Slovenska Cerkev nestrpno pričakuje dva nova nadškofa. A izbira obeh (nad)pastirjev buri domišljijo o zakulisnih igrah, saj postopek izbire ne poteka pred očmi javnosti in je zavit v tančico skrivnosti.
Čas ugibanja
Slovenska Cerkev je po letošnjih odstopih/odpoklicih obeh metropolitov in nadškofov doživela še ne videno zgodovinsko epizodo, ki bo gotovo prelomnica v njeni zgodovini, kako globoka, pa bo pokazal čas. V postopku sta imenovanji dveh novih nadškofov, kar je povezano z upanjem, ugibanjem, špekulacijami in tudi zaskrbljenostjo. Kandidati za novega škofa med seboj ne tekmujejo s predvolilnimi programi ali javnimi soočanji in javnost pravzaprav niti ne ve, kdo so tisti kandidati, ki so resnično v igri, a pretendentov za škofovsko čast navadno ne manjka. Nekdanji rektor ljubljanskega semenišča Janez Oražem je glede tega hudomušno dejal, da če bi mitre z neba padale kot sneg, ne bi nobena padla na tla.
Volitve ali imenovanje?
Imenovanje škofa je svojevrsten postopek s pravili, ki so posledica dolgotrajnega zgodovinskega razvoja. Gre za eno občutljivejših vprašanj v Cerkvi, ki je šlo v zgodovini skozi mnogo razburljivih etap in se je sčasoma močno spreminjalo. To vprašanje je zaposlovalo cele generacije teologov, o njem so razpravljali na koncilih, povzročalo je ostre spore in sovražnosti, izobčenja duhovnikov in celo cesarjev. V zgodnjem krščanstvu so škofe volili vzajemno duhovniki, božje ljudstvo in sosednji škofje. Na prvem nicejskem koncilu so imenovanje škofov bolj natančno opredelili, pri čemer so primat dobili metropoliti, ki so dobili pravico potrditve vsakokratnega novoimenovanega škofa. Občutno se je stvar zapletla, ko se je spreobrnil rimski cesar in Cerkev nanj ni mogla več gledati kot na neko zgolj zunanjo oblast. Z uveljavitvijo t. i. državnega cerkvenstva je imenovanje škofa postopoma postalo tudi državnopolitično vprašanje in je povzročalo spore med državo in Cerkvijo. Ta napetost med svetno in cerkveno oblastjo, ki se je bistveno dotikala tudi pravice imenovanja novih škofov, se je od antike vleka skozi celotno zgodovino in povzročala viharne spore, tudi tako dramatične, kot je bil npr. boj za investituro v srednjem veku.
Cesar pred papežem
Habsburžani so imeli v ljubljanski škofiji vse od njene ustanovitve leta 1461 pa do propada monarhije leta 1918 pravico imenovati škofe (ta privilegij so imeli v celotni monarhiji), papeži pa so škofe le potrdili. Seveda je to potekalo na podlagi vnaprejšnjih dogovorov, a kljub temu je občasno prihajalo do sporov. Ob povzdignitvi ljubljanske škofije v nadškofijo in metropolijo leta 1787 je cesar Jožef II. za metropolita in nadškofa imenoval takrat aktualnega ljubljanskega ordinarija Janeza Karla Herbersteina, ki pa ga papež Pij VI. ni hotel potrditi zaradi teoloških zamer do Herbersteina, tako da je bil za prvega nadškofa in metropolita potrjen šele njegov naslednik Mihael Brigido. Ta pa je moral Ljubljano zapustiti leta 1806 na zahtevo cesarja, ker se je drznil napisati pastirsko pismo duhovnikom brez odobritve cesarja. Škofje monarhije so bili oz. so morali biti celo bolj lojalni cesarju kot papežu, kar je pokazal tudi odhod avstrijskih škofov s prvega vatikanskega koncila zaradi vprašanja dogme o papeški nezmotljivosti. Prvi ljubljanski škof, ki je bil imenovan neposredno s strani papeža, je bil šele Gregorij Rožman leta 1929 kot naslovni škof semtenski in koadjutor s pravico nasledstva.
Nunciji so imeli od propada Avstro-ogrske monarhije pri izbiri bistveno večjo avtonomijo kot pred tem. Pri tem so v preteklem stoletju v Ljubljani skoraj vedno upoštevali voljo aktualnega škofa ordinarija, kar govori o velikem medsebojnem zaupanju. Kljub temu da država formalno nima pravice vplivati na imenovanje, pa apetiti države pri tem niso nikoli ugasnili, ob tem velja omeniti le ekscesno imenovanje mariborskega pomožnega škofa Grmiča.
Lobiji in »zaupni viri«
Postopek imenovanja torej vodi apostolski nuncij. Na podlagi poizvedovanj izbere tri kandidate in jih predlaga svetemu sedežu. Zraven priloži svoje osebno mnenje, mnenja škofov v cerkveni pokrajini ter stališča izbranih duhovnikov in laikov. Na kongregaciji za škofe nato izberejo kandidata, ki ga na koncu imenuje papež.
V času postopka se vedno pojavljajo številne špekulacije, širijo se novice, ki da so pricurljale iz zaupnih virov, a pogosto se izkaže, da je šlo le za govorance. Tudi danes je tako, mediji sklicujoč se na svoje »zaupne vire« množično objavljajo liste kandidatov, ki jih je sedaj že za dober ducat, govori se o tem in onem močnem lobiju, ki favorizira svojega kandidata, o tem, da je imenovanje tik pred zdajci itd. Imenovanja škofov so vedno pomembna za krajevno Cerkev, saj je zaradi hierarhične urejenosti prav od ordinarija močno odvisno življenje, razvoj ali stagnacija krajevne Cerkve. Ti dve imenovanji pa bosta zaradi težke dediščine še toliko pomembnejši in pri tokratni izbiri preprosto ne sme biti več spodrsljaja. Zadnje obdobje delovanja apostolske nunciature v Sloveniji se gotovo ne bo z zlatimi črkami vpisalo v zgodovino diplomacije svetega sedeža, a sedaj je na delu nova ekipa. Rečeno je bilo, da bosta letošnjo velikonočno alelujo že pela nova nadškofa, in takrat bomo izvedeli »na kakšnem glasu sta«.
