Praznik Gospodovega razglašenja

10
500
Sveti trije kralji

Praznik Gospodovega razglašenja nam razglaša, da Kristus ne potrebuje, da ga kateri koli vladar vzame v zaščito, se mu pokloni in potem od ljudi zahteva podrejenost sebi in Kristusu, saj je Kristus dan vsakemu človeku, da ga sme svobodno, brez zakonskih omejitev slaviti in se mu izročati.

Zavest evropskega človeka o dojemanju sebe, Boga, družbe, kulture, znanosti in politike se je skozi stoletja spreminjala, še najbolj pa v zadnjih dvesto letih. Nekateri vidiki teh sprememb se nam odkrijejo, če od bliže pogledamo razvoj praznika Gospodovega razglašenja. Zanima nas, kaj je nekoč pomenil t. i. Poklon Svetih Treh kraljev in kaj danes pomeni Gospodovo razglašenje. Čeprav je sporočilo praznika vseskozi isto, so se vsebinski poudarki skozi stoletja precej spreminjali.

V krščanski ikonografiji je prizor poklona Kristusu, »kralju kraljev«, eden najpogostejših motivov krščanske umetnosti. Marija z Detetom sedi na prestolu, ko trije modreci izročajo darila: zlato, kadilo in miro. Motiv najdemo v Priscilinih katakombah že v 2. stoletju in zgodnjekrščanskih sarkofagih v 4. stoletju. Od takrat postaja prizor vse bolj reprezentativen: prestol obdajajo angeli, Jezušček je oblečen in blagoslavlja. In kaj je razlog za to spremembo: krščanstvo ni več v ilegali, temveč postane državna religija.

V 10. stoletju začnejo modrece zamenjevati kralji; na Zahodu od 12. stoletja kar redno. Okrog leta 1.400, v obdobju t. i. »mednarodne gotike« –, za katero so značilne vitke, usločene drže oseb, bogata oblačila in razkošno okolje –, se število likov poveča, nastopi konjeniški sprevod kraljev z dvornim spremstvom, v razkošni opravi, s pridatkom anekdotičnih, pesniških in pripovednih prvin. Ena najbolj znanih takšnih upodobitev Poklona Svetih Treh kraljev je delo Gentileja da Fabriana, ki ga hrani Muzej Uffizi v Firencah. Vincenc iz Kastva je leta 1474 prizor Poklona Svetih Treh kraljev naslikal v cerkvici na Škrilinah pri Beramu v Istri, Janez iz Kastva pa enak prizor leta 1490 v Hrastovljah.

V visokem srednjem veku je nastala t. i. »zlata legenda«, ki ve povedati, da je Melhior prišel iz Nubije, iz dežele Južnega Egipta in Severnega Sudana, in je zato temne polti, Gašper iz maloazijskega Tarza, Baltazar pa iz Sabe v Arabiji. Legenda pripoveduje, da so se prvič sešli šele v Jeruzalemu. Vse tri je pozneje sv. Tomaž posvetil za škofe in vsi trije so umrli istega meseca: Melhior 1., Baltazar 6. in Gašper 11. januarja. Njihove posmrtne ostanke je našla sv. Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, in jih dala shraniti v Carigradu. Cesar Mavrikij je relikvije Svetih Treh kraljev okoli leta 500 podaril milanskemu nadškofu sv. Evstorgiju. Ko je leta 1.162 Friderik I. Barbarossa, cesar Svetega Rimskega cesarstva, zavzel Milano, je dal relikvije prenesti v Köln. In tako je to mesto zaslovelo kot romarsko središče po vsej Evropi. V čast Svetim Trem kraljem so leta 1248 začeli zidati veličastno gotsko stolnico. Kölnska katedrala, dolga 144 m, njen zvonik pa je visok 157 m, je še danes najbolj obiska kulturna znamenitost v Nemčiji. Mesto Köln, pri nas znano pod imenom Kelmorajn, kar pomeni Köln ob Renu, je vse do 18. stol. privabljalo tudi velike množice slovenskih romarjev.

Čeprav evangelist Matej ne govori o kraljih, ampak o modrih z Vzhoda, ki so v času kralja Heroda prišli v Jeruzalem, ima misel na kralje osnovo v številnih starozaveznih besedilih. Pri preroku Miheju beremo: »Ti Betlehem Efrata, majhen si, /…/, a iz tebe mi pride on, ki bo vladal v Izraelu (Mih 5,1–4). Podobno pripoveduje Jeremija: »Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko; kralj bo in bo modro vladal …« (Jer 23,5). V 1 Mz 49 najdemo stavek: »Mlad lev je Juda. /…/ Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica od njegovih nog …« Prerok Izaija pa napoveduje: da bodo »narodi prišli k njegovi luči in kralji k siju njegove zarje« (prim. Iz 60,3). In na drugem mestu: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. /…/Povzdigni oči naokrog in poglej, vsi se zbirajo, prihajajo k tebi« (prim. Iz 60,1–4).

Jeruzalem je bil sen velikih poganskih osvajalcev. Babilonski kralj Nabukodonosor II. (630–561 pr. Kr.) ga osvoji leta 587 pr. Kr., perzijski kralj Kir II. (559–529 pr. Kr.) leta 538 pr. Kr., Aleksander Veliki (356–323 pr. Kr.) leta 333 pr. Kr., rimski konzul Pompej pa leta 63 pr. Kr. V 4. stoletju rimski cesarji postanejo kristjani. Na nek način so oni prvi kralji, ki se Kristusu poklonijo tako, kot napovedujejo preroki, vsi njihovi predhodniki, ki smo jih omenili, so bili samo osvajalci.

Rimskim cesarjem postane samoumevno, da je Palestina z Jeruzalemom po dolgih stoletjih spet v pravih rokah. Do sredine 11. stol. ostane pod njihovo zaščito. Ko pa so Turki, veja Seldžukov, iz Palestine izpodrinili Bizanc, Vzhodno rimsko cesarstvo, so svete kraje vzeli v bran evropski krščanski kralji, knezi, grofje, skratka vsi aristokrati, ki so tedaj v Evropi kaj pomenili. Na kraj Jezusovega rojstva in na kraj njegovega trpljenja in vstajenja so v križarskih pohodil med leti 1095–1272 (177 let) prišli: angleška kralja Henrik II. in Rihard I. Levjesrčni, francoska kralja Ludvik VII. in Filip II., kralja Svetega Rimskega cesarstva Konrad III. in Friderik I. Barbarossa.

Poklon Svetih Treh kraljev je vedno imel v temelju duhovno sporočilo, da je namreč v Betlehemu rojeni in od mrtvih vstali Jezus edini človekov odrešenik. Toda evropski krščanski vladarji so imeli v mislih še nekaj drugega: v zaščiti svetih kraljev so iskali legitimnost za oblast v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. Za križarske vojne so se odločali, ker so se imeli za legitimne naslednike krščanskega Bizanca. Potem, ko je Bizanc oslabel, naj bi Palestina z Jeruzalemom in drugimi pokrajinami Bližnjega Vzhoda pripadala njim.

V treh modrih so hoteli videti predvsem kralje, v Kristusu pa kralja kraljev. Na tej osnovi so od ljudi pričakovali in zahtevali, da se priklonijo najprej Kristusu, potem pa tudi njim, ki od Kristusa kralja sprejemajo mandat, da vladajo svojim deželam in podložnikom. Od tod misel, da je vsaka oblast od Boga, kajti zemeljski kralji naj bi vladali ljudem v imenu Kristusa Kralja.

Kongres Kristusa Kralja

Prepletanje cerkvene in svetne oblasti, božjega in človeškega, se je pri nas zadnjikrat manifestiralo leta 1939. Samo šest let pred komunističnim prevratom je skozi središče Ljubljane čez Tromostovje korakala več deset tisoč glava množica in prepevala: »Kristus kraljuj, Kristus zmaguj«. V torek, 25. julija 1939 je na naslovnici dnevnika Slovenec pisalo: »Nocoj se bo slovesno začela največja letošnja prireditev v Jugoslaviji – Kongres Kristusa Kralja. Ne le največja verska, temveč sploh. Če upoštevamo poleg zunanjega še silni duhovni pomen tega velikega mednarodnega verskega zbora, potem moramo reči, da bo to najpomembnejša letošnja katoliška manifestacija v Evropi.«

Na kongresu so bili zastopniki šestnajstih evropskih držav, iz Beograda je prišlo šest ministrov kraljeve vlade, v Unionski dvorani so imeli referate in koreferate predavatelji iz Francije, Nemčije, Italije, Luxsemburga in drugod. Višek in konec kongresa je bil na stadionu za Bežigradom, kjer je pri sv. maši govoril papežev legat, Poljak, kardinal August Hlond. Procesije se je udeležilo 80.000 vernikov.

Dr. Anton Korošec, duhovnik, predsednik SLS in notranji minister, je omenjenega dne v Slovencu vzneseno pisal:

»Slovenski narod je tudi še danes v svoji moralni osnovi zdrav in krepak. Ni dostopen za revolucionarne misli, sprejema jih šele, ko se je njihova pravilnost že dokazala. /…/ Če smo vzdržali skozi stoletja brez lastne države, nam bo to toliko lažje v Jugoslaviji. /…/ Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in v samega sebe.«

Avtonomija zemeljskih stvarnosti in njihova notranja povezanost z Bogom

Modelov odnosa med vero, kulturo, narodnostjo, družbo in politiko je tudi v sodobni Evropi več. Katoličani po 2. vatikanskem koncilu govorimo o avtonomiji zemeljskih stvarnosti kot so: znanost, umetnost, gospodarstvo, politika itd. in hkrati o notranji povezanosti vseh teh stvarnosti z Bogom. Zato katoličani ne pričakujemo in ne želimo, da bi imeli vera in Cerkev nadzor nad temi stvarnostmi. Obenem pa pričakujemo, da si te vloge ne bo prisvajal kak novodobni centralni komite, katere koli barve že, kar se danes dogaja pri nas in po svetu.

Ker, kot že rečeno, katoličani izhajamo iz avtonomije zemeljskih stvarnosti, se danes odmikamo od neposredne družbene razsežnosti praznika in poudarjamo Gospodovo razglašenje, ki se z latinsko besedo, vzeto iz grščine, imenuje epiphania. Nedoločnik te besede pomeni: prikazati, razodeti, zasvetiti se. Epifanije so vedno pomenile Božji nagovor človeku. Starozavezne epifanije Boga Jahveja dosežejo višek v Kristusu, ko teofanije postanejo kristofanije. Kristusove epifanije, denimo, ob krstu v Jordanu, Spremenjenju na gori, hoji po morju, dosežejo vrhunec z epifanijo ob vstajenju od mrtvih. Za evangelista Janeza je celotno Gospodovo življenje na Zemlji epifanija, ki jo himnično poveličuje v svojem prvem pismu: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga … To oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami … (prim. 1 Jn 1,1–4).

Današnji praznik razglaša dvoje. Prvič, Kristus ne potrebuje,  da ga kateri koli vladar vzame v zaščito, se mu pokloni in potem od ljudi zahteva podrejenost sebi in Kristusu. Drugič, Kristus, Kralj vesoljstva je dan vsakemu človeku ne glede na narodnost, kulturo in barvo kože, zato ga sme vsak svobodno, brez zakonskih omejitev slaviti in se mu izročati.

10 KOMENTARJI

  1. Hvala za zelo poučen članek!!! Le nekaj: “Od tod misel, da je vsaka oblast od Boga” je kar iz Svetega Pisma, in ne iz te navade, ki jo navaja članek.

    • Zdravko ima prav, tako je zapisano v Pavlovem pismu Rimljanom:

      Rim 13, 1-7

      Poslušnost oblastem

      1 Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.
      3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast.

  2. Kaj pa Herod? (Matej 2,13-15).
    Drugi pridigarji so danes pravilno poudarili razliko med Svetimi Tremi Kralji in Herodom. Saj tudi Sv. Jožef ni modroval o Herodovi dobroti oz. svoji podrejenosti oblastem. Kljub temu pa je postal svetnik, vzornik očetov in zavetnik družin.

  3. Kakšna hinavščina. V enem članku pljuvanje čez papeža, ker slwdi Kristusovem nauku. V drugem članku slavljenje Kristusa in njegovega nauka.
    To ti, kot kaže, prinese “liberalno-konservativno-katoliški” medij.

  4. Casnik je pluralen medij. V njem na primer pater Gržan lahko kritizira vodstvo Cerkve, ali g. Eržen nudi svoje poglede. Pa če so ti pravilni, ali ne. A ni fino?
    Hvala, Casnik!

    • Seveda. Lahko širi heretične zablode. Hvala liberalci, ki diktirate konservativno katolisko “pomladno” stran.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite