zveza. Preverite, nobenega upora proti okupatorju ni bilo, ko je bila napadena takratna domovina. Upor in žal revolucijo so komunisti začeli šele, ko je bila napadena Sovjetska zveza, več kot dva meseca kasneje. To so že dolgo osnovna zgodovinska dejstva, leva in desna. Prosim gospod predsednik, kot tudi vsi ostali spoštovani naslovniki, se morda motim? Dobro veste, da ne.

Za božjo voljo, nehajmo potem s praznoverjem. Praznujmo, kar je smiselno praznovati. Ne praznujmo laži in nečesa, kar se sploh ni zgodilo tega dne in kar sploh ni imelo imena »Osvobodilna«, kot se neprestano znova ponavlja in kar ni bil upor proti okupatorju ampak če že, proti imperializmu. Pa ja ne bomo pri zdravi pameti vztrajali pri lažnih mitih? Kaj s tem sporočamo mladini? A moramo zaradi privilegijev peščice bremeniti s praznoverjem celo nacijo?

Sodu pa je izbilo dno včerajšnje slavje v Kočevskem Rogu. Tam, kjer so komunisti po »osvoboditvi« pobili na desettisoče neoboroženih ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov in Srbov, ste si drznili odkriti spomenik nacionalne časti Ivanu Mačku Matiji – enemu največjih krvnikov slovenskega naroda. Človeku, ki je med vojno izvajal revolucijo, ko je njegova vojska umorila veliko več neoboroženih slovenskih ljudi, kot je v boju padlo okupatorjevih vojakov. In prav ta Ivan Maček, kot šef OZNE, takratne UDBE, je organiziral množične poboje v tem istem Kočevskem Rogu, kjer ste mu postavili spomenik. Ste, pravim, saj so bila tam državna nacionalna obeležja. Po 25 letih samostojnosti in demokracije, v evropski Sloveniji, ki je članica zavezništva NATO, se je z izkazanimi častmi predstavnikov Slovenske vojske, odkrilo spomenik zločincu. Lahko rečem tudi primitivcu, ker sem ga osebno dovolj dobro poznal. Maček je bil človek, ki si je podredil vse, kar mu je padlo na pamet in zlorabljal vse, kar je lahko za svoje privilegije na račun družbe. Takemu človeku spomenik leta 2016? Pa smo še pri zdravi pameti?

To početje, ko sem včeraj spremljal medije, mi je vzelo sapo in mi vzbudilo zlo slutnjo velike nevarnosti za slovenski narod. Gre za slutnjo in občutke, ki jih enačim s tistimi, v majskih dneh usodnega leta 1990. Povsem isti vzgibi me, spoštovani gospod predsednik in vsa slovenska parlamentarna in neparlamentarna politika ter spoštovana civilna družba, prevevajo, ko vas želim opozoriti, da je “vrag vzel šalo”. In da ne kaže več čakati, da se bodo stvari same po sebi uredile. Čas, ko bi se lahko, je že davno mimo. Ustavite, oz. ustavimo konje, dokler je še čas. Da ne bo prepozno!

Za širšo obrazložitev mojih zlih slutenj, kot tudi razlogov zanje, sem Vam spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, spoštovane poslanske skupine parlamentarnih strank, kot tudi organizacije civilne družbe, vedno na voljo.

Da nebi moje javno opozorilo in svarilo z najboljšimi nameni za celotni narodov dobrobit vsebinsko obviselo na klinu abstrakcije si dovolim, Vam spoštovani, tako kot sem to nekoliko predrzno storil maja 1990, predlagati naslednje:

– Nemudoma pričnite z demokratičnimi pobudami in postopki za ukinitev 27. aprila kot državnega praznika in simbolnega dneva upora oz. uporništva slovenskega naroda. Prvotni, verjamem, da dober namen, je povsem izničen. Ta dan je evidentno uzurpiran s strani politike za potrebe rehabilitacije komunistične revolucije, ki je  pohabila slovensko narodovo telo. To predlagam iz najbolj preprostega strateškega razloga, ker ta dan NE POVEZUJE, temveč USODNO DELI SLOVENSKI NAROD! In to na najbolj nevralgični točki desettisočev žrtev. Nihče se nima pravice s tem igrati. Če vam je mar dežele in prihodnosti generacij, ki prijahajo, spoštovani predstavniki oblasti na čelu s predsednikom republike, ste to dolžni zagotoviti. Meni je bilo te dežele mar, tako leta 1990, kot mi je, kljub mnogim razočaranjem, tudi leta 2016.

– Uporništvo z razlogom je nedvomno fenomenalna karakteristika dolgoročnega preživetja slovenskega naroda, ki je kot atribut odigrala ključno preživetveno vlogo v vsej narodovi zgodovini. To trdim zato, ker pojmujem pravični boj kot naravni princip in temeljni pogoj za preživetje. Nobenega dvoma ni, da si dejansko in pregovorno uporništvo slovenskega naroda zasluži in potrebuje svoj simbolni dan, ko se spomnimo in poklonimo VSEM dogodkom v zgodovini uporništva, ki si to zaslužijo. Pa tudi če v sebi nosijo odtenke neidealnega…

– Simbolni dan pa ne more in ne sme biti dan, ko je bil neki sestanek s ponarejenimi osnovnimi zgodovinskimi dejstvi, ki so že dolgo znana. Ponavljam; zgrešen datum, »protiimperializem«, nikakršna koalicija… ampak sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je v tistem času predstavljalo zelo majhen del slovenskega naroda. In še enkrat, ta druščina se ni uprla z orožjem okupatorju, ko ja ta napadel domovino, ampak dva meseca kasneje, ko je le-ta napadel Sovjetsko zvezo. Ali smo res nacija, ki bomo za ovinkom praznovali upor za neko drugo državo? Vsa simbolika je že do take mere zgodovinsko nedefinirana in že na prvi pogled neresna, da si že zato ne zasluži mesta simbola slovenskega uporništva!

Drugi vidik neprimernosti 27. aprila, milo rečeno neresnosti praznovanja na ta dan, pa je v nadaljevanju tistega, kar se je zgodilo 22. junija 1941, ko je začela delovati Osvobodilna fronta pod patronatom Komunistične partije Slovenije. Narodno osvobodilno vojno je okronala s krutim bratomorom in namesto obljub o ljudski demokraciji je nacijo potisnila v brutalni nedemokratični režim, kjer je komunistično plemstvo, ki ga predstavlja včeraj čaščeni Ivan Maček, živelo v svetu privilegijev o katerih se navadnim ljudem še sanjalo ni. Varuh na krvi neoboroženih ljudi vzpostavljenega režima pa je bila Jugoslovanska »ljudska« armada. Ta je bila porok vpetosti Slovencev v nedemokratično propadajočo socialistično Jugoslavijo, ki je leta 1990 skušala – tako kot je znala, krvavo, s tanki, preprečiti večinsko voljo slovenskega naroda po svobodi in samostojnosti. To, kar je zmogla vojska s simbolom rdeče zvezde, iste kot jo je nosila vojska Ivana Mačka, je bila oborožena agresija nad »lastnim« slovenskim narodom. Temu smo se odločno in enotno uprli, kot še nikoli prej. Zato smo zmagali. Z oporo na to briljantno čisto zmago je brez dvoma možno graditi slovensko vsenacionalno samozavest, katere morda najpomembnejši vir je lahko negovanje prirojenega in izrazitega občutka za samoohranitev. Takšen dan, kot primeren povezovalni simbol vseslovenskega uporništva, je po mojem trdnem prepričanju moč najti le v kontekstu slovenske osamosvojitve in demokratizacije.

V življenju me najbolj od vsega prepričajo rezultati. Zato nove simbolike nebi iskal v inicialnih fazah osamosvojitvenega procesa, temveč v zaključkih, ki so krona vsenarodnega upora in osvobajanja tuje ideologije in vojske. Na tej osnovi bi lahko bil ta simbolni dan 25. oktober – dan, ko je morala poražena agresorska JLA, ki je bila spočeta v krvi revolucije, za vedno zapustiti Slovenijo. Tu bi tudi Slovenska vojska, za razliko od Kočevskega roga, imela svoje častno mesto. Po tisoč in več letih tujih vojska, gospostev in ideologij, smo bili prav 25. oktobra 1991 prvič zares svobodni. To, za slovensko nacijo zdravo uporništvo, moramo praznovati!

Naj živi samostojna in demokratična Slovenija!

»upornik z razlogom«, BgGen Tone Krkovič, načelnik MSNZ RS 1990

48 KOMENTARJI

  1. Če se že mora praznovati slovensko uporništvo, potem predlagam 17. julij. Takrat je bila v Šentjoštu ustanovljena prva Vaška straža. S tem se je začel upor slovenskega naroda proti roparjem in morilcem z rdečo zvezdo.

    • Se strinjam. Podpiram to pobudo.
      Stanje duha v Sloveniji pa je večinsko na strani tistih, ki se upirajo Cerkvi, cerkvi, desnici, klasičnemu liberalizmu, konzervativnosti in socialdemokraciji.

      In častijo “svobodo” na socialistični, uporni, avantgardni, “pravični” in “napredni” način.

      Vsekakor ni rešitev, da eni množici histeričnih in nerazmišljujočih ter agresivnih zombiji vzpostavljamo enako množico zombijev z nasprotnim predznakom.

  2. Nujno, zelo dobra pobuda predsedniku !
    Če si iskreno prizadeva za vse kot pravi, ima priložnost da to sedaj tudi udejani.

    • Iskreno si gotovo prizadeva. Nima pa čarobne moči, da bi dve agresivni in histerični sili skrajnežev uravnovesil. Ker ga vsaka histerično sili: ali si z nami, ali pa si izdajalec. Nazorska agresija.

  3. Pobuda je dobra, toda v času, ko v Sloveniji vse bolj prevladuje enoumje, njena uresničitev ni preveč verjetna.

    Na RTV celo otroških oddaj ne more voditi nekdo, ki “pravilno” ne misli.

  4. Veseli me, da je avtor uporabil besedo, ki jo sam že dolgo uporabljam za današnjega človeka in množice: praznoverje.

    Upam, da bo kmalu verodostojno to besedo uporabil tudi za opis Naših – svojih. Tudi tu je agresije in praznoverja daleč preveč. Sta kot dva Hudiča, ki s svojimi dejanji en drugega krmita, oživljati, si dajeta moč in smisel obstoja. V resnici pa sta oba Nič, nečimrnost in celo Zlo.

  5. 17 let največji slovenski praznik NOB ni bil državni praznik, ker so tako sklenili udeleženci ustanovnega sestanka Josip Vidmar in tovariši, ki so se aprila 1941 odločno uprli kolosalni Hitlerjevi in Mussolinijevi okupaciji, deset let pozneje pa so poslušno prisluhnili besedam Edvarda Kardelja, ki jim je pojasnil, da bi z nadaljnjim državnim praznovanjem izzvali spore in nejevoljo Tita in Rankovića.
    http://www.mladina.si/96788/kdo-bi-si-drznil-ukiniti-dan-of-kot-drzavni-praznik/

  6. Spomenik Mačku v Kočevskem Rogu? Popolnoma sem spregledal. Saj sploh ne morem verjeti.
    Pa naš Pahor, ki ga nekateri tako spoštujete ker je predsednik vseh nas itd itd. bla bla?!
    Saj še vedno ne morem verjeti.

    • A ni predsednik, izvoljen na volitvah … čeprav, kot sem nekje prebrala, se obnaša kot tipičen komunist, to je da misli eno, dela pa drugo.
      Jaz mu ne verjamem !

        • Teško je Slovence združevati, ko gre za drugo svetovno vojno. Skoraj nemogoče.

          Krkovič ima skoraj v celoti prav v tem, kar pove. Ampak kakor je povedal, jih je ( namreč levo večino) prej odvrnil kot pridobil za svoj predlog.

          Drži, da bi bilo Sloveniji bolje brez tega praznika, 27. aprila. Ogromno dokazov je, da je kontraproduktiven.

          Kar bi jaz dodal, pa se bojo mnogi zgrozili, mislim da kontraproduktivno izvenijo tudi tisti novi prazniki, ki slavijo ozemeljska osvajanja v preteklosti: priključitev Primorske, priključitev Prekmurja in Rudolfa Maistra.

          Ne da bi trdil, da te osvojitve pretežno s Slovenci poseljenih ozemelj tedaj niso bile dobre in upravičene. Ampak ta praznovanja izvenijo nacionalistično in za manjšine in sosednje nacije preteče. ( Približno enako kot praznovanje 10. oktobra na Koroškem). So tudi, tako kot 27. april bolj kot ne kontraproduktivni in anahronistični.

          Dan, ki bi ga vsebinsko Slovenci najbolj potreboval kot državni praznik je Veliki petek. Dan, priložnost za globoko spokoritev, post, umiritev, poglobitev.

          S takim državnim praznikom bi lahko postali bolj pametni. Z zgoraj naštetimi postajamo bolj neumni. Bolj samovšečni, bolj egocentrični, bolj popadljivi.

          • IF … “Krkovič ima skoraj v celoti prav v tem, kar pove. Ampak kakor je povedal …”
            ————
            Kako pa naj bi Krkovič povedal ?

          • Vse glavne (socialistične) stranke v Sloveniji po nareku mafije histerizirajo družbo tako, da postajamo vedno bolj:

            “Z zgoraj naštetimi postajamo bolj neumni. Bolj samovšečni,
            bolj egocentrični,
            bolj popadljivi.”

            Po njih delih jih boste spoznali. Polikomisarje namreč in njihove klone.

        • Verjamem? Zdi se mi do sedaj najboljši predsednik. Marsikdaj se je svojim dal v zobe, ker je uveljavljal vrednote desnih. Mislim, da tip dojame histerijo “levih” in histerijo “desnih” norcev. In se jima skuša izogniti. Osebno ga ne poznam koliko je bil nekoč ubrisan komunist. V tistih časih se je znotraj KP že dogajalo razsuvanje, le redki talibani so #e verjeli fanatično v ideje komunizma. So se pa največji psihopati v KPS in ZSMS uspešno preko Udbe transformirali v Novi birokratski razred in v Novo mafijo na “levi” in “desni”.

          • Takrat je bil tam na zahodni meji istočasno maneken v italijanskem stilu in mladinski funkcionar partije. Prijatelj, sošolec organista in šansonjera Giannija Rijavca. Ni bil eden on bolj zadrgnjenih v partijskem podmladku, nasprotno. Bil pa eden redkih, ki je ostal v isti stranki, ko se je sesuval komunizem, ko so streljali romunjskega komunističnega trinoga itd, ko jim ni kazalo najbolje.

            Bil je eden tistih znotraj prenovljenih komunistov, ki ni metal polen v kolesje osamosvojtivenih prizadevanj. Vseskozi se je kazal kot strpen človek, ki je razčistil s totalitarizmom, če je sploh kdaj verjel v tiste mite.

            Strinjam se, da je daleč najboljši predsednik Slovenije do zdaj. Ni on kriv, če desnica s svojimi kandidati za predsednika nikoli ni dosegla niti 40%, ponavadi pa precej manj.

          • Se strinjam s teboj, If.

            Da “desnica” ni imela nikoli dobrega kandidata je njena odgovornost, ki pa je nikoli psihopatsko ne zna prevzeti in se samokritičnosti (normalno) soočiti s svojimi slabostmi.

            Z JJ na “desnici” ne more noben desni kandidat zmagati, niti desna stranka. Ostane samo opcija, da vsak javno realno skritizira JJ in SDS, a se nikoli ne spusti v Virantovo aritmetično “sredinskost”. Na žalost ne gre drugače kot da obljubi, da z JJ in SDS ne gre v bodoče v nobeno koalicijo. JJ je samomorilski, mlinski kamen desnice in sredine. Ni niti levičar, ampak zgolj socialist. V SDS pa dejansko nimajo nobenega dobrega kandidata.

    • Zdravko,on vendar ni predsednik,je pa preCednik,kar mu kar lepo uspeva,malo
      precediš,malo posladkaš,potem pa serviraš svojim oboževalcem in starim devicam.
      ki v politiki igrajo pomembno vlogo,nikoli ni prepozno!

  7. In kako jim je uspelo v popolni konspiraciji postavit ta spomenik?! Nihče ni vedel za to.
    Ali smo še v takšni demokraciji?! Še kar mi ne gre v glavo.

    • Pomembno je,da imajo Krkoviča v paci,s postavitvijo spomenika notoričnemu morilcu,so dali vedeti,da verz iz “borbene partizanske pesmi”še kako drži:

      Dokler tu so brigade,
      se še vedno laže in krade,
      na Slovenskem smo mi gospodar
      in oblast je naša stvar!
      Hej brigade hitite,
      herojskim morilcem
      veličastne pomnike postavite!
      Dokler tu so brigade,
      druga možnost vsaka odpade!

      • Hvala, tole sem pa videl. Nisem pa vedel, da je bilo to s polnimi državniškimi častmi… Pirjevec, seveda.

        Vsa čast ciganom, da so odnesli tiste kipce.

        • Lej, če jim in to ne malo njim toliko pomenijo ti spomeniki sredi kočevskih pragozdov, a te res upravičeno tako zelo matrajo?

          V čem te tako ogrožajo ti spomeniki sredi tistega pragozda? So zate nevarnost, tam mimo za rekreacijo tečeš v mraku in se bojiš, da se boš v njih zaletel in se usodno poškodoval? Ti grejo tako na jetra, da boš zaradi njih in ob misli na njih dobil hepatitis?

          Pusti jim njihovo iskreno veselje. Ravno tako so slovenski državljani in slovenski davkoplačevalci in imajo pravico, da se zatekajo k svojim oltarjem. S tem še nikogar ne ogrožajo.

          • 🙂 Ti ne razumeš. Čast in pravičnost si zavrgel. To je tako povprečno Slovensko. Tipično. Narod brez časti. Kaj misliš, kakšna prihodnost nas čaka?

          • IF: “V čem te tako ogrožajo ti spomeniki sredi tistega pragozda? ”
            ============================

            Predvidevam, da te ne bi “sredi pragozda” motila tudi Marija s podgano v naročju?

          • Zdravko, čast je posledica ali neposledica karakterja. Najbolj pokvarjeni ljudje so tisti, ki v prvi vrsti skrbijo za svojo čast: častihlepni!

          • “Pusti jim njihovo iskreno veselje”
            ———————————-
            Tako je. Koga in zakaj bi to lahko motilo ? Naj ima vsak svoje veselje.
            Saj imajo tudi tisti, ki hodijo v te iste gozdove jokat in iščejo po grapah svojce, svoje veselje !!!

          • Gospa Amelie,
            tu je cela misel gospoda IFa:
            “Pusti jim njihovo iskreno veselje. Ravno tako so slovenski državljani in slovenski davkoplačevalci in imajo pravico, da se zatekajo k svojim oltarjem. S tem še nikogar ne ogrožajo.”

            In ve se z njo strinjate? In zanikate, da ste Fritzlov otrok? Zanikate, da ne živite v Fritzlovi kleti?

          • g. AlFe,
            napisala sem v ironiji, lahko preberete ponovno, še enkrat (veselje v navednicah” .. v smislu da to, da nikogar ne ogrožajo seveda ni res.
            Še kako nas ogrožajo, poleg nas tudi sebe ker se ne soočijo s svojimi zablodami.
            Ne, ne zanikam
            Ne zakaj bi zanikala Fritzlovo klet, vem da smo njeni ujetniki.
            Vse dokler bomo to dopuščali.

        • Zapisal bom skrivnost o Slovencih, ki jo pa pravzaprav vedo vsi razen Slovencev: “Čim bolj hebeš Slovence, tem rajši te imajo!”

  8. Postavitev spomenika domobrancem, ki so se branili pred podivjanimi nasilneži, očitno je problem, saj se je ob tem stresla vsa država.

    Postavitev spomenika nasilnežu pa ni problem.

    Tu ne gre samo za njihovo veselje, temveč to kaže na stanje duha v deželi. In ta duh vpliva na vse nas, tudi na vas, IF.

  9. Pridružujem se mnenju dr. Franceta Križaniča, Delo 19. marca, ko pretresen znova berem intervju novinarke Jele Krečič s francoskim filozofom Jean-Claude Milnerjem, kjer sta zapisala, da je Evropa postala dežela miru, ko je Hitler rešil judovsko vprašanje in je »dobil vojno«. A to novinarko ni zmotilo, čeprav slovenski Kazenski zakonik drugače veleva. Ali je to nauk , da naj se holokavst »po potrebi« ponavlja, seveda ne samo nad Judi?! Ali bomo znova dopustili Hitlerje in morije? Kaj je Hitler, ko praznujemo praznik upora proti okupatorju, rešitelj Evrope ali okupator?
    Ali res več ne vemo, kdo je Hitler?

  10. Skratka, celoten ta predlog je na enako idiotskem nivoju kot je nabijanje družinskega zakonika s strani salonskih levičarjev.

  11. Prazniki bi morali ljudi povezovati in ne deliti. Poleg tega morajo temeljiti na dejstvih in ne na lažeh. Zato predlog nikakor ni idiotski, tamveč obratno, je smiseln.

    Čas je, da pravljice o preteklosti nadomestijo dejstva. Vsa dejstva.

  12. Lahko pa 27. april poimenujemo dan komunističnih lažnivcev.

    Dražgoše pa v uradno v Lažgoše.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite