Matej Kovač: »Heroji«, ki niso marali božiča

30
2545

Matej Kovač: Ljudje, ki ne praznujejo božiča, razkazujejo svoj cinizem in nihilizemLeta 1957 je ameriški avtor otroške literature Theodor Seuss Geisel objavil zgodbo Kako je Grinch ukradel božič. Zgodbo je najbolj proslavil film posnet leta 2000 z Jimom Carreyem v glavni vlogi, najnovejša adaptacija zgodbe pa te dni polni kinodvorane po vsem svetu. Razlog zakaj ljudomrzno domišljijsko bitje ljudem ne privošči božičnega veselja je v vseh verzijah podoben: nesrečno otroštvo.

Na Grincha sem se spomnil, ko sem, spodbujen s strani twiterašev, prebral božično zgodbo Gorana Vojnoviča, ki jo je dva dni pred božičnim večerom objavil Dnevnik. Podobno kot so novodobni dvorni umetniki ob referendumu o Družinskem zakoniku smešili normalno, slovensko družino, nam pisatelj Vojnovič karikira sprto in hinavsko družino na božični večerji. Ne vem, kakšne izkušnje ima g. Vojnovič s praznovanjem božiča in morda je od nekod res privlekel dejanski vzorec slovenske patologije, a moje skoraj petdesetletne izkušnje z božičem so povsem drugačne.

Če si lahko zamislim, katero koli obdobje v letu, ko so bili vsi boljši, vsi prijaznejši, je bil to božič. Najlepši trenutki mojega otroštva so bili, ko se je sredi Ljubljane vsa družina zbrala pri babici in dedku ob jaslicah, božičnem petju in seveda na prigrizku, občudujoč darila. Še potem, ko sta babica in dedek umrla, je stric Miha vzdrževal tradicijo in nas zbiral na božični večer ob istih jaslicah in enakih obloženih kruhkih. Božično praznovanje naše ožje družine je bilo seveda pomembno in se je začelo že več dni pred božičem s pripravo na postavitev jaslic in udeležbo pri adventnem bogoslužju, a vrh je bilo vseeno srečanje celotne, širše družine. K sreči so del te čarobnosti božiča doživeli tudi moji otroci, kar jih brez prisile zavezuje, da bodo, ko si ustvarijo družine začeli s svojo tradicijo praznovanja božiča.

Zanima me, kakšni so vzgibi, da nekdo zaničuje praznovanje božiča, zanima me, zakaj so slovenski komunisti nekaj let po koncu druge vojne ukinili božič kot državni praznik in dela prost dan. Nesrečno otroštvo? Z brskanjem po internetu nisem mogel odkriti, kdo je zaukazal prepoved javnega božičnega praznovanja, niti se ni dalo ugotoviti, ali so se razna šikaniranja ob božiču pojavljala spontano ali so bil del strategije partije na oblasti. Opravil sem kratko anketo med sorodniki in znanci z naslednjimi vprašanji: Kdaj je začela oblast preganjati praznovanje božiča? Kako se je to preganjanje manifestiralo? Kako so družine prilagodile praznovanje božiča novi družbeni stvarnosti?

Moj vzorec seveda ni reprezentativen in zato pozivam bralce Časnika, da v komentarjih pod člankom napišejo kaj na to temo iz zgodovine njihovih družin. Moje ugotovitve so naslednje: Božič je oblast »ukinila« leta 48 ali 49. To se nekako ujema z drugimi titoističnimi bedastočami konec štiridesetih in v začetku petdesetih let. Po razhodu s Stalinom so jugoslovanski komunisti, slovenski pa so pri tem igrali vidno vlogo, poskušali dokazati svojim domačim privržencem in mednarodnemu komunističnemu gibanju, da so oni še vedno trdno na liniji marksizma in leninizma in da niso revizionisti, kot jih je obtoževal Stalin.

V tem obdobju zgodovina v naših krajih beleži obsežne kršitve človekovih pravic, uničevanje kmetijstva in druge nesmiselne eksperimente komunistične ekonomske politike. Državo je pred lakoto reševala pomoč zahodnih kapitalističnih držav. Prepoved praznovanja božiča je bila kolateralna žrtev borbe proti Katoliški Cerkvi. Po pričevanju mojih prijateljev iz Srbije je bilo tam preganjanje obhajanja verskih praznikov skoraj zanemarljivo.

Tudi v Sloveniji so bile velike razlike med mesti in podeželjem. Na podeželju razen tega, da sta praznovanje bremenila šolski pouk in delovna obveznost, ni nikomur od mojih znancev ostalo v spominu oblastno šikaniranje. Drugače pa je bilo v mestih. V petdesetih so branjevke v Ljubljani prodajale jaslične figurice, ki so jih skrivale pod širokimi krili. »Tihotapci« jasličnih figur so bili, če so jih zasačili na meji, še v šestdesetih obravnavani podobno strogo, kot oni, ki so imeli pri sebi prepovedano literaturo. V nekaterih šolah opravičila staršev za odsotnost na božični dan niso veljala še v osemdesetih letih. Učenci so dobili neopravičene ure in marksistično navdahnjeni pedagogi so se jim posmehovali do Velike noči in še čez.

Kdaj so udbovci nehali beležiti udeležbo pri polnočnici nam bo upam, povedal kakšen raziskovalec arhivov. Velik del represije pa ni bil usmerjen proti katoličanom, nedeljnikom, ti so bili tako ali tako že zaznamovani, ampak je bil namenjen za zastraševanje partijcev in karieristov, da se ne bi pregrešili zoper standarde obnašanja v javnosti kot jih je zapovedovala partija.

Tako kot se je Grinch sprijaznil z božičnim veseljem, tako so tudi slovenski komunisti ugotovili, da vsaj, ko gre za božič, bijejo izgubljen boj. Pretkano so celo iz minorne geste Jožeta Smoleta, ki je voščil državljanom božič in ki se je zavzel, da lahko na javni televiziji vošči tudi nadškof, skovali politični dobiček. Ljudem so vrnili nekaj, kar so jim pred desetletji vzeli. No, ne povsem. Božič je postal dela prost dan šele pod Demosom v samostojni Sloveniji.

Ideal praznovanja božiča je čudovito ubesedil pisatelj Ivan Pregelj:

“To je noč neizmerne lepote. Kolikor je src po slovenski domovini, toliko pesmi se ti je pelo; kolikor je rosnega biserja na pomladni trati, toliko solza nebeškega veselja je prejokalo to noč ljudstvo pod Triglavom. V teh dremotnih večernih urah so pozabljene skrbi in bridkosti. En večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove jeze in madeže preteklosti. Vsa zemlja je Betlehem, vsi ljudje smo otroci. O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Novorojenega, Večno-živega – kaj bi počeli brez Boga.” 

Žal danes v teh navdihnjenih besedah večina Slovencev ne začuti svojega božiča. Potrošništvo, nihilizem in protiversko šolstvo so naredili svoje. Na Zahodu duhovni pomen božiča izriva še oblastna promocija multikulturnosti in politične korektnosti. Ta kulturni relativizem se počasi plazi proti vzhodu. Žal lahko danes že odgovorimo Ivanu Preglju, kaj počnejo ljudje, ki nimajo svojega božiča. Naokrog razkazujejo svoj cinizem in nihilizem.

30 KOMENTARJI

      • Pričujoči članek nazorno s pripovedjo prikaže, kaj je krščanskim vernikom, ki so bili krščeni, pri obhajilu, birmi, kot praznik pomeni po jezuitih poimenovan”Blagoslovljen Božič”Če improviziramo jaslice, le te z detetom v jaslih rojstvu otroka(rojevanje,) v miru pooseblja naravno reprodukcijo človeške vrste(civilizacij), če dodamo še mater in očeta, pa družino, kar pomeni da je to družinski praznik, ki je tradicionalno na sveti večer združeval družinske člane ob jaslicah z petjem božičnih pesmi in obiskom polnočnice, predvsem pa praznik očiščenja,skromnosti in miru in osebne sreče, kar je večinsko prisotno v državah s tem nazorom !? Vse ostalo pa blišč in beda sodobnega sveta, zlasti pirotehnična sredstva pri strašenju živali, zimska idila, zvezdno nebo, luna, srebrne reke, jezera, pravljična pokrajina, pa zaveden iluziorni nadomestek v tisočerih lučkah in kraval po ulicah !?

  1. Na koncu koncev pa je Gospod vedno skrbno čuval in branil vse tiste, ki so Božič in vero jemali resno. Nič jim rdeči demoni niso mogli, kajti nekaj jih je obdajalo in jih negovalo. Zato nič bat’, tisti, ki ste iskreni!

    Je pa res, da religija ni Božji nauk, ampak samo delno ponujanje Božjega nauka ljudem. Religija propagira razmnoževanje in družino, Jezus pa svetuje, v Lk 14,26:

    “Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.”

    Božič je raznorazen praznik. Za nekatere je biznis, za večino dela prost dan, za površne je družinski praznik, za iskrene na poti pa je priložnost ljubiti Jezuščka, Mati in sv. Jožefa, kompletno Božjo ekipo.

    A o tem, o ljubezni do Jezusa v jaslicah, noben škof ne zmore izustiti niti ene črke. Njihove besede so tako kartonaste, stereotipne in dolgočasne, da ni čudno, če večina vernikov še vedno ždi v nekakšnem obedovalnem božičnem mrtvilu, kaj več od tega pa sploh ne iščejo. Se gredo raje po Ljubljani sprehodit, gledat lučke in poslušat trubače v opankah. Da imajo trgovci potem svoj družinski praznik.

    Da o volitvah ne govorimo: nič od Božiča ne pride iz rok krščanskih vernikov vseh sort. Že 80 let.

    • …. “Če kdo pride k meni in ne sovraži ….”
      ——-
      Kaj to v praksi pomeni ?
      Da kdor ima vse te odnose zgledne, ne more biti Jezusov učenec ?
      Saj kolikor jaz poznam družine naokrog, niti ena ni brez te vrste problema. Če že nikogar od naštetih ne sovraži, usmeri sovraštvo pa v samega sebe.

      • Treba brati malo širše:

        Odpoved vsemu
        Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.

        Je sedaj kaj bolje razumljivo?

      • Kaj pa tole:

        Hoja za Kristusom

        »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim
        človeka od njegovega očeta,
        hčer od njene matere,
        snaho od njene tašče;
        in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.
        Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden.

        • No tale mi je nekako bolj razumljiva, prav posebej mi je
          “Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene … “.

  2. Hvala AlFe, brez dvoma je Duh s teboj.

    Ne gre se za sovraštvo torej, ampak za globoko spoznanje, da na koncu vseh sort trudov, naše duše ne morejo biti zadovoljene in izpolnjene z NOBENIM zemeljskim odnosom, ampak samo z odnosom z Bogom.

    Kajti nebeška ljubezen se na zemlji sprevrže v POŽELENJE. Kaj pa je “družina”? Družina je predvsem posledica velike želje po spolnem uživanju, zakonski stan pa je legalno dovoljenje za svobodno spolnost, brez da se še ubijajo med seboj za samice. Žival pa ne računa na kasnejše trpljenje zaradi tega: treba je služiti denar, braniti družino, se usklajevati in imeti taščo na glavi :).

    To je vse OK, a taka duša nima dovolj energije in lasa za služenje Bogu osebno. Zato take duše ne morejo biti Jezusovi učenci. V včerajšnji oddaji Jezus iz Nazareta 3/4, je povedano, da je Jezus od učencev zahteval, da zapustijo vse, tudi družino, in hodijo za njim. Kleriki pa zapustijo družino in se ugnezdijo v drugo, Cerkveno. Razlika ni velika.

    Kaj se zgodi, če se držimo JEZUSOVEGA priporočila? Na koncu koncev so odrešeni vsi naši najbližji, eni prej, drugi kasneje in tretji še malo kasneje. Tudi tisti, ki so nas zavrgli, ko smo šli za njim. Če pa ne bi šli za njim, in ne bi bili zasovraženi, ne bi nihče dosegel rešitve.

    Božič torej NI družinski praznik, ampak priložnost LJUBITI Boga v podobi dojenčka. Je kaj lažjega od tega? Sveti Frančišek je že vedel, kaj dela.

    Cerkev pa je nekje vmes med zemljo in nebesi, zato je neodrešena in nje uslužbenci tudi. Ko bi vsaj teorijo znali prav povedati:

    Ljudje, ljubite Boga! Vzemite Dete v roke in na srce!

    Ko boste slišali kakega škofa tako govoriti, vedite da je hudičev ali pa ga je Božja Milost končno doletela.

  3. Škofi? Je kdo omenil škofe? Kaj pravite na sledeči govor:

    “Vidimo, da so številne zahodne države izbrale pot, na kateri zanikajo ali zavračajo svoje lastne korenine, vključno s krščanskimi koreninami, ki tvorijo temelj zahodne civilizacije. V teh državah zanikajo moralne temelje in kakršnokoli tradicionalno identiteto − nacionalna, verska, kulturna in celo spolna identiteta so zanikane ali relativizirane. Tam politiki obravnavajo družino z veliko otroki enako kot homoseksualno zvezo; vera v Boga je enaka veri v Satana. Ekscesi in pretiravanja politične korektnosti v teh državah vodijo do resnih razmišljanj o legitimizaciji gibanj, ki promovirajo propagando pedofilije. Ljudje v številnih evropskih državah se dejansko sramujejo svoje vere in se bojijo govoriti o njej. Krščanski prazniki in slavja se ukinjajo ali preimenujejo v nekaj bolj ‘nevtralnega’, kakor da bi jih bilo sram krščanskih praznikov.”

  4. Problem je, da so kristjani služenje Bogu osebo razvlekli na vse vrste samozadovoljujočih umetnosti, slasti in rabot. Vse je zdaj že “služenje Bogu”. In vsi mislimo, da smo torej Jezusovi učenci, še celo pokakan krščenček je že Jezusov učenec. Hehe, resnica ne bi mogla biti bolj daleč.

    Tisti, ki je je dano zaznavanje duš, pa vidijo, da kdor služi družini, služi predvsem SAMEMU SEBI. če pa družini služi tudi tako, da bi celo kradel in lagal, služi hudemu duhu.

    In vidi, da kleriki služijo predvsem svoji skupnosti, od katere dobijo krompir in zrezek. Pa še to ne z vsem srcem. Tole so izjavljali mnogi slovenski kristjani pred volitvami: Škofje in Cerkev naj skrbijo eden za drugega in za nas, Slovenija pa naj gre hudiču v rit!

    in tako so potem tudi storili.

    Papež in škof, ki ne govorita, avtentično, o Ljubezni do Boga za vsako ceno, služita le sebi, svojemu preživetju. Kako je tak lahko Jezusov učenec???????????

    Zato pa govorijo karkoli, nekaj splošnega, in ko jih poslušaš, je za nezavest, bolje na smučanje preklopit, je tam več življenja. Eni pa gredo na pleskavico pred stolnico.

    Brez Božjih škofov je konec z narodom. Na to trditev ni smiselnega ugovora. Posameznik pa se lahko reši, če sledi svetnika, Mati in Jezusa.

    • Sledeče se mi zdi vredno poudariti, zato copy&paste:

      Brez Božjih škofov je konec z narodom. Posameznik pa se lahko reši, če sledi svetnika, Mati in Jezusa.

  5. Božič kot kultura je ena stvar, božič kot religija je druga stvar. Članek govori o božiču kot kulturi in letnem obdobju, ko je človek spontano nekoliko bolj introvertiran in blag. To tradicijo so ustvarjalci nove, domnevno napredne družbe, nasilno preganjali. Pregnati je niso mogli, ker ima ta kultura globlji pomen in izvor. To duhovno odprt človek tudi, če se tega ne zaveda, nekako čuti kot dragocenost in nalogo.

    Božič kot religija pomeni rojstvo novega, boljšega, božjega človeka. Človeka, ki ni pokvarljiv in je res po božji podobi. V nas. Jezus Kristus nam je vsem pokazal pot do odrešitve in vstajenja. In ne smo to, na voljo nam je dal silo, ki to omogoča. Vse se začne s ponovnim rojstvom, kot o tem govori Janezov evangelij (Jn. 3, 3-5).

  6. Jaz sicer osebno nisem doživel teh časov, ko se Božiča ni smelo praznovati.

    Kar sem slišal so izkušnje iz sorodstva. Božič je bil seveda delovni dan, zato je bilo praznovanje Svetega večera lahko kar naporno. Kar mi je bilo povedano, takrat ni bilo družinskih maš ob 19ih kot so danes 🙂 Bile so striktno samo polnočnice. Ne vem ali je bilo tudi v LJ isto (?), ampak mislim, da na vasi in v manjših krajih je bilo tako. No, takrat na Sveti večer se je družina isto pozno zvečer zbrala, postavila jaslice, praznovala doma, imelo nekaj boljšega za večerjo, če so priboljški bili doma, in na koncu se je šlo k polnočnici. Kakšen pohod z baklami bi bil že preveliko izzivanje ampak, če se je kje zbrala cela vas in odšla k praznovanju so bili zraven nedvomno tudi špiclji. Naslednji delovni dan, na Božič, so tovarišice učiteljice dobro vedele kateri otrok je od katerih (naših/vaših) – tisti ‘ta zmačkani’ so bili ožigosani 🙂 Tovarišica učiteljica je samo pogledala kdo ima povešene oči in komu se med poukom spi. Takšni so lahko za “darilo” dobili kakšno ekstra “nenapovedano” ustno spraševanje 🙂 No tudi med tovariši in tovarišicami učiteljicami so bili verni ljudje, ki so isto morali nato v službo; že med letom so vero skrivali tako, da k maši niso hodili v domačo župnijo in tudi na Sveti večer so k polnočnici morali drugam.

    Meni se zadeva zdi res groteskna in se danes težko vživim v takratne čase, še težje sprejmem to, da se je ljudem to zdelo normalno… :/

    Kakšne so pa vaše izkušnje?

  7. No, pa še moje izkušnje. Leta 1954, decembra, nekje na Dolenjskem, v prvem razredu osnovne šole. 22. december, dan JLA (v resnici ustanovljena dan prej, na Stalinov rojstni dan, njemu v čast; šele po sporu z njim praznik premaknjen za en dan). Borci NOB iz domačega kraja so govorili pravljice o srditih bojih, slavnih zmagah, neslavnih begih in predajah Nemcev; ko smo doma spraševali starše in tudi druge vaščane, o kakršnih koli bitkah niso imeli pojma. Kot zanimivost: o belčkih tedaj še ni bilo veliko govora. Naslednji dan spet enako. Zadnji dan pred božičem pa je bil poudarek na strogem opozarjanju: Če bo šel kdo s starši ob polnoči k maši (pojmu polnočnica so se ogibali), bo dobil ukor!
    Na božični dan. Večina sošolcev je imela povešane oči, zehala in skoraj dremala. Na ostro vprašanje učiteljice, kdo je bil ponoči pri maši, nas je večina učencev dvignila roke. Le nekaj otrok tkim. borcev, miličnikov in vaških funkcionarjev se je s spuščenimi rokami (pravzaprav smo jih morali imeti za hrbtom) muzalo, misleč, kako nas bodo zdajle privili. Učiteljica je umolknila in zardela. Od ukorov seveda ni bilo nič. Če nas bi bilo par takih neposlušnežev, bi jih morda dobili, ali pa tudi ne. Ampak skoraj cel razred – seveda ni prišlo v poštev. Nebogljene otroške betice pa so hitro zaznale, da je bila to le ustrahovalna poteza, da je bilo to učiteljici, ki smo jo sicer imeli radi, tako ukazano in da je sama pri tem tudi trpela. Mislim, da je bil to moj prvi protirežimski korak.

  8. No, kakih 15 let za Kapo di Istrasom, prav tam nekje, pa je bilo takole: nobenega preganjanja glede Božiča, ampak samo potuhnjeno posmehovanje tistim, ki smo hodili k verouku. Predvsem od ene učiteljice. Preko nas je vodila nesramen monolog z verouškim župnikom in katehetom. Komunisti so se začeli mehčati, vladali so udobno, a spoznali, da jim nevarnost ne preti od vernih in od zunaj, ampak iz lastnih vrst. Mnogi so postavljali božično drevesce, imenovano novoletna jelka, vsi so slavili sv. Miklavža, a so mu rekli Dedek mraz, in celo v mestu so se našli komunisti, ki so si vendarle upali stopiti čez prag cerkve, ko je bil pogreb njihove matere ali očeta.

    Jasno je bilo, da iluzija počasi razpada. 20 let kasneje smo že imeli prvo slovensko vlado. Konec je bilo državnega vijaka nad vero, odtlej pa je začela vera rapidno upadati. Kar je ostalo, je postalo pozunanjeno. Pomrli so svetniški duhovniki in škofje, ostali in prišli so le še tisti, ki zdaj čistijo samo zunanjo stran kozarca. Ni najti duše, ki bi služila Bogu osebno, vsi, skupaj s politiki, služijo le SEBI in svojemu udobnemu preživetju. Najhuje je, ker je tak celoten kompleks škofov.

    Zato prihaja streznitvena posledica. Gospod je postal pravičen, konec je milosti, če bomo taki bedaki še naprej.

      • AlFe, zopet površni pri branju?

        Kapodistrias je opisal svoje izkušnje iz decembra leta 1954, nekje na Dolenjskem, David pa je svoje, kakih 15 let mlajše spomine, navezal na kraj “prav tam nekje”.

        Ker pa vas zanima usoda gospoda Bojana Ravbarja alias očeta Bojana, nekoč zelo priljubljenega koprskega župnika: na povabilo škofa Jurija Bizjaka je leta 2014 prevzel vodenje strunjanske župnije in kot vem, še vedno župnikuje v Strunjanu.

        Selitev očeta Bojana v Italijo (po skoraj štiridesetih letih duhovniškega služenja v Kopru in Piranu) je bila povezana z njegovim delovanjem v krščanskem gibanju Marijino delo – fokolari. V Loppianu blizu Firenc je vodil center Marijinega dela.

        Sicer bi lahko tudi sami malo ‘guglali’, ko ste že tako firbčni 😉

        https://m.youtube.com/watch?v=pmpOYzz0RaI

        https://m.facebook.com/strunjan/posts/948461031857511

        • Zakaj je že bil premeščen na željo enega dela kristjanov na račun večine? So ti kristjani res tako pomembni, da so ga premestili iz naravnega okolja?

          • AlFe, ne vem, kaj hočete povedati. Ali zares nekaj več veste, ali zgolj namigujete in natolcujete v prazno?

            Brez vsakršnih namigovanj se mi zdi možno, da je, po dolgem in plodovitem obdobju svoje duhovniške službe na Primorskem, gospod Ravbar na lastno željo odšel živet in delovat v Italijo.
            Mar menite, da škofje duhovnike premeščajo, ne da bi upoštevali njihove osebne želje?

            Oče Bojan je v ltaliji vodil skupnost fokolarov (ognjiščarjev) v Loppianu blizu Firenc. To krščansko gibanje, katerega ustanoviteljica je bila Chiara Lubich, ga je pritegovalo že od začetka njegove duhovniške poti. Bil je tudi med ustanovitelji Marijinega dela v Sloveniji.

            V spodnjem pogovoru razloži tudi o nastajanju in poimenovanju revije Ognjišče:

            https://m.youtube.com/watch?v=iZr76VQ-yTo

            Mimogrede – kaj je po vašem “naravno okolje” duhovnika? Je to le okolje v katerega se je rodil in kjer lahko uporablja materni jezik?
            Je torej “naravno okolje” sedanjega papeža samo Argentina ali cel svet?

          • “AlFe, ne vem, kaj hočete povedati. Ali zares nekaj več veste, ali zgolj namigujete in natolcujete v prazno?”

            Vidim, da vas en demon močno ovira pri razmišljanju. Zato je popolnoma vseeno, kaj naj napišem, ta demon vas sili v zlobne pripombe namesto razumevanja.

            Gospod David je govoril o pomanjkanju “svetniških duhovnikov in škofov, ostali in prišli so le še tisti, ki zdaj čistijo samo zunanjo stran kozarca.” Jaz sem to njegovo misel podkrepil z enim duhovnikom, ki je svetniški in je odšel iz tistih krajev.

            Vi ste pa tu razlagali zgodovino gibanja Fokolarov. Da gre zgledni duhovnik iz države, kjer je krščanstvo preganjano na lastno željo v državo, kjer so po uradih krščanski simboli, je sumljivo, kajne?

            Pojdite k očetu Bojanu in opravite pošteno spoved pa boste vedeli, o čem govorim!

          • Ah, seveda, AlFe, mene preganjajo demoni, vas je pa ena sama dobrohotnost.

            Zapisali ste, da je bil gospod Ravbar premeščen na željo enega dela kristjanov na račun večine in namigujere, da je bil takorekoč prisilno premeščen iz svojega “naravnega okolja”..

            Zanima me, ali o tem kaj več veste, ali kar na pamet pišete,… a če si bo še kdo drznil vprašati vas kaj takega, mu boste odvrnili, da ga napadajo demoni…

            Poskrbite najprej za svojo spoved, preden boste druge pošiljali k očetu Bojanu. Malo morskega zraka vam ne bi škodilo 😁

  9. Kmalu po letu 1990 je moj sodelavec rekel, da nam je Jože Smole dal Božič. Nič nam ni dal, sem mu odgovoril, ker je Božič od vekomaj.
    Čeprav sem sem titovino preživel od prvega do poslednjega dne, se iz otroštva glede Božiča spominjam bolj malo. Moja mama je na Sveti večer rada brskala po radiu, po radijskih postajah, da bi našla kakšen božični program iz tujine. In potem, seveda, polnočnica. Ni mi ostalo v spominu, kako je bilo v šoli na Božični dan.
    Sem pa kasneje imel priložnost v službi, da sem lahko spremljal evrovizijsko izmenjavo vesti iz Bruslja (še globoko v jugoslovanskih časih). V adventnem času so pred pošiljanjem vesti na monitorjih že imeli izpisana voščila za Božič in Novo leto. Vse to je prihajalo k nam. Sam sem kar pohlepno gledal in bral tista voščila. Pri nas – nič. Kot divjaki. Običajni dnevi , kot da ves Zahod ne bi praznoval, čeprav je Slovenija izrazito katoliška dežela. Po letu 1990 sem potem vedno od Božiča pa do Novega leta vzel dopust z obrazložitvijo, da je to bil včasih običajni delovni dan, sedaj pa za Božič ne bom nikoli več delal. No, kakšenkrat se mi ni izšlo, ker je narava našega dela taka, da se dela tudi za praznike in ob nedeljah. Zdaj sem že precej let “prost”. V penziji.

    PS
    V najnovejšem slovenskem Pravopisu je ukazano, da se Božič piše z malo začetnico. To upošteva tudi tednik Družina. Jaz pišem Božič z veliko začetnico. Pa tudi Velika noč. Kakor se zdi, hočejo slavisti slovenščino čimbolj približati našim “bratskim” južnim jezikom. Posebno se to vidi pri naglaševanju. In to na prvi zlog. Hvala lepa za vse árbitre in Ángele!!! Zame so arbítri in Angéle, Angélce. Tudi niso udbaši, ampak so udbovci in oznovci.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite