Ko bi bil Poncij Pilat vedel, da bo njegovo umivanje rok postalo simbol bega pred odgovornostjo, Bog ve, kaj bi naredil? Imel je, strahopetec, vso oblast, da Jezusa oprosti ali da križati. Spoznal je njegovo nedolžnost, a je popustil pred drhaljo, ki jo je podpihovala takratna judovska elita. Preprosto se je zbal po pravici soditi. Klavrna podoba, ki jo je zapustil v zgodovini, je postala simbol vseh tistih, ki bi lahko kaj storili, pa se bojijo in pobegnejo pred odgovornostjo. Marjan Šarec npr. je strahopetec in je vrgel puško v koruzo, a ne pravimo »da si je umil roke«, ker pač vsi vemo, da je bila njegova oblast navidezna in je lahko igral predsednika vlade, kolikor časa se je držal scenarija, ki mu ga je pisala globoka država.
Pravimo pa, da si umije roke tisti, ki zavestno pogleda stran. Takih pa je, priznajmo si, mnogo preveč. Marsikdaj tudi sami spadamo v kategorijo umivalcev rok.
Molk je včasih ponaredek miru
Po pilatovsko si umivamo roke, ko smo tiho in se nočemo kregati zaradi ljubega miru. To je zelo običajna drža mnogih dobrih ljudi, ki dovolijo, da pogovori tečejo na ravni »jaz čutim« ali pa še niže na ravni opravljanja in obrekovanja. Zaradi takega umivanja rok se v družbi razširijo govorice, mnenja in razvade, ki postanejo moreč oklep mitov in legend pa tudi tabujev. O tabujih pa se predvsem ne pogovarjamo niti jih ne problematiziramo. Zaradi takega molka, ki ni zlato, ampak ponaredek miru, se družba znajde v diktaturi nasilnežev, ki si dovolijo vse.
Vsak totalitarizem, naj si bo internacionalsocialističen komunističnega tipa (KPS oz. kučanizem) ali nacionalsocializem (tipa FORUM 21 in balkanskih republik) ali pa novi totalitarizmi tipa teorije spola in LGTB-jevske agende, sloni na molku mnogih, ki so bili tiho v majhnih krogih, ko bi morali spregovoriti v prid resnici in naravnemu redu.
Ko se je prvič v javnosti pojavilo mnenje, da obstajata več kot dva spola, bi morali pristojni spregovoriti, to mnenje uvrstiti med blodnje in ga tako obravnavati vsakič, ko se pojavi. Tu so na mestu prepir, diskusija, debata, in to toliko časa, da samovoljnež utihne. Danes nam je ta plevel zrastel čez glavo in ga v strahu pred represalijami jemljejo za svojega velikani interneta in ustanove OZN in EU.
Raje trol kot pa izraziti resnico
Po pilatovsko si umivamo roke, ko spoznamo, kaj nam je storiti, vendar se svojim dolžnostim izmikamo. Dvomim, da so novinarji, ki vpijejo o »fašizmu« pri nas, prepričani o pravilnosti svojih misli in besed. Kdor meni, da je pri nas kakršenkoli fašizem, se moti ali pa je potopljen v ideološko še večjo zablodo, ki pa je ne sme izraziti, torej v zablodo levičarstva, da postane voljno orodje za spodbujanje izgredov in neredov, postane trol, da lahko prenese notranjo napetost lastnega nesmisla. Notranji nesmisel, notranje neskladje se vedno kaže v nasilju. Ko pa je človekova misel izkrivljena in je ni mogoče skladno živeti, se nasilje obrne zoper normalno (normalno je tisto, kar je skladno z normo, pravilom, s tistim, kar je prav in dobro, ne pa s tistim, kar dela večina in potemtakem imenujemo normalno, torej večinsko).
Za uspeh nenormalnega je treba izpriditi ali pokvariti dobesedno vse: za uspeh razno raznih človeških skupnosti je treba izpriditi družino, za uspeh splava je treba izpriditi materinstvo, za uspeh totalitarizma je treba izpriditi svobodo in demokracijo …; vsemu temu pa lahko rečemo satansko delo, kajti padli angel si vedno prizadeva, da izpridi naravni Božji red.
Skozi življenje po liniji najmanjšega odpora
Zakaj pa si torej tako pogosto privoščimo pilatovstvo? Umivati si roke, je pravzaprav skladno z lenobo. Nič narediti, je laže kakor nekaj delati. Ne imeti ciljev in idealov, je laže kakor jih imeti in zanje trdo delati. Ne imeti vere, je laže kakor verovati, zato je toliko mlačnih ljudi. Pomemben dejavnik naše pasivnosti je tudi, da so posledice naše nedejavnosti mnogokrat nevidne in učinkujejo šele v daljni prihodnosti. Šolsko pranje možganov in pasivizacija, ki jo nad učenci izvaja levičarsko ateistični šolski sistem, se pozna šele po dvajsetih, tridesetih letih, ko otroci odrastejo in je šola že pozabljena. Zato se marsikdaj zdi, da ne moremo ničesar narediti, predvsem pa ne vemo, kaj bi morali narediti.
Za premislek, komu zaupati in koga voliti
Zato ljudje potrebujemo voditelje, preroke, ki gledajo, razumejo malo več in pokažejo pot, po kateri moramo kreniti. Tu pa je naloga vsakega od nas, da se vpraša in zave, kakšnim voditeljem zaupa. In v demokratičnih družbah tudi, katero stranko naj voli. Ne voliti je največji demokratični greh, ker je v polnosti »umivanje rok« in samopovzdigovanje »nad politiko«, kar pri sebi opravičimo s stavkoma: »Saj so vsi enaki;« ali pa: »Nič se ne da spremeniti.« Taki se imajo za moralno čiste in neoporečne, imajo se za nekaj več, pa so v resnici najbolj krivi. Krivi zato, ker niso naredili nič.
Odločno naprej, potem pa so ustavljali desnico
Pomislite, če bi pred tridesetimi leti, ko je Slovenija vrela od domobranskega duha, nič ne naredili? Ko so naši fantje dobesedno vstali od mrtvih in smo se uprli istim tiranom, kakor so se uprli oni. Uprli smo se najprej z manifestacijami v podporo JBTZ, ko je šlo za pravično sojenje. Potem smo se uprli totalitarizmu rdeče zvezde in smo hoteli svobodo in demokracijo. Čeprav je ZKS pod Kučanovim vodstvom okužila prve volitve in si pridržala tretjino parlamentarne oblasti (Zbor združenega dela), ki so bile sicer demokratične, niso pa bile pravične, nam je uspelo ne le odpraviti totalitarizem, ampak smo si na valu navdušenja in poguma, ki je pritekalo od naših mučencev, izbojevali samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.
Naša Slovenija sloni na plebiscitu, na jasno in odločno izraženi volji Slovencev in državljanov Republike Slovenije, da je to naša volja.
Proti njej so se borili ZZB NOB, ZKS in LDS pa tisti, ki jim zdaj pravimo udbomafija ali strici iz ozadja. Oni so v Demos poslali petokolonaše, ki so kmalu razkrili svoje barve in ustavljali desnico. Od tedaj so še mnogokrat zastavili svoje ime in vpliv, da bi našo demokracijo in priborjeno svobodo obarvali rdeče in jo napolnili s simbolom tiranije: rdečo zvezdo. Če bi si takrat umili roke, bi bili krivi.
Naj nam rojstni dan države vsakič da voljo in moč, da bomo spreminjali, kar je treba
Zato se moramo ob vsaki obletnici naše državne samostojnosti in neodvisnosti spomniti: možno je kaj spremeniti. Dovolj je, da nekaj naredimo! Pred tremi desetletji smo delali. Hodili smo na manifestacije, ki so bile res ljudske, ne pa kolesarjenje politkomisarjev. Hodili smo na volitve in pokazali totalitarcem, kaj je demokracija. Pripravljeni smo bili na boj in podpirali našo vojsko. Pripravljeni smo bili na žrtve, to je odpovedi v korist skupnega dobrega. In zmagali smo. Premagali smo JLA, naslednico partizanov, premagali smo peto kolono ZKS, premagali smo ves levičarski svet, ki nas ni hotel priznati.
Zdaj smo tukaj in Prizadevati si moramo, da obstanemo. Obstati in delati za razcvet našega naroda in v državi ustvariti razmere, da bo vsak pošten, priden in iznajdljiv človek lahko cvetel in v miru užival sadove svojega truda. To so skupni cilji naše države. Zato je dobro, da smo v EU.
Bog te živi, Slovenija!
