Praznični komentar ob dnevu samostojnosti in enotnosti

13
748
Foto: J. Žnidaršič

Na današnji dan pred 28. leti smo imeli v takratni Skupščini RS slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno Slovenijo. »Jugoslavije ni več, sedaj je tu Slovenija,« so bile besede dr. Jožeta Pučnika, ki so odmevale na dan, ko smo se enoglasno odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Danes, 28. let po tem dogodku, se šele lahko zavedamo, kaj smo tedaj zares velikega naredili. Na plebiscitu smo postavili temelje za samostojno državo, poti nazaj ni bilo več, našim izvoljenim predstavnikom smo dali jasno nalogo, ki so jo morali izpolniti v pol leta. Slovenke in Slovenci smo končno postali narod s svojo državo in že prvi dan samostojnosti smo jo morali braniti z orožjem in plačati krvavi davek, da smo jo obranili. Tudi naš Kamničan Edvard  Peperko, po katerem se imenuje ljubljanjska vojašnica, je dal svoje mlado življenje za našo državo.

Zato danes upravičeno praznujemo praznik samostojnosti in enotnosti. In prav enotnost, ne samo nas državljanov, pač pa našega političnega vodstva, je bila tista, ki nam je omogočila, da smo zmogli ta zmagoviti korak. Nekateri zgodovinarji, ki se ukvarjajo z našo novejšo zgodovino, so prepričani, da je bilo plebiscitno obdobje 1990 edino obdobje naše zgodovine, ko smo bili resnično enotni, državljani in politično vodstvo.

Kamničani smo lahko upravičeno ponosni, da so našo trnovo pot v samostojnost zaznamovali tudi naši občani. Naj na tem mestu omenim dva, ki sta najbolj zaznamovala 20. stoletje in postavila Kamnik v središče dogodkov – Rudolf Maister in France Tomšič. Obstaja kar nekaj stičnih točk med obema velikanoma osamosvojitvenih prizadevanj:

  • Oba je odlikovala ljubezen do domovine, bila sta se sposobna spopasti s strahovi in imela pogum narediti odločne korake, znala sta prisluhniti narodovi duši in imela sposobnost dojeti pravi trenutek za ključne poteze.
  • Oba sta bila prezgodnji ptici pevki, zato tudi težko vodljiva.
  • Oba sta bila kasneje vsak na svoj način umaknjena iz središča dogajanja, zato sta se umaknila v svet svojih spominov.

Minila so dolga leta, da smo Slovenci spoznali Maistrovo veličino in pomen dejanj, ki jih položil na oltar domovine, pri Tomšiču in Pučniku ter vseh ostalih utemeljiteljih naše državnosti se ta proces šele začenja.

Čas za vedno izgubljenih priložnosti – Maistra slovenska politika ni podprla

Če sledimo Maistrovi poti, lahko opazimo pomanjkanje enotnosti pri naši politični eliti, ki sicer zna oblikovati temeljno vizijo, ima pa težave, ko je potrebno oblikovati strategijo za dosego ključnih ciljev. Nerazumljivo nam je, da takratno slovensko politično vodstvo ni podprlo Maistra, ko je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, in tako zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem. Še bolj je nerazumljivo, da mu niso dovolili nadaljnjega napredovanja na Koroško, čeprav je povsem sam, na svojo roko, z avstrijsko vojsko sklenil pogodbo, ki je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji od Radgone do Šmohorja pri Beljaku  Še več – v času koroškega plebiscita se je moral kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega, ker bi bil lahko vplival na rezultat plebiscita.

Rezultate tega časa poznamo, namesto v samostojni državi smo pristali kot vojni plen v kraljevini Jugoslaviji, ki se je z mirovno pogodbo odpovedala velikemu delu slovenskega ozemlja, s plebiscitno voljo pa smo ostali tudi brez Koroške.

Izgubljene generacije v desetletjih šepetanja

V času druge svetovne vojne bi pričakovali več enotnosti, vendar se to ni zgodilo. Vrh slovenske politike se je umaknil v varno zavetje tujine, tisti, ki so ostali, so se razdelili na dva ideološka pola, pri čemer je eden želel prevladati, kar mu je tudi uspelo. S tem se je začrtala pot nedemokratične, izključevalne družbe. V luči današnjih spoznanj lahko trdimo, da so bila ta leta največja nesreča za slovenski narod, ki je pustila trajne posledice, ki jih čutimo še danes. V vojni in revoluciji, ki se je raztegnila še v prvo povojno obdobje, so se izgubile cele generacije, na katerih bi se gradila naša prihodnost. Povojna represija je prinesla na površje povprečnost, neambicioznost, slovenskemu narodu je vsiljevala tuje vrednote. Sovjetski model družbene ureditve v Sloveniji ni nikoli v celoti uspel, uspelo pa je, da so naši starši začeli šepetati, se zapirati v intimo naših domačih ognjišč.

In so prišla osemdeseta leta, ko je vedno bolj postajalo jasno, da socialistični model družbene ureditve ne uspeva, po smrti Tita sta Jugoslavijo držali skupaj samo še komunistična partija in armada, ki je postala država v državi. Naše plače, takrat imenovani osebni dohodki, so imele največjo vrednost na plačilni dan, v vrstah smo čakali za osnovna živila, vožnja z osebnimi vozili je bila omejena. Stavke, ki jih sicer socialistični sistem ni priznaval, so bile prepovedane, dogajale pa so se prekinitve dela. In to vsak dan.

France Tomšič je prižgal plamen upanja v lepšo in svetlejšo prihodnost

In se je zgodila stavka v Titovih zavodih Litostroj, kjer nastopi France Tomšič, ki je prižgal plamen upanja, poguma in vere, da samo res demokratična družba lahko upa v lepšo in svetlejšo prihodnost. Tisoče stavkajočih je prepričal, da je rešitev vseh nakopičenih problemov, ki delavstvo peha v revščino in brezizhodnost, edino v demokratizaciji našega družbenopolitičnega sistema, v vzpostavitvi parlamentarne demokracije. Za parlamentarno demokracijo pa sta potrebni vsaj dve enakopravni politični stranki. Zbrani stavkajoči, ki so predstavljali dobršen del ljubljanskega delavstva, so ustanovili Socialdemokratsko stranko Slovenije – SDZS, ki je imela cilj, da deluje paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov – ZKS.

Od takrat naprej je bilo vse lažje. Ideje Društva pisateljev in Nove revije ter nova družbena gibanja so prispevali k političnemu pluralizmu in novemu položaju Slovenije v takratni Jugoslaviji in skupnosti evropskih narodov. Politični pluralizem je postajal vizija vedno širšega kroga ljudi. Strah pred represijo je zgineval, množice podpornikov sprememb so se večale, o tem je začela razmišljati tudi slovenska partija, ki je z odhodom s kongresa zvezne partije povzročila, da je Jugoslavijo povezovala samo še armada in z njo pretnja grobe represije..

In spet smo pri Francetu Tomšiču, ki je nepregledni množici na Kongresnem trgu v vsem razumljivem jeziku predstavil dejansko stanje suverenosti Slovenije. Povedal nam je, da ne odločamo ne o uporabi puške, saj so naše fante po mili volji razporejale vojaške oblasti v Beogradu, ne o uporabi palice, saj so proti volji Slovenije obsojali državljane Slovenije, federacija pa nam je predpisovala, koliko denarja moramo odvesti v Beograd. Prepričal nas je, da bi kot samostojna država lahko dobro, predvsem pa mirno živeli v okviru Evropske skupnosti.

Nekaj mesecev po tem je bil pritisk množic in nastajajoče opozicije tako velik, da je bila partijska oblast prisiljena spremeniti slovensko ustavo, s čimer so bili podani pogoji za prve svobodne, tajne parlamentarne volitve. Nastala demokratična opozicija, ki je na volitvah nastopila enotno, ponudila je program demokratizacije in osamosvojitve Slovenije in dobila mandat volivcev, da ta program tudi izvede.

Osamosvojitev je vrednostno središče slovenskega naroda

Vprašanje plebiscita je še isto leto postalo ključno na poti v samostojno Slovenijo, potrebovali smo pravne temelje za osamosvojitvene korake.

Naključje ali pa tudi ne, to se je dogajalo v adventnem času, ko smo v pričakovanju novega rojstva, kar daje dogodkom dodatne simbolne dimenzije. To so bili štirje tedni enotnosti, ko so naši politiki – z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv, hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh, kjer so naznanjali in vabili ljudi na plebiscit za samostojno Slovenijo. Nikdar prej in nikoli kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi danes ne, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Enotnost politične elite je bila kratkotrajna, bila pa je ključna, saj je slovenski narod opogumila in prepričala, da se je na plebiscitu izrekel za samostojno državo Slovenijo.

Naj še enkrat opozorim na našega Tomšiča, človeka vizije in poznavalca slovenske duše. V dneh, ko se je v parlamentu odločalo o plebiscitnem zakonu, je povedal sledeče:

»Ne poznam nobenega naroda v Evropi, niti ne v svetu, da bi bili pomemben narod brez svoje države. To je razlog, zaradi katerega sem prepričan, da nas bo prišlo na plebiscit vsaj 90 %. Tako se absolutno ne bojim, da ne bi bil ta plebiscit sprejet vsaj z 80 %. Tega se res ne bojim. Odločitev za plebiscit je velik dan za mlado slovensko demokracijo, saj nam je uspelo veliko soglasje o tako pomembnem vprašanju. Nobenih pomislekov nimam, plebiscit bo uspel, saj se vsi zavedamo, da druge alternative nimamo. Če se ne bomo odločili za samostojno državo, bomo lahko čez nekaj let ostali manjšina v lastni državi.«

In njegova napoved se je povsem uresničila, postali smo velik narod s svojo lastno državo!

Čas je, da se Slovenci zavemo veličine dejanj utemeljiteljev naše državnosti, da smo nanje ponosni, da se z njimi predstavljamo in postavljamo pred svetom. Kot prvi majhen korak na tej poti predlagam, da po njih v prestolnici poimenujemo največje ulice in trge ter jim postavimo spominska obeležja. Čez dve leti bomo slavili trideset let samostojne Slovenije, do takrat je dovolj časa, da se to tudi naredi.

Enotnost, ki spoštuje različnost, potrebujemo tudi danes. Je pogoj oblikovanja poti do skupnih ciljev. Na tej poti se nobena skupina državljanov ne sme počuti izigrano, ampak mora biti upoštevana v svojih interesih. Temu se mora prilagoditi politična kultura. Naš zgled in vodilo za prihodnja ravnanja je lahko samo množična podpora osamosvojitvi in enotnost politične elite v času plebiscita, ki je in mora ostati vrednostno središče našega naroda.

13 KOMENTARJI

  1. “In se je zgodila stavka v Titovih zavodih Litostroj, kjer nastopi France Tomšič, ki je prižgal plamen upanja, poguma in vere, da samo res demokratična družba lahko upa v lepšo in svetlejšo prihodnost.”

    Bil sem zraven v tistih časih. Gospoda Franceta smo spraševali, proti komu vendar stavkamo? Kdo bo izgubil, če Litostroj propade? Kdo je naš sogovornik v stavki? Seveda na vsa ta vprašanja ni imel odgovora. Odgovor je bil za tiste čase nepredstavljiv in še danes je šokanten: “Privatna lastnina!”

    Stavka je seveda propadla, gospod France pa je iztržil največ, kar se je dalo, to je politično stranko!

    • Prav je, da ste to povedali.

      Zakaj naj bi se stavkalo zoper ‘privatno lastnino’?, to nekako ni videti pravo jedro ugovora.

      • Nisva se razumela, kajne? V družbeni lastnini, kjer ni lastnika in je vse naše, je stavka nesmiselna. Smisel dobi šele, ko je tisti, ki ima oblast, na izgubi zaradi stavke. Ko lahko celo propade.

        To ve gospod Štrukelj in bo zato naredil stavko, ki ima velike možnosti, da obrne razpoloženje proti rdečim oblastnikom in to tik pred volitvami!

        • Zelo naivno razmišljanje – ali samo navadna provokacija?

          Tisto, kar je bilo “naše”, je v resnici bilo samo “njihovo” in nikogar drugega.

          In da bo Štrukelj, ki je patentirani kvazi_levak – v resnici bogatun in kapitalist – zdaj kar naenkrat obrnil razpoloženje proti rdečim oblastnikom? Dajmo no – kot da jih po sedemdesetih letih še ne poznali…

          • Gospod Slehernik,
            mislim, da ste optimist. Sedaj že zdavnaj ne divja več borba med rdečimi in črnimi, sedaj divja borba med posameznimi frakcijami rdečih. Ko je Janša rušil Peterleta, je bilo vsega konec.

  2. Američan G. Sachs je ob osamosvojitvi Slovenije predlagal pri privatizaciji skupne družbene lastnine upoštevati pravičnost, to je, razdelitev skupnega družbenega premoženja med državljane, pa je naša (socialistična) levica – elita to zavrnila in uzakonila divjo privatizacijo z notranjimi odkupi direktorjev, prevzeme brez lastnega denarja, vse na kredit na račun podjetij, ki so jih tako izčrpavali in oškodovali, da so mnoga propadla.
    Takšno lastninjenje skupnega družbenega premoženja je največja napaka, ni bilo v skladu z ustavo, je razvrednotilo pravno državo in uzakonilo premanentno bančno luknjo in drugorazredne državljane, davkoplačevalce.

  3. Rudolfa Maistra ni zato podprla takratna politika, ker seje spajdašila z Beogradom, ki se je bal, da se bo Slovenija osamosvojila, če bo pridobila še Avstrijsko Koroško.

  4. Prosim za meritorni odgovor zakaj praznujemo dan samostojnosti 26.dec., čeprav smo glasovali 23. dec.
    Demokratično pravilo je vendar spoštovanje narodnega dejanja. 26. dec. je avtokratska odločitev, čeprav je to pomemben praznik sv. Štefana.
    Mislim, da bi v skladu z principom demokracije morali vrniti praznik na 23. dec. ko smo glasovali.
    Tako bi lahko dostojno in sproščeno praznovali velik praznik naroda, ki je dejanski praznik naše severenosti.

    • Gledano čisto zgodovinsko imate prav. Ampak če smo malce pragmatični, je tudi ta rešitev dobra. Dobili smo dvodnevni praznika Božiča (zanalašč pišem z veliko!), kar poznajo tudi številne demokratične države po Evropi. Pa tudi čisto brez zgodovinskosti ta praznik ni, saj je bila na ta dan razglašena samostojnost. Delovni dan med dvema praznikoma bi bila nerodna reč, trodnevni praznik pa tudi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite