Prazni in polni kozarci v Sloveniji

1
245
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Vse je odvisno od zornega kota, s katerega gledamo na stvari. Einstein bi temu rekel relativnostna teorija. Zdrava kmečka pamet pa, da na podlagi zornega kota, ki si ga izberemo, bo kozarec na mizi polovično poln ali polovično prazen. Ljudska modrost pravi, da obstaja tudi “druga plat medalje”. No, saj smo se razumeli. Saj je jasno, v čem je bistvo. In to je pomembno predvsem v medijih, ki te poglede prinašajo širši publiki in bralstvu.

Kako uspešno je okrevanje Slovenije?

Slovenija že poldrugo leto doživlja precejšnjo gospodarsko rast. Lani je znašala 2,6 odstotka BDP in je bila med višjimi v Evropi. Pred kratkim so bili objavljeni podatki tudi za letošnje prvo trimesečje. Ljubljana se spet ponaša z izjemnim dosežkom: BDP je glede na prvo trimesečje 2014 zrasel za 2,9 odstotkov. In to je tista polovica polnega kozarca. Da ne bo pomote, gre za pozitivne kazalce in za dobre obete za prihodnost. A žal politika (v prvi vrsti vlada) te številke včasih uporablja zelo zavajajoče. Kot da gre za dokaz, kako se v Sloveniji sedaj cedita med in mleko. Na tej podlagi je bilo v zadnjih mesecih sprejetih kar nekaj ukrepov, včasih tudi zelo populistično in z jasno volilno računico.

No, poglejmo na te številke malo drugače. Poglejmo jih v absolutnih vrednostih. Slovenski BDP je bil v letu 2014 vreden 37,2 milijarde evrov. Glede na prejšnje leto se je povečal za dobro milijardo evrov (leta 2013 je znašal 36,1 milijarde evrov). Če pa gremo še nekoliko bolj nazaj, bomo odkrili, da je slovenski BDP v zadnjem predkriznem letu (2008) bil “težak” 37,9 milijarde evrov, torej dobrih 700 milijonov evrov več kot v lanskem nadvse uspešnem letu. Da poenostavimo: Slovenija res raste, a njena produktivnost je danes objektivno še vedno manjša od tiste v letu 2008. Slovenska rast je torej uspeh, šampanjca pa ne gre še odpirati.

V Financah je bila v prejšnjih tednih objavljena zanimiva primerjava glede rasti gospodarstva v posameznih državah članicah EU od leta 2008 do danes. Pod drobnogledom so bile Poljska, Nemčija, Estonija, Latvija, Slovenija in Italija. Slovenija je imela v letu 2014 7,1 odstotka manjši BDP glede na leto 2008. Slabše se je odrezala samo Italija (padec v višini 7,7 odstotkov). Med omenjenimi državami pa se mora z nižjo gospodarsko produktivnostjo kot pred začetkom krize ukvarjati samo še Latvija (-2,4 odstotkov glede na leto 2008). Gospodarstvo v ostalih naštetih državah je že nad ravnjo iz leta 2008: Estonija je glede na višek predkriznega obdobja zrasla v višini 2,5 odstotkov, Nemčija za skoraj 4 odstotke, Poljska celo za 20 odstotkov. Evropska unija je, če gledamo povprečje posameznih držav, dosegla raven iz leta 2008 lani.

Še vedno nizka konkurenčnost

Kaj pa Slovenija? Če bi bila njena rast dvoodstotna tudi v bližnji prihodnosti, bi se na vrednosti BDP iz leta 2008 vrnila šele leta 2018. Temu bi lahko rekli izgubljeno desetletje. Pri vsem tem je potrebno seveda opozoriti na še več anomalij, ki jih prinaša “sistem Slovenija”. Prejšnji teden je švicarski inštitut IMD objavil lestvico konkurenčnosti za 61 držav s celega sveta. Slovenija je letos na 49. mestu. Tudi v tem primeru se lahko gremo igrice o polnem ali praznem kozarcu. Kdor vidi polovico polnega kozarca, bo komentiral, da je glede na lansko leto Slovenija napredovala za 6 mest. Kdor vidi polovico praznega, pa bo pikro pripomnil, da je kljub napredku Ljubljana še vedno na 49. mestu izmed 61 tekmovalk. Kar je, resnici na ljubo, slabo. Slabše od Slovenije se je med državami evrskega območja odrezala samo nebogljena Grčija, če zajamemo širše celotno Evropsko unijo, pa sta poleg Grčije slabši samo še Bolgarija in Hrvaška. Lestvica je sestavljena na podlagi več kriterijev in postavk, ki zajemajo iz širšega ekonomskega okolja posamezne države. Dve tretjini ocene določajo statistični izračuni, tretjino pa anketa, ki se izvaja med menedžerji.

Taka analiza pokaže na dobre in na slabe plati gospodarstvenih tokov v posameznih državah. Če nekoliko poenostavimo, je Slovenija najvišje v kategorijah infrastrukture (pričakovano), visoko je bila ocenjena tudi delovna sila zaradi svoje usposobljenosti. Posebej je bilo med pohvalami mogoče zabeležiti tudi visoko izobrazbeno raven. Tudi med tistimi posebej negativnimi ocenami, ki so najbolj pripomogle k nizki uvrstitvi slovenske države, ni zaznati presenečenj: kar upočasnjuje lokomotivo slovenskega ponovnega zagona, je po preučitvi Financ sektor “vlada” oziroma “državni aparat”. Zadnje mesto na lestvici si je Slovenija prislužila v kategorijah obdavčitve fizičnih oseb in učinkovitosti nadzornih svetov pri nadzoru podjetij (spomnimo, da so med največjimi slovenskimi podjetji številna taka, v katerih je večinski ali pomemben delničar država). Zadnja mesta zaseda Slovenija še v kategorijah birokracije, okoljske zakonodaje, tujih neposrednih naložb in privlačnosti za visoko usposobljene tuje kadre. Še bolj zgovoren je seznam priporočil, ki jih je švicarski inštitut namenil Sloveniji. Gre namreč bolj ali manj za ista priporočila, ki jih Ljubljani “namenja” tudi Evropska unija in drugi mednarodni organi: fiskalna konsolidacija, prijazno poslovno okolje, zmanjšanje zadolženosti podjetniškega sektorja, zdravstvena reforma in davčna reforma.

Nesoglasja znotraj koalicije

A teh reform v Sloveniji ni mogoče izpeljati. Vzroki za to pa so, že spet, nesposobnost politike, da bi se poenotila okoli nekaterih strateških korakov, ki jih je potrebno storiti. Politika bi obdobje rasti v zadnjem poldrugem letu lahko uporabila kot vzmet za nov zagon, dejansko pa ga uporablja za opravičevanje svojih potez in politik. Enotnosti pa ni od nikoder: saj ne mislim na enotnost med koalicjio in opozicijo, enotnosti okoli strateških projektov ni niti v sami koaliciji. Spori okoli ključnih projektov vse bolj razdvajajo vladno koalicijo. Vprašanje privatizacije, ki se je najprej vrtela okoli Telekoma in v zadnjih tednih vse bolj tudi okoli Zavarovalnice Triglav, vse bolj oddaljuje stranko SMC premiera Mira Cerarja od koalicijskih partneric Desusa in SD. V prvi vrsti je tukaj težava verodostojnosti vladne ekipe, ki iz tedna v teden spreminja stališča okoli teh vprašanj, kar je seveda škodljivo in odbijajoče za morebitne investitorje. Tega se vse bolj zavedajo ne samo potencialno vpleteni investitorji, temveč širša evropska javnost. Brez vsebinskih političnih sprememb bo v njihovi perspektivi slovenski kozarec vedno bolj prazen, pa naj statistika govori, kar hoče.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

1 komentar

  1. Zanimiv in aktualen prispevek avtorja.

    Ne moreš verjeti, da ni prioritetni cilj vlade, da bi z odločnimi ukrepi spremenila najslabše kazalce Slovenije ( neučinkoviti in nedemokratično sestavljeni nadzorni sveti, neučinkovita birokracija….

    Enotnosti ne bo, dokler bodo merilo sebični interesi posameznih skupin, ne pa skupno dobro, ki je podvrženo nepristranskim stvarstvenim zakonitostim in vrednotam.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite