Ko tudi obzidje ne pomaga več, kaj šele žica

9
2127

Ko tudi obzidje ne pomaga več, kaj šele žicaPrazen zid v javnih ustanovah je simbol niča. Simbol kulturnega vakuuma, ki po zakonih narave privablja druge, Evropi tuje kulture.

“Tovariši,” je leta 1935 nagovoril Gregorij Dimitrov delegate na VII kongresu Kominterne. “Gotovo se spominjate starodavne zgodbe o zavzetju Troje…” je nadaljeval in presenečenim poslušalcem priporočal, naj si pričnejo prizadevati za spravo in sodelovanje s socialnimi demokrati, katoliškimi skupinami in njihovimi sindikati, pacifisti in drugimi meščanskimi in “reakcionarnimi” organizacijami. Predlagal je iskanje stične točke in povezavo v “ljudsko fronto”,  s pomočjo katere se lahko polastijo oblasti. In zaključil: “Napadalci niso mogli doseči zmage do trenutka, ko so s pomočjo trojanskega konja prodrli v osrčje nasprotnikovega tabora. Mi, revolucionarji, se ne bojmo uporabiti iste taktike.”

Antifašizem, vrhunsko oblikovana laž, brezhibni trojanski konj

Stična točka ljudskofrontnih organizacij je bil antifašizem; vrhunsko oblikovana laž, brezhibni trojanski konj. Ljudskofrontne koalicije podprte s tajno službo, levičarskimi mediji in sovjetskimi inštruktorji so se v naslednjih letih povzpele na oblast v Franciji, Španiji, Jugoslaviji …  Zanimiv vir iz tega obdobja je francoski časopis L`Humanite, ki so ga komunisti dobili pod svoj nadzor že leta 1920. Pod taktirko Louisa Aragona je časopis opeval ljudskofrontne vlade, mobiliziral borce za špansko republiko in glasno pozdravljal pakt med Hitlerjem in Stalinom (po nemškem napadu na SZ je seveda obrnil ploščo). Po vojni, ko fašistične grožnje ni bilo več, pa so komunisti zamenjali “konja”. Na mesto antifašizma je stopila kritika kapitalizma, kolonializma in ZDA. Po letu 1968 je levica razširila bojišče na področje popularne kulture, civilne družbe, medijev, univerz … Tudi L′Humanite se je prilagodil novim časom, prebrodil finančne težave ob propadanju komunističnega sistema, dobil donatorje in še danes širi pozive k sprejemu migrantov in medsebojni toleranci; leta 2006 so se razpisali celo o rasizmu in diskriminaciji Romov v Sloveniji,..

Nova ideologija, pisana na kožo generaciji 1968, pospešeno prodira v družbeni prostor, skrbno aranžirana z atributi strpnosti, odprtosti, multikulturnosti … Svojim sledilcem daje ta ideologija iluzijo svobode, v kateri lahko neomejeno izbirajo. Vse. Jezik, spol (vsaj na fb portalu), otroke, obliko družine, evtanazijsko metodo … Tej na videz demokratični paradigmi, ki jo v politični prostor vedno bolj intenzivno širi levica, je nevarno nasprotovati, saj te hitro ožigasajo za nestrpneža, rasista, šovinista … Celo “konzervativec” si danes nihče ne želi biti. Levica je vsilila ostalim svoja pravila igre, svojo klasifikacijo političnih režimov, svojo terminologijo …

“Tovariši, gotovo se spominjate starodavne zgodbe o zavzetju Troje …”

Posledice so lahko katastrofalne. “Multikulti” ideologija namreč razkraja tisočletno evropsko tradicijo, na katerih so Schuman, Adenauer in drugi Očetje Evropo gradili. Izrazito sovražno držo zavzema nova ideologija do krščanstva, ki ga poenostavlja na zbirko etičnih naukov in pomeša z drugimi vzhodnjaškimi verskimi izročili in tehnikami v neprepoznavni new age instant. Spomnimo se, kakšen vik in krik je zagnala levica ob poskusu omembe krščanskih temeljev v evropski ustavi. Evropsko zastavo z 12 Marijinimi zvezdami na modri podlagi so levičarji že pred desetletji pričeli razlagati povsem drugače; naj bi šlo za 12 Herkulovih nalog, 12 olimpijskih bogov, 12 mesecev leta …. Tarča napadov je tudi naravno pravo, klasična družina, zasebne katoliške šole in vse druge ustanove, v katerih sami ne dominirajo. V jedru gre za ideološko revolucijo, ki pelje v civilizacijski razkroj in kulturno osiromašenje, kar je odlično opisal Drago Jančar:

Multikulti je namreč še en prazen čvek, ki je že nekaj let v evropskem obtoku. Ki se ga čveka in obrača po simpozijih in političnih shodnicah, ki služi za splošno čvekaško pokritje panevropske neumnosti in nekulturnosti …”

Eden pomembnejši paradnih konjev opisane ideologije ta hip je Odprta družba, razvejana organizacija, ki jo je ustanovil in jo vodi finančni mogotec George Soros. Madžarska zgodovinarka Maria Schmidt je na portalu Latoszog opisala njegove gospodarske mahinacije na Kosovu, o čemer lahko beremo v Kavarni Hayek. Nepredstavljivo visoke vsote denarja, ki jih pridobi na takšen in drugačen način, ter zgoraj opisana ušesom prijazna retorika multikulturnosti mu odpirajo skoraj vsa vrata. Tudi v Evropski parlament. Pa ne le to. Celo med člani Evropske ljudske stranke je kar 36 takih, ki podpirajo usmeritev in delo omenjene organizacije. (podatke o tem najdete na povezavi).

“Tovariši, gotovo se spominjate starodavne zgodbe o zavzetju Troje…”

Nevarnosti notranjega razkroja so se očitno pričeli zavedati na Madžarskem, kjer pravkar v parlamentu razpravljajo o paketu zakonov, ki bo omejil Sorosovo delovanje. Pa tudi bavarska deželna vlada se je streznila in nedavno izdala odredbo, da mora v vseh javnih prostorih viseti križLevičarji so seveda šli v zrak. Tudi naši. Pri tem pa verjetno nalašč pozabili, da je tudi prazen zid v javnih ustanovah simbol. Simbol niča. Simbol kulturnega vakuuma, ki po zakonih narave privablja druge, Evropi tuje kulture.

9 KOMENTARJI

  1. In oni hočejo na smetišče zgodovine spraviti tudi resnicoljubnost in pravičnost!

    In jo zamenjati za totalitarno nevrednotno mafijaštvo!

  2. Pametna stopnja odprtosti v svet in svetovljanstva je vendarle pozitivna. Zaprtost in izkljucujoca zagledanost v “nasost”, v nas Blut und Boden, je tudi imela pogosto ne le zatohle, ampak tragicne posledice. Avstroogrska monarhija je recimo po mojem uravnotezila neko zdravo stopnjo odprtega svetovljanstva na eni in ponosnega samozavedanja na drugi. Uravnotezene in pametne resitve so navadno boljse od skrajnih in on-off pozicij.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite