Za življenje iz evharistije je pomembna vera, da se v obhajilu zedinjamo z Jezusom

0

Praznik svetega Rešnjega telesa nam želi približati veličino in pomen našega zedinjenja s trpečim in vstalim Jezusom, zato v resnici ne sestopamo k točki nič – tako vidijo naše oči, pač pa po uživanju sv. evharistije prehajamo v življenje, ki je v Bogu.

Gregor Dolničar, ljubljanski župan, njegov brat Anton Dolničar, generalni vikar ljubljanske nadškofije, Janez Krstnik Prešeren, stolni prošt, in drugi graditelji cerkve sv. Nikolaja, vsi člani Academie Operosorum (1693–1725), so na začetku 18. stoletja poskrbeli, da so v zunanje stene stolnice, ki je bila posvečena 8. maja 1707, vzidali nagrobne plošče iz rimske Emone in jih s tem rešili propada. Zelo ganljiv je napis na drugi plošči na steni v smeri proti Gradu, ob Ciril-Metodovem trgu. Na tem kamnu iz podpeškega apnenca, najdenem v okolici Iga, ki ga prepoznamo po ženski in moški glavi v zgornjem delu plošče, je napis: »Fronto, Vabijev sin, je za življenja postavil sebi in živi ženi Sekundi, Maksimovi hčerki, umrli pri starosti sto let … in Bugiji, Sekstovi hčerki …«

Še tako ganljiv napis na nagrobniku ne pomeni veliko, saj ne more spremeniti dejstva, da se življenje vsakega človeka konča

Neznani naročnik nagrobnika po imenu Fronto je želel, da bi se ljudje, ki bi videli napis, večno spominjali njemu dragih oseb. Njegovo hrepenenje se ni uresničilo. Emona je doživela hud udarec že leta 235, ko je v mesto vdrl uzurpator, cesar Maksim Tračan; leta 452 je Emono oplenil Atila; Vzhodnim Gotom, ki so bili tu okoli leta 500, so sledili Langobardi, in ko so ti leta 568 odšli, so prišli Avari in Slovani in okoli 590 je bilo vsega konec. Zadnji prebivalci Emone so se s svojim škofom umaknili v istrsko mesto Novi Grad, tedaj imenovan Aemonia. Že dolga stoletja ni nikogar, ki bi karkoli vedel o ljudeh, katerih imena najdemo na zunanjih stenah stolnice.

Tako kot stare Emonce – zgodovina izbriše slehernega izmed nas. Prej kot si želimo, pride čas, ko za svojim hrbtom slišimo šušljanje, naj se vendar že umaknemo in prepustimo prostor mlajšim. Toda umik iz življenja ni samo prostorski; ne gre le za to, da zapustimo delovno mesto, ostanemo doma in nismo več ne delavci ne inženirji ne zdravniki ne uradniki, ampak le še upokojenci. Odslej komaj še koga zanima, kaj smo v življenju naredili, kaj smo pomenili za družbo in podjetje. Vse to je naenkrat samo še spomin, a predvsem naš, morda še za koga od domačih in kakšnega iskrenega prijatelja. Za vse druge je spomin na naše zasluge in žrtve nepomemben ali celo nadležen. Pogosto niti odrasli otroci ne pokažejo zanimanja za delo in doživetja svojih staršev, še manj vnuki.

Tudi Jezus Kristus, Bog in človek, je tik pred trpljenjem občutil hudo stisko

Upokojitvi, izgubi vplivnih funkcij in položajev sledi umik v dom ostarelih, kjer pada na dušo onemoglega samo še pomilovanje. Nihče več ga ne jemlje čisto zares, za sogovornika, kar samo še stopnjujejo občutek odpisanosti. Če dobro pomislimo, se z leti vse bolj pomikamo proti točki nič, ko vse manj govorimo in trpno prenašamo izključenost iz javnosti in celo iz lastne družine. Iz širokega prostora delovanja se z leti umikamo na vse manjši prostor. Nazadnje smo umaknjeni v svojo sobo in ob koncu na svojo posteljo.

Ali obstaja odgovor na grozo približevanja točki nič, prehodu v neznano, ko za vedno zapremo oči? Celo Jezus, Božji Sin, se je v vrtu Getsemani tresel od strahu. Vstopil je v uro teme. Uničenje ni bilo več daleč. Ni vedel, koliko korakov mu še preostaja, kolikrat bo še padel, preden bo ugasnil. Od napetosti ga je hotelo raznesti; bil je obkoljen, stisnjen med brezčutno in krvi željno množico. Stiskanje duše in telesa je bilo tako silovito, da je potil krvavi pot.

Jezus se je v zadnji noči trpljenja zavedal, da zaradi padca v raju, zaradi greha Adama in Eve, ki se je prenesel v našo psihofizično strukturo, vsi pridemo v položaj, ko se moramo soočiti s koncem, zato je želel z nami vnaprej deliti to najtežjo izkušnjo. Prav o tem govori glavna mašna prošnja na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi: »… v čudovitem zakramentu svete evharistije si nam zapustil spomin svojega trpljenja in vstajenja …«

Pri obhajilu se zedinjamo z Jezusom, ki odvzame naša bremena, za kar se mu zahvalimo in se tega veselimo

Jezus nam je torej zapustil spomin svojega trpljenja. A ne zato, da bi se pri vsaki sv. maši spominjali, kako je trpel on sam. To niti ne bi imelo pravega smisla. Kajti bistvo evharistije, temeljni smisel prejemanja sv. obhajila, uživanje njegovega telesa in krvi, je, da se zedinjamo z njim, trpečim, in da se on zedinja z nami, in to prav takrat, ko trpimo. Kajti prav takrat, ko se opotekamo, lahko nanj po evharistiji preložimo svoj križ; lahko, ker je navzoč; ker je zato tu, da bi se zgodila prestavitev bremena z naših ramen na njegova ramena. On, Božji Sin, edini lahko odjemlje, odvzema naš križ, ki bi nas sicer zlomil. Ko zaužijemo sv. evharistijo, prav takrat on z naših hrbtov in iz naših duš odvzema, kar nas tlači. Po odložitvi naj se mu zahvaljujemo, da je ob nas in v nas.

To je razlog, da se sv. daritev imenuje evharistija, kar pomeni zahvala. Zahvaljujemo se mu, in to tako, da v svoji duši ohranjajmo razpoloženje zahvaljevanja. Zato naj zahvaljevanja ne mešamo z miselnim premlevanjem svojih težav. Odpovejmo se torej praznemu komentiranju tega, kar nas teži. Naš križ po evharistiji postane tudi njegov, ne več samo naš; naprej ga nosi tudi on, ne več samo mi. Iz tega, da se je razbremenitev zgodila, izhajata veselje in zahvaljevanje.

Če uživamo kruh življenja, Kristus napolnjuje dušo in nam pomaga, da to svojo izkušnjo prenašamo na ljudi okrog sebe

Ko sestopamo proti točki nič, nekateri kot kralji, drugi kot delavci, in se približujemo koncu, smo, če uživamo kruh življenja, zedinjeni z Jezusom. Ne trpimo več uničujoče samote, kajti Božji Sin nas napolnjuje s svojo močjo in ljubeznijo. Okolica nas pomiluje, ker ne vidi tega skrivnostnega dogajanja, sami pa vemo, da ni razloga za pomilovanje. Telo je sicer omrtvelo in drugim vzbuja sočutje, naša duša pa je že z Gospodom. Stisnjenosti ni več, ampak se duši odpirajo brezdanja prostranstva svobode novega Jeruzalema.

Kristus napolnjuje dušo in jo razširja, da se od strahu ne sesede vase. Že dva tisoč let se ta izkušnja izroča naprej. Moči evharistije, živega Boga v hostiji, ne prenašamo drug na drugega z mislijo, z razlago, s pojmi, ampak z živim izkustvom, z mističnim dotikom Božje ljubezni.

Prej smo rekli, da nam je Jezus v sv. evharistiji zapustil spomin svojega trpljenja. A trpljenje ni samo na koncu, ni samo v sestopanju s prestola ali samo v prepuščanju delovnega mesta mlajšim, pač pa je s trpljenjem zaznamovan vsak dan našega življenja. Zato ne prejemamo svetega Rešnjega telesa samo kot sv. popotnico, za prehod prek črte, onstran katere ne vemo, kaj nas čaka, pač pa sproti, pri vsaki nedeljski maši, kajti vsak dan so večkrat na preizkušnji naša zvestoba, poštenost, pa tudi naše borno telo, ki rado oboleva ali se ujame v zanko slabosti.

Za življenje iz evharistije ni pomembno razumevanje, ampak vera, da se v obhajilu zedinjamo z Jezusom

Kdor leta in leta pobožno in z vero pristopa k sv. evharistiji, vse bolj doživlja, kar je rekel Jezus: »Če ne jeste mesa Sina človekovega, nimate življenja v sebi.« Kako se Jezus v evharistiji zedinja z nami, kako postaja eno z nami v naših težavah, tega ni mogoče opisati, to je skrivnost, ki nas neskončno presega. Toda opis tega, kar se dogaja med nami in Jezusom, ko ga uživamo pod podoba kruha in vina, sploh ni pomemben, saj se ne hranimo z razumevanjem te skrivnosti, ampak naše bitje hrani skrivnosten evharistični kruh.

Jezus nam je v sv. evharistiji zapustil tudi spomin svojega vstajenja. Tu spet ni toliko pomemben spomin na tisti dan, ko je Jezus vstal iz groba, pač pa je pomembno, da se mi v sv. evharistiji zedinjamo z Vstalim Jezusom; da moč, ki je njega obudila v življenje, deluje tudi v nas. Jezus je hotel biti zelo jasen: »Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj

Praznik svetega Rešnjega telesa nam želi približati veličino in pomen našega zedinjenja s trpečim in vstalim Jezusom, zato v resnici ne sestopamo k točki nič – tako vidijo naše oči, pač pa po uživanju sv. evharistije prehajamo v življenje, ki je v Bogu.

In kar težko povemo s svojimi okorelimi besedami, naj nam še enkrat približajo verzi Pesmi slednice:

Ti, pastir, nas s kruhom hrani,
ti nam, Jezus, stoj on strani,
ti nas pasi, ti nas brani,
ti nam daj med nebeščani
mesto v večnih radostih.
Ti, zaklad moči, modrosti,
tu že vir nam vse sladkosti,
sprejmi nas med svoje gosti
tudi v rajski tam blagosti
v družbi svojih blaženih.