Praznina, prostor upanja

1
264
Praznina, ki jo za sabo pusti vsaka smrt, je prostor našega iskanja Boga

Saducejska pripoved o sedmih ženinih in ženi, ki je bila žena vsem tem sedmim bratom, je resda čudna in izgleda na prvi pogled samo kot nekakšen nesmiselni pravni primer, s katerim so utrujali Jezusa. Pa ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo. Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratkomalo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Ta grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt

Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega. Ker s tem človek, kakršenkoli že je, tudi sam umira. Ko umirajo ljudje okoli njega, ga je vedno manj. V njegovem življenju je vedno več praznine in niča. In zato posledično tudi strahu, žalosti in obupa ali pa tudi – kar je verjetno najhuje – nesmisla.

Ta grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt

Toda sam sem mnenja, da za te težke stvari, ki se v nas pojavijo v stiku s praznino, ni toliko kriva smrt, kolikor naš odgovor nanjo. V navadi nam je namreč, da poskušamo praznine svojega življenja vedno in čimprej s čim napolniti, s kakšnim delom recimo, zabavo, s kako drugo osebo ali s čim podobnim temu, kar smo izgubili. Da bi preprosto na svojo praznino pozabili. Toda ravno to je napačno. Praznine, ki jih v življenju povzroča smrt, so namreč v našem življenju edini prostori, ki nam povedo, da je naše upanje močnejše in pomembnejše od vseh naših moči in sposobnosti. In za upanje se človek odloči šele tedaj, ko nima več česa prijeti. Ko v njegovem življenju zazeva praznina, ki je ni mogoče napolniti. Ko mora viseti v nečem nedoločenem, se človek šele popolnoma prepusti. Zaupa. Veruje.

Zato praznine ljudje potrebujemo. Seveda nam ne bodo dale odgovorov, kvečjemu nam bodo postavile še več vprašanj. Toda ravno nerešena vprašanja nas ženejo k upanju, k temu biseru človekovega obstoja, ki nas dela bolj človeške od kake druge stvari. Zato mislim, da je praznine potrebno v svojem življenju dopustiti in morda celo za vedno ohraniti. Ker so prav te naše praznine, ko v njih iščemo, kričimo in zahtevamo odgovorov, prostor našega iskanja Boga in zato prostor našega vstajenja. Saj Bog »ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38)

1 komentar

  1. Jezus pravi: Kdor ne izgubi svoje hiše, domačije, denarja, brata, sestre, žene in otrok in ne zataji sebe, me ni vreden.

    Ali to pomeni, da je treba zbežati od žene, otrok, bratov itd. in oddati svoje premoženje? Ne! To pomeni, da mora izničiti lastno voljo, ki ima vse to za svojo last. Polaščanje stvari ga veže nanje in ob njihovi izgubi čuti praznino.

    Kristjan naj bi mislil, da mu nič od tega, kar je, ne pripada. Ali dobi ali zgubi, ali je pameten ali neumen, ali majhen ali visok, ali ima kaj ali nič – da vse enako ceni. Lepo obleko enako kot grdo, srečo tega sveta enako kot nesrečo, življenje enako kot smrt, kraljevsko krono enako kot star klobuk. Ko pride tako daleč, da mu je vse v tem svetu enako, zares sledi Kristusu. Potem po nobenem dogodku ni praznine. Obratno, navzoča je polnost božje navzočnosti.

    Dokler po dogodku čutimo praznino, smo povsem v oblasti luciferskih sil tega sveta. Tedaj je za nas je božji svet še nedosegljivo daleč.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite