Praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji tudi dan, ko je umrl Ivan Oman

Praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji tudi dan, ko je umrl Ivan OmanOd letošnjega leta naprej se bomo spominjali, da je 17. avgust, ne samo državni praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji, ampak tudi dan, ko je zastalo srce velikemu Slovencu, Ivanu Omanu. Današnji komentar, ki je objavljen na dan njegovega pogreba, bi moral v celoti posvetiti njemu. Ivan Oman je verjetno bil zadnji kmet v naši zgodovini, ki je vstal iz kmečke modrosti in stopil na politični oder. Ko se spominjam različnih dogodkov, na katerih so se pojavljali politiki Demosa, je Oman izstopal kot kmet modrec med intelektualci urbanega porekla. Poosebljal je zdravo kmečko pamet, ki je danes žal tudi na podeželju ne najdete prepogosto, odločno in preprosto ljudsko govorico, kleno slovensko in krščansko držo, politično razgledanost in preudarnost, predvsem pa srce, veliko srce za Slovenke in Slovence, za državo Slovenijo in njeno demokratično ureditev.

Danes smo seveda lahko pametni, a če bi Demos postavil Pučnika za predsednika vlade in Omana za kandidata za predsednika države, bi tudi proslava ob sto letnici priključitve Prekmurja izzvenela drugače, kot je.

Izpadel direktni prenos maše in cerkvene proslave na nacionalni TV

Težko je povzeti in komentirati vse, kar se je dogajalo pred sobotnim praznovanjem v Beltincih. Obstajajo pa nekatera dejstva, ki zgovorno pričajo o duhu časa, ki ga živimo. Imeli smo dve praznovanji, cerkveno in civilno. Predvsem po zaslugi Milana Kučana, ki je bil predsednik odbora za obeležje stote obletnice, brez vključitve svete maše v obhajanje obletnice dogodka, ki je pred sto leti in kasneje vedno vključeval mašo. Ve se tudi, da je on izbral govorca na civilni proslavi in da je predsednik države dobil mesto v cerkvenem kontekstu. Kučan se je zadnji trenutek prijavil na cerkveno praznovanje in predsednika vlade Šarca ni bilo. Ni poslal niti svojega uradnega namestnika, recimo zunanjega ministra.

Sicer pa je tudi v dogovoru s Kučanom izpadel direktni prenos maše in cerkvene proslave na nacionalni TV, ki je dodatno povzročila pol ure pred začetkom maše težave tistim, ki so mašo in proslavo direktno prenašali.

Ne na eni, ne na drugi prireditvi tudi ni bilo predsednika največje opozicijske stranke, Janeza Janše. Napaka!

Pahor svoj govor postavil v kontekst samostojne in demokratične države Slovenije, Šarec pa v kontekst Kučanovih več resnic o zgodovini

Če pogledamo cerkveno udeležbo, lahko obžalujemo, da so madžarski škofje poslali zgolj svoje zastopnike. Sedanji soboški škof se jim je zahvalil za njihovo delo v božjem vinogradu. Zgodovinsko gledano pa se jim ne moremo zahvaliti za njihovo delo na polju kulture, politike in spoštovanja nacionalne samobitnosti. V kolikor bi cerkveni dostojanstveniki onstran Rabe svoje poslanstvo razumeli kot primarno evangelizacijsko, bi prišli. Katoliška hierarhija bi tako demonstrirala dolžno edinost in bratstvo ter sestrinstvo v Kristusu. Žal tega ni bilo. Napaka!

Osrednja govorca s strani politikov sta bila predsednik države Borut Pahor in predsednik vlade Marjan Šarec. Prvega čez sto let, ko bomo že vsi pokojni, ne bo v onostranstvu sram, kaj je povedal. Drugemu pa bi rad vnesel kakšno korekturo, a ne bo šlo.

Predsednik države je svoj govor postavil v kontekst samostojne in demokratične države Slovenije. Edino pravilno, samo tako lahko vzpostavimo most med letom 1919 in 2019.

Predsednik vlade je svoj govor postavil v kontekst Kučanovih več resnic o zgodovini. S tem je ponovno dokazal, da ima težave z zgodovinskimi dejstvi in njihovo interpretacijo. Če se je Pahor popolnoma izognil drugi svetovni vojni, revoluciji in času po njej, se je drugi zatekel k frazi, da ni bilo vse tako slabo, kot bi nekateri radi prikazovali. Seveda pa je moral narediti poseben poklon prvemu predsedniku Milanu Kučanu. Ta je v Šarčevem govoru postal nadaljevanje tistega, kar se je zgodilo pred sto leti. Z drugimi besedami: tako kot smo po sto letih hvaležni Slaviču in takratni katoliški duhovščini, da so izborili vzhodni del slovenskega življa za novo državo, tako moramo biti hvaležni Prekmurju, da nam je dalo Kučana, ki nam je izboril samostojno državo. In da bi bila mera polna, je premier prekmurskega človeka opredelil skozi Miška Kranjca, enega najbolj servilnih in režimskih piscev v času komunizma.

Pahorjev govor je bil državniški, Šarcev politikantsko potuhnjen

Analiza obeh govorov pokaže, da je bil Pahorjev državniški in da je bil Šarcev politikantsko potuhnjen, opremljen z veliko etičnega leporečja. Šarec je tudi sledil Kučanovi tezi o prekmurski multikulturnosti, ki jo je slednji razlagal na predvečer praznovanja na nacionalnem radiju. Zato je med drugim posvaril pred verskim in nacionalnim ekskluzivizmom, kakor da bi to bil zgodovinski in sedanji problem Slovencev in Prekmurcev. Nobeden od njiju pa ni obžaloval, da so Prekmurci množično zapuščali svojo zemljo in šli s trebuhom za kruhom. Odhajali so tudi v zlatih časih Kučanovega socializma. Še bolj je žalostno, da se to dogaja danes, ko slovenske obrobne pokrajine živijo od dela v Avstriji. Temu je tako, kljub vsem vladnim projektom, s katerimi se je premier trkal po prsih.

Vse kar bo od te proslave ostalo, je všečnost podobe, pozaba besed in Vlado Kreslin skupaj z otroškim zborom.

Civilna proslava, ki se je nadaljevala po Šarčevem govoru, je bila napovedana kot vizija prihodnosti in ne kot spomin preteklosti. Tri ključne besede: Mura, poezija in galaksija, so obeležile stoletnico in naj bi napovedale naslednjih sto let. Snovalci so se zatekli v postmodernistično poetično govorico, ki se lepo sliši in malo ali nič ne pove. Narod je ploskal svoji nesporni etno-slovenski ikoni Vladu Kreslinu. Prav on je gotovo zaslužen za to, da v Sloveniji in širše poznamo prekmursko dušo. Ni pa dobil odgovora na tista tri vprašanja, ki so bila zastavljena na začetku, od kot smo, kdo smo in kam gremo. Ja, na slednje je bil dan odgovor v besedni zloženki »časprostorju« in v raziskovanju, se pravi znanosti, ki nas bo odrešila.

Odbor za praznovanje in snovalci proslave so se tako izognili vsakršnemu spominjanju preteklosti, ki bi dala odgovor na prvo vprašanje. Tako se je ponovno potrdilo dejstvo, da če ni jasna preteklost tudi ni odgovora na sedanjost in prihodnost. Oziroma so ti odgovori lahko zgolj estetsko slepomišenje. Vse kar bo od te proslave ostalo, je všečnost podobe, pozaba besed in Vlado Kreslin skupaj z otroškim zborom.

Veliki izpred sto let so bili dolgo zamolčani in pozabljeni. Njihovih zaslug se tokrat ni moglo v celoti prezreti. Skušalo se je katolištvo izrivati kot konstitutivni element slovenske državotvorne misli in dejanj. To je uradni trend v Sloveniji, na vseh področjih. Ta trend bo demantiral tudi pogreb in zapuščina Ivana Omana. Borci za priključitev Prekmurja k matični domovini in borci za samostojno državo Slovenijo so in bodo ostali svetle zvezde naše samobitnosti. Slovenske države danes nimamo zaradi multikulturnosti in poetičnosti. Imamo jo zaradi stvarnih pogajalcev in demonstracije realne moči, da smo lahko gospodarji na svoji zemlji.